Jedro

Možnost, da je tožnik na tem, izrazito položnem delu, zapeljal izven smučarske proge, na nesteptani del, predstavlja običajno, normalno tveganje, ki spada v riziko samega smučanja. Manjša grbina ali "skakalnica", kot vztraja v pritožbi, ki se je tam nahajala, ni mogla predstavljati ovire, ki je ne bi mogel pričakovati, jo varno prepeljati ali se ji izogniti.

Tudi če imamo pred očmi sedemletnega otroka, ni šlo za nevarno mesto, ki bi moralo biti posebej označeno oziroma zavarovano (z mrežo in zaščitno ograjo, ki bi onemogočala dostop). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postavitev dodatnih oznak ali ograj na tem delu ni bila potrebna.

Smučar mora smučati samoodgovorno, torej pazljivo, svojemu znanju in razmeram primerno, ter storiti vse, da ne ogroža in poškoduje sebe ali drugih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki in stranska intervenientka sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 43.500,00 EUR in za premoženjsko škodo v višini 2.467,74 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški (I. točka izreka). Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške toženca in stranske intervenientke (II. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se pritožuje tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo več procesnih kršitev. Sodbo je oprlo na napačno dejstvo, da do nezgode (padca) ni prišlo na smučišču. To je v nasprotju z izpovedbo zaslišanih prič in strank. Prav tako je različno obravnavalo izpovedbe prič tožnika in toženca, pri čemer ni obrazložilo, zakaj enim verjame drugim pa ne. Predoča definicijo smučarske proge in smučišča po Zakonu o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč-1). Izstop iz vlečne naprave, kjer se je nezgoda pripetila, je več kot očitno del smučišča. Četudi bi nekritično verjeli izpovedbi zakonitega zastopnika toženca, da do padca ni prišlo na smučarski progi, bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je do padca prišlo na območju izstopne poti iz vlečne naprave. Torej na smučišču. Če je toženec redno videval sledi smučanja izven proge, bi moral postaviti dodatne zaščitne ograje. Na smučišču je očitno bila skakalnica, ki je toženec ni odstranil. Zapisnik o nesreči ni bil izpolnjen v skladu z zakonskimi zahtevami. To gre v breme toženca. Slednji je opustil svoje dolžno ravnanje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za ogled kraja nesreče in tožniku zavrnilo možnost odgovora na pripravljalno vlogo toženca. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Toženec in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam sta nasprotovala in pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje. Priglasila sta pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik, tedaj star sedem let, se je poškodoval med smučanjem na smučišču "Ski [...]" na [...], dne 20. 1. 2019, nekje ob 15.30 uri. Gre za manjše, lažje, položno smučišče, ki je namenjeno predvsem otrokom in šolam smučanja. Utrpel je zlom goleni. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je do padca prišlo na grbini (kupu snega, visokem 20 do 30 cm) izven urejene proge, na območju med smučarsko progo, traso vlečnice in sredinskim izstopom iz te vlečnice. Pri tem je upoštevalo predvsem izpovedbe prič A. A., B. B., C. C. ter zakonitega zastopnika toženca Č. Č. Ne drži pritožbeno navajanje, da ni pojasnilo, zakaj "enim verjame, drugim ne". Ustrezno je obrazložilo, zakaj je izpovedbam prej omenjenih oseb sledilo, izpovedbam tožnika in njegovih staršev, D. D. in E. E., pa ne. Tej dokazni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vsebine zapisnika o nesreči (priloga B2) in tožnikovih očitkov, da ta zapisnik ni bil sestavljen v skladu z vsemi zakonskimi zahtevami. S ponavljanjem teh navedb pritožnik ne uspe. Spregleda, da je sodišče prve stopnje te pomanjkljivosti imelo pred očmi in da je ta dokaz ovrednotilo v luči vseh ostalih dokazov. Ključna, za to pravdo odločilna dejstva je ugotovilo celovito in življenjsko logično. Tehtnih nasprotnih razlogov pritožba ne poda.

6. Do predmetne nezgode je torej prišlo na prej omenjenem območju izven smučarske proge, ne pa zaradi "skakalnice na progi" oziroma "v zgornjem delu smučišča" kot je navajal tožnik. Prav tako do padca ni prišlo na sredinski izstopni poti iz vlečnice, kot zatrjuje v pritožbi, temveč v bližini te poti. Sploh pa tožnikovo zavzemanje, da sodi mesto nezgode med "smučišče" oziroma "druge površine znotraj smučišča" v smislu 2. točke 2. člena ZVSmuč-1, v tem pritožbenem postopku ni odločilno. Sodišče prve stopnje namreč tožbenega zahtevka ni zavrnilo zaradi tega, ker naj bi se padec pripetil na določenem območju, ki bi bilo tako oddaljeno od smučišča (izven "vplivnega območja" smučišča), da že iz tega razloga toženec za nezgodo ne bi odgovarjal. Pravilno se je ukvarjalo s tem, ali bi moral toženec ustrezno zavarovati ta del smučišča in smučarjem, predvsem otrokom, onemogočiti dostop - torej ali je v smislu zagotavljanja varnosti kršil svojo dolžno skrbnost. Na to je odgovorilo negativno. Temu bistvenemu razlogu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče pritrjuje.

