Jedro

Pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole je treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo šolskega življenja, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, v skladu s starostjo in zmožnostmi. Pretirano nadzorstvo bi na vzgojo in osebnostni razvoj otrok vplivalo negativno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločalo že trikrat. V prvem sojenju je razsodilo, da je po temelju utemeljen tožbeni zahtevek vseh treh tožnikov, v ponovnem sojenju pa je odločalo le o tožbenem zahtevku mld. tožnice C.C., za katerega je ugotovilo, da je po temelju utemeljen. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da je po temelju utemeljen tožbeni zahtevek mld. tožnice C.C. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženih strank in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo njen tožbeni zahtevek.

Zoper to sodbo vlaga revizijo prva tožnica in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da 26. člen Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli (Uradni list RS, št. 31/96; pravilnik) določa, da mora osnovna šola poskrbeti za varnost učencev. V skladu s 27. členom pravilnika šola določi hišni red, s katerim uredi vprašanja, pomembna za življenje v šoli, predvsem pa nadzor v šolskih prostorih v času pouka, dežurstvo strokovnih delavcev in učencev ter varovanje in nadzor vstopanja v šolo. Pravila hišnega reda in publikacije o delu in organizaciji šole, ki jih je šola sprejela na podlagi Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 12/96; ZOsn), določata, da morajo učenci po končanem pouku in dejavnosti takoj zapustiti šolske prostore, učenci višjih razredov, ki po končanem pouku čakajo na avtobus, pa se morajo zadrževati v knjižnici v matični šoli. To je veljalo tudi za B.B. Poleg tega mora dežurna služba evidentirati tiste učence, ki nimajo pouka v tej šolski stavbi, jih zapisati v dnevnik in po potrebi o tem obvestiti dežurno učiteljico. Namen vseh teh aktivnosti je zagotavljanje varnosti učencev in preprečevanje nasilja, ne pa izvajanje nadzora, ki bi bil sam sebi v namen. V stavbo so lahko nekontrolirano prihajali učenci višjih razredov, pa tudi kdorkoli od naključnih mimoidočih. Učenci so se lahko pred kosilom in po njem brez kakršnegakoli nadzora sprehajali po šolskem poslopju. Če bi dežurna služba B.B. zapisala na dežurni list in obvestila dežurno učiteljico, bi bil B.B. opozorjen, da je bil v prostorih šole, kjer nima kaj iskati, opažen in dejanja ne bi storil. Opustitve, ki so v nasprotju s predpisanim hišnim redom, pomenijo zanemarjanje tiste pazljivosti, ki se običajno pričakuje od vsakega človeka. Odgovornost šole za varstvo otrok pa je še toliko večja, zlasti če to narekujejo konkretne okoliščine. Te predstavljajo grožnje neznanega romskega učenca tožničini mlajši sestri. Gre za izjemen dogodek, ki bi ga bilo treba evidentirati in o njem obvestiti dežurnega učitelja. Šola bi po tem dogodku lahko računala z možnostjo, da se kaj takega dejansko zgodi. Ne gre prezreti dejstva, da šolo obiskuje veliko število Romov, ki živijo v povsem drugačnem kulturnem in socialnem okolju, zaradi česar imajo bistveno drugačne moralne vrednote ter hitreje dozorijo. Tudi ostali mladostniki so preko medijev, zlasti interneta, seznanjeni z različnimi oblikami spolnosti. Šola tudi ne hrani dokumentacije o opravljenih dežurstvih. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče odločalo z delno in vmesno sodbo le o temelju tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

V odgovoru na revizijo druga tožena stranka predlaga, da se revizija zavrne. Od dežurne službe ni mogoče zahtevati takega nivoja varovanja oseb, kot se zahteva od profesionalnih podjetij za varovanje. Sama narava učnega procesa pa narekuje prehajanje iz prostora v prostor.

Revizija je bila vročena tudi prvo in tretje toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 12/2003 -p.b. in 2/2004: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka ni podana. Sodišče druge stopnje lahko sodbo sodišča prve stopnje spremeni, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (4. točka 358. člena ZPP). Vmesna sodba je sodba o podlagi tožbenega zahtevka. Sodišče z vmesno sodbo odloči o utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka tedaj, ko toženec izpodbija podlago in znesek tožbenega zahtevka, pa je stvar samo glede podlage zrela za razsojo. Izdaja vmesne sodbe je torej smiselna le, če sodišče presodi, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, tako da po pravnomočnosti vmesne sodbe odloča le še o višini tožbenega zahtevka. Kadar pa sodišče presodi, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ga zavrne s končno sodbo. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje odločalo le o podlagi tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče s tem, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ni prekoračilo svojih pooblastil iz 358. člena ZPP. Ob presoji pritožbenega sodišča, da zahtevek po temelju ni utemeljen, sodišče prve stopnje o višini zahtevka ne bo odločalo, saj je že to razlog za zavrnitev celotnega zahtevka.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila mld. tožnica kot učenka 5. razreda OŠ posiljena takoj po pouku na šolskem stranišču v prvem nadstropju šolskega poslopja na A. ulici dne 26.2.1997 okoli 12.30 ure. Storilec je bil učenec šole B.B., ki je hodil v 6. razred. B.B-ju se je tistega dne pouk v stavbi D. končal že ob 11.45 uri. Preden se je ob 13.20 odpeljal s šolskim avtobusom domov, je prišel na kosilo v šolsko poslopje na A. in tam odšel še na stranišče v prvem nadstropju. Dežurna služba B.B. ob prihodu v šolsko poslopje na A. ni zapisala na dežurni list. Istega dne je neznani romski fant na stranišču z opolzkimi besedami prestrašil tožničino mlajšo sestro. Ta je o dogodku poročala knjižničarki, ki je poskrbela za otroka, ni pa pregledala ostalih sanitarij.

Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom šole, odgovarja šola, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu (prvi odstavek 167. člena ZOR). Revizija torej očita sodišču druge stopnje napačno presojo pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole. Pri presoji, ali je sodišče druge stopnje ta pravni standard pravilno uporabilo, je treba upoštevati cilje osnovnošolskega izobraževanja, ki so opredeljeni v 2. členu ZOsn in med katere sodi tudi vzpodbujanje skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika (2. alineja 2. člena ZOsn). Pouk, vzgoja in varstvo se prilagajajo starosti otroka. Osnovnošolsko izobraževanje se tako deli na tri vzgojno izobraževalna obdobja. Drugo obdobje traja od 4. do 6. razreda OŠ. Toliko star otrok je že bolj samostojen, zato se tudi nadzorstvo učencev višjih razredov ne organizira na enak način kot pri učencih nižjih razredov. Že sama organizacija pouka terja prehajanje iz razreda v razred, otroci te starosti pa samostojno hodijo na kosilo, v knjižnico, na dodatne krožke in tečaje ter domov. Šola je otrokom dolžna posredovati razna znanja in splošno izobrazbo ter, poleg staršev, skrbeti za njihovo vzgojo in osebnostni razvoj. Pretirano nadzorstvo bi na ta proces vplivalo negativno, saj bi zaviralo vsestranski razvoj otrok. Zato je treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti učencev, ki ga od šole terjajo navedene določbe pravilnika, in takšno organizacijo šolskega življenja, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, seveda v skladu s starostjo in zmožnostmi. Pri presoji je nenazadnje potrebno upoštevati tudi, da se kriterij dolžnega nadzora nanaša na vse učence določene generacije, ne le na posameznike.

Ob upoštevanju vsega navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podlage za očitek šoli glede opravljanja dolžnega nadzorstva pri varovanju otrok v šoli. Glede na način opravljanja šolske dejavnosti je namreč povsem običajno, da toliko stari otroci sami hodijo po šoli. Nemogoče si je predstavljati, da bi dvanajst let stari otroci samo pod nadzorom lahko prehajali iz razreda v razred, šli na kosilo ali v knjižnico. Glede na to, da je bilo v postopku pred sodiščema nižjih stopenj ugotovljeno, da je B.B. prišel v šolsko poslopje na kosilo, neposredno pred ali po kosilu pa je šel na stranišče, ni mogoče pritrditi revizijski tezi, da se je potikal po prostorih šole, kjer ni imel kaj iskati. Tudi podrobna evidenca prihodov učencev v šolsko stavbo dogodka ne bi mogla preprečiti, pa tudi sicer kontrola nad prihodi otrok v šolo ni v vzročni zvezi z obravnavanim dogodkom. Revizijske navedbe, da šola ne hrani dokumentacije o opravljenih dežurstvih, pa niti ni mogoče upoštevati, saj je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Po presoji revizijskega sodišča tudi niso bile ugotovljene konkretne okoliščine, ki bi od šole terjale posebno skrbno nadzorstvo nad učenci. Knjižničarka kljub temu, da se je tožničina mlajša sestra vulgarnih besed prestrašila, izrečenih besed ni mogla šteti za resno grožnjo, zaradi katere bi bilo potrebno poskrbeti za varnost vseh deklet na šoli. Strožjih varnostnih ukrepov tudi ne utemeljuje okoliščina, da šolo obiskuje večje število Romov, ki živijo v drugačnem kulturnem in socialnem okolju. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi ne izhaja, da bi strožje ukrepe terjalo dotedanje ravnanje in obnašanje B.B. Ne glede na to, da je obravnavani dogodek nedvomno grobo posegel v mladostni razvoj mladoletne tožnice, je treba pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da je šlo za izreden dogodek, ki kljub tragičnosti okoliščine, da se je kaj takega sploh lahko zgodilo, ne zadošča za očitek šoli, da ni opravljala dolžnega nadzorstva.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi revizijskega sodišča. Zato priglašeni stroški odgovora na revizijo niso potrebni stroški. Revizijsko sodišče je zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov druge tožene stranke zavrnilo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).