Jedro

V tožnikovem primeru niso izkazane tolikšne zdravstvene spremembe, da tožnik ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali da bi bila pri njem podana poklicna invalidnost in ne bi imel več preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke št. ... z dne 15. 9. 2011 in št. ... z dne 9. 6. 2011, vtoževano razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 15. 2. 2011 dalje in posledično tudi pravico do invalidske pokojnine (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Navedeno sodbo izpodbija tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je sodbo oprlo na izvedensko mnenje specialista ortopeda. Mnenje namreč ni v skladu z zdravstveno dokumentacijo, niti zdravstvenim izvidom specialista ortopeda z dne 9. 2. 2011, iz katerega izhaja, da so pri njem prisotne obsežne degenerativne spremembe vratne in ledvene hrbtenice, izvedenec pa ugotavlja, da gre za običajne degenerativne spremembe. Degenerativne spremembe se odražajo na njegovem počutju in delazmožnosti, saj sam zagotovo najbolje ve, kako je z gibljivostjo in bolečinami. Prav glede slednjega ne sprejema drugačnega mnenja izvedenca. Izvedenskega mnenja naj ne bi bilo mogoče preizkusiti zaradi stališča, da so zdravstvene okvare letom primerne, čeprav so dejansko hujše. Takšne pripombe je podal že na pisno izvedensko mnenje, vztrajal pri postavitvi novega izvedenca ortopedske stroke, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev postopka.

Do nadaljnje procesne kršitve je prišlo zaradi zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatra in revmatologa. Pri lečečem ortopedu naj bi se že več let zdravil za fibromialgijo, prav izvedenec ortoped pa je zavzel stališče, da ni specialist za to področje, zato glede fibromialgije ne more podati zaključkov, temveč bi to lahko storil izvedenec revmatolog. Samo dejstvo, da do zaključka predsodnega upravnega postopka ni razpolagal z izvidom specialista revmatologa naj mu ne bi smelo iti v škodo.

Glede psihiatričnih zdravstvenih sprememb se sklicuje na izvide lečečega psihiatra dr. A.A., ki je že 21. 7. 2011 zapisal, da naj bi po več kriterijih bil zmožen le za 4 in ne 8 urno delo. Izpostavlja tudi na njegova izvida z dne 23. 6. in 27. 1. 2011, iz katerih prav tako izhaja, da ni sposoben za delo v polnem delovnem času, temveč za 4-urno zaposlitev.

Njegova zdravstvena problematika je kompleksna in večplastna. Ob tehtanju vseh dokazov in ne zgolj mnenja sodnega izvedenca ortopedske stroke, bi sodišče ob pravilni uporabi 8. člena ZPP moralo priti do drugačnega zaključka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do smiselno uveljavljanih relativnih bistvenih kršitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Ker je v obravnavani zadevi vtoževana odprava izpodbijanih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, je glede na ugotovljene dejanske zdravstvene spremembe, z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v celoti utemeljeno zavrnjen.

Nobenega dvoma namreč ni, da pri tožniku ni izkazan dejanski stan iz 1. alineje drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) kot prepričljivo zaključuje že sodišče prve stopnje. Ker ob določno postavljenem tožbenem zahtevku, zagotovo niso izkazane tolikšne zdravstvene spremembe, da tožnik več ne bi bil zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali da bi bila pri njem podana poklicna invalidnost in ne bi imel več preostale delovne zmožnosti, je na podlagi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) z izpodbijano sodbo že iz tega razloga tožbeni zahtevek v celoti utemeljeno zavrnjen.

Za navedeno odločitev je imelo sodišče prve stopnje strokovno medicinsko dovolj objektivizirane podlage v sodno izvedenskem mnenju specialista ortopeda, ki na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda, prepričljivo ocenjuje, da pri tožniku ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, niti glede na njegov funkcijski status ni razlogov za razvrstitev v katero drugo kategorijo invalidnosti. S takšnim sodno izvedenskim mnenjem sta le še dodatno potrjeni oceni IK I in IK II iz predsodnega upravnega postopka. Ti sta dne 12. 4. 2011 oz. 12. 9. 2011 namreč skladno ocenili, da zaradi bolečin v vratu in križu, sklepne bolečine desnega kolena in somatomorfne motnje, ni izkazanih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale tožnikovo zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejen, to je „skupinovodja telekomunikacijskih naprav“. IK II je tudi upoštevaje opis in pogoje dela na delovnem mestu „skupinovodja TK“ izrecno ocenila, da to ne indicira invalidnosti, saj delo fizično ni težko ker gre za dvigovanje bremen le do 6 kg, je razgibano, saj se opravlja stoje, sede in s hojo ter le z občasnimi prisilnimi držami.