7. Smučanje je športna dejavnost, ki je zaradi lastnosti in okoliščin, v katerih se odvija, povezana z določenimi tveganji in nevarnostmi. Bistvo smučanja je namreč gibanje (drsenje) s posebno opremo po zasneženem, praviloma padajočem terenu, z večjo hitrostjo od običajnega človeškega gibanja (hoje). Nevarnosti in tveganja, ki so za smučarsko aktivnost normalni, mora prevzeti nase tisti, ki se z njo ukvarja (smučar), upravljavec smučišča pa je dolžan poskrbeti za zaščito in opozarjanje pred nevarnostmi, ki so posebne, neobičajne in nepredvidljive.1 Odgovornost toženca je v obravnavani zadevi krivdna. Za nastalo škodo odgovarja, če mu je mogoče očitati nedopustno ravnanje pri upravljanju smučišča, predvsem v smeri opustitve ustreznih varnostnih ukrepov.2

8. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tega pa pritožba ne problematizira, je bila ločnica med smučarsko progo (steptanim območjem) in neurejenim (nesteptanim) delom, kjer se je zgodila nesreča, vidna in dodatno označena s količki. Tožniku je bilo smučišče poznano. Glede na njegovo starost je znal dobro smučati. V trenutku padca ni bil v spremstvu staršev. Povsem običajno je, da so se na površini zunaj proge, kamor je zapeljal, nahajale kakšne grbine in podobno. Vendar pri tem ni šlo, tudi če imamo pred očmi sedemletnega otroka, za nevarno mesto, ki bi moralo biti posebej označeno oziroma zavarovano (z mrežo in zaščitno ograjo, ki bi onemogočala dostop). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postavitev dodatnih oznak ali ograj na tem delu ni bila potrebna. Razlogi so dovolj jasni in razumljivi. Očitano nasprotje v odločilnih dejstvih, ki bi rezultiralo v procesni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ni podano. Možnost, da je tožnik na tem, izrazito položnem delu, zapeljal izven smučarske proge, na nesteptani del, predstavlja običajno, normalno tveganje, ki spada v riziko samega smučanja. Manjša grbina ali "skakalnica", kot vztraja v pritožbi, ki se je tam nahajala, ni mogla predstavljati ovire, ki je ne bi mogel pričakovati, jo varno prepeljati ali se ji izogniti. Smučar mora smučati samoodgovorno, torej pazljivo, svojemu znanju in razmeram primerno, ter storiti vse, da ne ogroža in poškoduje sebe ali drugih (prim. drugi odstavek in 2. točko tretjega odstavka 23. člena ZVSmuč-1). Tega bi se moral držati tudi tožnik oziroma bi morali njegovi starši poskrbeti za to, da bi se tega držal. 9. Zakaj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega ogleda kraja nesreče, je obrazložilo v 54. točki sodbe. Podalo je razumne in tehtne razloge, ki kažejo na to, da je bil ta dokazni predlog nepotreben. Ne drži, da je s tem kršilo procesna pravila in jamstva. Utemeljenih nasprotnih razlogov pritožba ne ponudi. Ta ogled ni bil nujen za razumevanje preteklega, za to pravdo relevantnega stanja. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, so se znale vse stranke in priče (razen ene, ki pa se smučišča niti ni spomnila), že po vsebini predloženih fotografij brez težav orientirati. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožniku zavrnilo možnost odgovora na vlogo, ki jo je toženec podal na prvem naroku glavne obravnave. Iz zapisnika tega naroka izhaja, da mu je na tem naroku vročilo (krajšo) pripravljalno vlogo toženca s prilogami in narok prekinilo za 15 minut3. Zatem je tožnik po svojem pooblaščencu podal odgovor oziroma komentar na to vlogo in na nekatere, k tej vlogi priložene priloge. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tik pred koncem naroka tožniku dodelilo še 8 dnevni rok, v katerem se je lahko še dodatno opredelil do prejete vloge in prilog. Prav tako je nepravilno pritožbeno naziranje, da bi moral toženec dovoljenje za obratovanje s karto smučišča predložiti v odgovoru na tožbo, saj da je s tem dokumentom tedaj že razpolagal. Omenjeno listino je toženec priložil k pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2023, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo pred prvim narokom glavne obravnave (ta narok je potekal 14. 3. 2023). V prvem odstavku 286. člena ZPP je jasno določeno, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Ne drži, da je bil toženec prekludiran. Procesne kršitve, ki jih pritožnik v zvezi s tem uveljavlja, niso podane.

10. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti pomanjkljivosti, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Svoje pritožbene stroške pa krijeta tudi toženec in stranska intervenientka. Odgovor na pritožbo ni bil vložen po odvetniku, temveč po pooblaščenki, ki je zaposlena pri stranski intervenientki. Ti stroški so priglašeni v pavšalnem znesku (materialni stroški v višini 10,00 EUR za fotokopijo in poštnino), brez ustreznih dokazil o dejansko nastali višini.

1 Prim. sodbo VS II Ips 1129/2008. 2 Glej na primer 5. člen ZVSmuč-1. 3 Kopija te vloge in prilog je bila pooblaščencu tožnika poslana že po elektronski pošti dne 10. 3. 2023.