Seveda imajo stranke glede na 212. člen ZPP pravico in dolžnost navajati dejstva in predlagati dokaze za ugotovitev zatrjevanih dejstev. Vendar pa o tem, kateri dokazi bodo izvedeni za razjasnitev pravno odločilnih dejstev, v skladu z 213. členom ZPP, vedno odloča le sodišče. Ob dejstvu, da so sicer zaradi degenerativnih sprememb v vratnem in ledvenem delu hrbtenice pri tožniku prisotne zdravstvene težave, ki se izražajo predvsem v bolečinah, vendar brez kakršnihkoli nevroloških izpadov, je bil dokazni predlog po postavitvi drugega izvedenca ortopedske stroke povsem utemeljeno zavrnjen. Tudi sicer zgolj okoliščina, da se stranka ne strinja z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca, sama po sebi ni razlog za postavitev drugega medicinskega strokovnjaka istovrstne specializacije. Neizvedba predlaganega dokaza v okoliščinah konkretnega primera torej ne pomeni kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Enako velja glede zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke. Res je sicer, da z nekaterih psihiatričnih izvidov lečečega specialista dr. A.A. izhaja priporočilo po skrajšanem delovnem času. Vendar pa že zaradi vtoževane razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti, ta okoliščina sama po sebi ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

Tudi sicer sodni izvedenci pri ugotavljanju dejanskega stanja in podajanju mnenj niso vezani na priporočila lečečih specialistov, če ta niso podprta z objektivizirano listinsko medicinsko dokumentacijo. Čeprav gre za zdravnike iste specializacije, sta vlogi lečečega specialista in sodnomedicinskega izvedenca bistveno različni. Le slednji so namreč svoje ugotovitve in mnenja dolžni podajati v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, upoštevajoč pri tem tudi pravno definirano invalidnost, ki ni zgolj medicinska kategorija.

Iz priloženih medicinskih izvidov, s katerimi je razpolagala tožena stranka v predsodnem upravnem postopku in jih je mogoče izključno upoštevati pri presoji zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov, je sicer razvidno, da je tožnik zaradi t. i. somatomorfne motnje obiskoval psihoterapevta, in da mu je bila predpisovana določena medikamentozna terapija. Vendar iz izvida osebnega pregleda na IK I poleg ugotovitev, da pri njem ni funkcionalnih izpadov lokomotornega aparata, ne atrofij, da so refleksi ohranjeni in moč primerna izhaja tudi urejen psihični status, kognitivno stanje pa brez poudarjenih težav.

Sicer pa že sodišče prve stopnje stopnje v zvezi z mnenjem sodnega izvedenca ortopeda, da bo zaradi psihosomatskih težav potrebna še predstavitev specialistu psihiatru, potem ko bo opravljeno psihološko testiranje in obravnava pri revmatologu v zvezi z fibromialgijo, logično povsem pravilno zaključuje, da bodo te ugotovitve lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka.

Kot je bilo že poudarjeno, lahko sodišče pri presojanju zakonitost dokončnih posamičnih upravnih aktov upošteva le medicinske izvide, ki so bili razpoložljivi v času do izdaje drugostopenjske odločbe. Izsledke novejših medicinskih izvidov, izdanih na podlagi predhodnih diagnostičnih obravnav in terapevtskih obdelav, vključno z izvidom psihološkega testiranja in objektivizacijo obstoja fibromialgije, bo tako mogoče uveljavljati v novem predsodnem upravnem postopku.

To še zlasti velja za sindrom fibromialgije, ki sodi v skupino zunajsklepnega revmatizma in se kaže predvsem v občutku razširjenih bolečin v mehkem vezivnem tkivu. Po merilih ameriškega revmatološkega združenja, ki so ga sprejela revmatološka združenja po vsem svetu, je fibromialgija diagnosticirana šele, ko zdravnik ustrezne specializacije odkrije vsaj 11 od priporočenih 18 značilnih točk, bolečih na pritisk. Iz izvida lečečega specialista ortopeda z dne 13. 3. 2008 (priloga A/22) pa izhaja, da karakteristične fibromialgične točke pri tožniku niso bile boleče na pritisk. Ta izvid torej le še dodatno potrjuje pravilnost mnenja sodnega izvedenca, da je za objektivizacijo tovrstne simptomatike potrebna predhodna diagnostična obdelava specialista revmatologa, zaradi česar pritožba niti v tej smeri ne more biti uspešna.

Ker glede na predhodno utemeljitev uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, preostale navedbe, ki se nanašajo zlasti na stopnjo degenerativnih sprememb ledvenega in križnega dela hrbtenice ter nekatere druge, pa za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilne in se zato do njih ni bilo potrebno niti posebej opredeljevati, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam priglašene stroške za vloženo pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi.