Jedro

Sodišče druge stopnje v izhodišču izpostavlja, da je v obravnavani zadevi odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je (sploh) prišlo do (veljavne) sklenitve ustne pogodbe z vsebino, kot jo zatrjuje tožnica, torej za celotni paket storitev po obeh ponudbah (razbit na dve fazi) tožnice po ceni 2.000,00 EUR na članico toženke.

Glede na dejstvo, da sta pravdni (pogodbeni) stranki pravni osebi, svojo poslovno voljo (ponudba in sprejem ponudbe) izražata preko svojih zakonitih zastopnikov oz. pooblaščencev. Medtem ko je ta oseba na strani tožnice kot družbe z omejeno odgovornostjo praviloma njen direktor ali prokurist, je to na strani toženke njen vsakokratni rektor. Drži sicer, kar izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo, da ni nujno, da mora prav v vsakem primeru in za vsak posel v imenu pravne osebe (toženke) dati soglasje njen zakoniti zastopnik (rektor), saj to lahko stori po drugi osebi s posebnim pooblastilom ali npr. s pooblastilom po zaposlitvi. Vendar mora biti takšno pooblastilo v primeru, ko v imenu pravne osebe pogodbe ne sklepa njen zakoniti zastopnik, izkazano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj njen izrek v celoti glasi: „I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: »Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek v višini 23.643,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 9. 2016 do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.« se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki celotne stroške tega pravdnega postopka.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka (sodne takse) v znesku 675,00 EUR.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju: sodišče prve stopnje) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek v višini 23.643,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 9. 2016 do plačila (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 68,91 % stroškov pravdnega postopka, tožnica pa toženki 31,09 % stroškov pravdnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev se pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov1. Kot zmotni nasprotuje dokazni oceni izvedenih dokazov na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba za višji znesek, t.j. za znesek 2.000,00 EUR po članici toženke. Meni, da so priče potrdile le, da je tožnica dala prvotno ponudbo po takšni ceni, ne pa, da je toženka takšno ceno tudi potrdila. Poudarja, da ustna pogodba z vsebino, kot jo zatrjuje tožnica, med strankama nikoli ni bila sklenjena, ampak je prišlo do soglasja volj zgolj glede pisno sklenjene Pogodbe za nakup programske opreme z dne 17. 6. 2015 (v nadaljevanju: Pogodba za nakup programske opreme2). Tudi za sklenitev ustne pogodbe bi moral obstajati dogovor med pravdnima strankama, ki sta obe pravni osebi in zato zastopani preko svojih zakonitih zastopnikov, potrjen s strani njunih zakonitih zastopnikov. Takratni zakoniti zastopnik toženke, rektor prof. dr. A. A., v imenu toženke s tožnico oz. njenim direktorjem ni sklenil nobene ustne pogodbe, oz. tega tožnica, na kateri je dokazno breme, ni dokazala. Da soglasje volj med pravdnima strankama za sklenitev ustne pogodbe ni bilo podano, izhaja tudi iz Odstopa od pogodbe 5. 8. 20153. Poleg navedenega pritožba izpostavlja, da je Pogodba za nakup programske opreme v 23. členu določala, da spremembe k pogodbi veljajo le, če jih v pisni obliki skleneta in podpišeta obe stranki. Toženka kot zmotni nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti glede katerega meni, da v kolikor bi dolg dejansko obstajal, bi obresti lahko tekle šele od 1. 10. 2016 dalje. Sodišču druge stopnje predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo primarno spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oz. jo podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbenim navedbam toženke argumentirano nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Med drugim izpostavlja v postopku izvedene dokaze, ki po njeni oceni dokazujejo obstoj ustne pogodbe med strankama, po kateri je bila za njene storitve dogovorjena cena 2.000,00 EUR na posamezno članico toženke. Meni tudi, da ima toženka zaradi obsežnosti pristojnosti in nalog v svojem organizacijskem ustroju številne oddelke in zaposlene, ki zanjo oz. v njenem imenu na podlagi notranje organizacije in poverjenih pooblastil (izrecnih ali na podlagi zaposlitve) izjavljajo voljo v imenu in za račun toženke, kar pomeni, da ni potrebno, da bi moral za vsak posamezni posel voljo izjaviti toženkin zakoniti zastopnik. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe podvomilo v dokazno oceno izvedenih dokazov in v pravilnost na tej podlagi sprejetih ugotovitev in presoje sodišča prve stopnje glede sklenitve ustne pogodbe med strankama. Ocenilo je, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v navedeni smeri ponoviti vse oziroma nekatere od izvedenih dokazov, zato je razpisalo in 12. 4. 2022 opravilo pritožbeno glavno obravnavo4. Na obravnavi je v soglasju s pravdnima strankama povzelo vse dokazne sklepe in ponovilo vse dokaze, ki so bili izvedeni na prvi stopnji. Tako se štejejo za vpogledane in prebrane vse listine, vključno z izpovedbami zakonitega zastopnika tožnice in prič (kot izhajajo iz zapisnikov o njihovem zaslišanju v postopku pred sodiščem prve stopnje oz. iz njihovih pisnih izjav).

7. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica kot izvajalka storitev od toženke kot naročnice zahteva plačilo iz naslova integracije in trajnega arhiviranja e-računov ter nabave celovitega sistema za upravljanje z e-računi (programska oprema). Trdi, da ji toženka ni poravnala opravljenih storitev iz dogovorjene druge faze izvedbe posla (e-računi - integracija), čeprav so bila vsa dela v celoti opravljena. Prav tako od toženke zahteva plačilo za opravljena dodatna dela (dodatne delovne ure). Toženka je zahtevku nasprotovala v celoti tako po temelju kot po višini. Med drugim je prerekala trditve tožnice o (dvo)faznosti projekta in je navajala, da se je odločila samo za programsko opremo za skupno ceno 19.000,00 EUR neto (kar je tožnici že plačala), medtem ko dodatnih del nikoli ni naročila.

8. Prvo odločbo sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi (sodbo I Pg 271/2017 z dne 14. 11. 2019), s katero je bil tožbeni zahtevek (tedaj na plačilo 34.312,50 EUR s pripadki) v celoti zavrnjen, je sodišče druge stopnje s sodbo in sklepom I Cpg 89/2020 z dne 2. 7. 2020 delno (glede zneska 10.668,90 EUR s pripadki) potrdilo, delno (za plačilo zneska 23.643,60 EUR s pripadki) pa razveljavilo. Delna razveljavitev je temeljila na ugotovljenih bistvenih kršitvah določb postopka tako relativne (pomanjkljiva dokazna ocena izvedenih dokazov5), kot tudi absolutne narave (izostanek opredelitve do vseh relevantnih navedb tožnice6).

9. Kot izhaja iz obrazložitve sedaj izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v novem sojenju na podlagi izvedenega dokaznega postopka primarno ugotovilo, da so bila s strani tožnice izvedena dela po obeh ponudbah (št. IT-UM_01/2015 z dne 24. 4. 2015 in št. IT-UM_02/2015 z dne 10. 6. 20157), kar izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko dr. B. B. in izpovedb prič C. C. ter D. D., ki sta oba sodelovala pri projektu od samega začetka. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki v skladu s 619. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)8 dosegli soglasje o celotni storitvi po obeh izstavljenih ponudbah tožnice, vendar ne po ceni kot izhaja iz Pogodbe za nakup programske opreme, temveč po ceni, ki jo zatrjuje tožnica in da tako toženka ni uspela dokazati, da je tožnica s podpisom pogodbe pristala na storitev integracije e-računov s trajnim arhiviranjem po ceni 1.000,00 EUR na članico. Da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba o izvedbi del po obeh ponudbah, je sodišče prve stopnje ugotovilo zlasti ob upoštevanju elektronske komunikacije med strankama z dne 22. 5. 20159 in na podlagi izpovedb prič E. E., F. F. in G. G. in v tej zvezi ni sledilo drugačni izpovedbi C. C. Nazadnje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica uspela dokazati tudi, da je bilo plačilo za celotno paketno ponudbo dogovorjeno v skupni vrednosti 38.380 EUR neto, kar sta potrdili priči F. F. in H. H. 10. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču pritožbe, da so izpostavljene ugotovitve sodišča prve stopnje glede sklenitve ustne pogodbe in o dogovorjeni skupni ceni za paketno storitev po obeh ponudbah zmotni in da so posledica napačne dokazne ocene izvedenih dokazov, ki ne dajejo podlage za takšne ugotovitve.

11. Sodišče druge stopnje v izhodišču izpostavlja, da je v obravnavani zadevi odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je (sploh) prišlo do (veljavne) sklenitve ustne pogodbe z vsebino, kot jo zatrjuje tožnica, torej za celotni paket storitev po obeh ponudbah (razbit na dve fazi) tožnice po ceni 2.000,00 EUR na članico toženke. Vprašanje, ali je tožnica vse storitve po obeh ponudbah opravila, je sekundarnega pomena, saj do (dodatnega) plačila ni upravičena, če se izkaže, da do zatrjevane ustne sklenitve pogodbe ni prišlo (na veljaven način). Nedvomno je namreč, da na podlagi med strankama sklenjene pisne Pogodbe za nakup programske opreme tožnica do vtoževanega (dodatnega) plačila za opravljene storitve ni upravičena.

12. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ), pri čemer se šteje, da je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke izjavo, da jo sprejema (prvi odstavek 21. člena OZ). Ponudba je sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo (28. člen OZ).

13. Glede na dejstvo, da sta pravdni (pogodbeni) stranki pravni osebi, svojo poslovno voljo (ponudba in sprejem ponudbe) izražata preko svojih zakonitih zastopnikov oz. pooblaščencev. Medtem ko je ta oseba na strani tožnice kot družbe z omejeno odgovornostjo praviloma njen direktor10 ali prokurist11, je to na strani toženke njen vsakokratni rektor. Drži sicer, kar izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo, da ni nujno, da mora prav v vsakem primeru in za vsak posel v imenu pravne osebe (toženke) dati soglasje njen zakoniti zastopnik (rektor), saj to lahko stori po drugi osebi s posebnim pooblastilom ali npr. s pooblastilom po zaposlitvi12. Vendar mora biti takšno pooblastilo v primeru, ko v imenu pravne osebe pogodbe ne sklepa njen zakoniti zastopnik, izkazano.

14. V konkretnem primeru je toženka izrecno zanikala sklenitev ustne pogodbe po pooblaščeni osebi, tedanjem rektorju A. A. in trdila, da pooblastila za sklenitev pogodbe tudi ni imela nobena od drugih oseb, ki so bile prisotne ob dogovarjanju o predmetnem pravnem poslu (C. C., E. E.). Trditveno in dokazno breme glede veljavne sklenitve ustne pogodbe, na temelju katere sedaj terja (dodatno) plačilo, je v celoti na tožnici, ki pa v tej zvezi v postopku niti ni določno trdila, kdo (poleg rektorja) konkretno je imel pooblastilo za sklenitev pogodbe oz. kdo je sploh na strani toženke sklenil zatrjevano ustno pogodbo (izjavil voljo o sprejemu ponudbe). Da bi naj takšno ustno pogodbo sklenil tedanji rektor, ki je bil podpisnik pisne Pogodbe za nakup programske opreme, tožnica ni trdila. V tej zvezi je postopku navajala zgolj, da so se o vsebini posla dogovarjali oz. dogovorili na uvodnih sestankih, ki so potekali med oktobrom 2014 in aprilom 2015 (navedbe iz tožbe), nato pa še na sestanku za predstavitev storitev tožnice, ki je bil 18. 5. 2015, ob prisotnosti I. I. in G. G. za tožnico ter C. C. in E. E. za toženko (navedbe iz druge pripravljalne vloge z dne 29. 3. 2018). Navedeno po oceni sodišča druge stopnje že na trditveni ravni ni dovolj konkretizirano, da bi bilo mogoče zanesljivo sklepati o tem, kdo je kot pooblaščena oseba na strani toženke sklenil pogodbo (sprejel ponudbo).

15. Ne glede na navedeno, tudi v primeru, če bi se štelo, da je katera izmed oseb, ki so se udeleževale skupnih sestankov na strani toženke, imela pooblastilo za sklenitev pogodbe, po oceni sodišča druge stopnje ni dokazano, da je dejansko prišlo do soglasja volj pod pogoji, ki jih zatrjuje tožnica. Potrebno je namreč ločiti dogovarjanja oz. pogajanja o vsebini pogodbe od dejanske sklenitve pogodbe. Brez ustreznega sprejema ponudbe oz. izjave volje za sklenitev pogodbe (prim. 18. člen OZ) ni mogoče sklepati o tem, da je bila (ustna) pogodba sklenjena.

16. Prvenstveno sklenitve pogodbe ne dokazujejo dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tovrstni razlogi v 11. točki obrazložitve ne prepričajo že iz razloga, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, „da je bilo govora o storitvi, ovrednoteni po vrednosti cca. 2.000,00 EUR na članico“, o čemer v bistvu med strankama ni spora, nato pa na tej podlagi naredi „preskok“ in ugotovi, da je bilo doseženo soglasje glede s strani tožnice zatrjevane cene, kar naj bi bilo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

17. V 12. točki obrazložitve sodišče prve stopnje kot prvi dokaz za sklenitev pogodbe po ceni 2.000,00 EUR na članico toženke izpostavi elektronsko komunikacijo med tožnico in toženko 22. 5. 2015. Čeprav je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo vsebino navedene elektronske pošte, je na njeni podlagi napravilo napačen zaključek oz. jo je napačno dokazno ocenilo. Po oceni sodišča druge stopnje navedena listina zanesljivo dokazuje zgolj dogovarjanje o poslu in predvideno ceno na članico (cca. 2.000,00 EUR) in je tako zgolj informativnega značaja, kot je to v postopku utemeljeno izpostavila toženka, ne dokazuje pa dokončnega dogovora med strankama oz. tega, da je že bila sklenjena (končna) pogodba za določene storitve po točno določeni ceni. Tudi E. E. (avtorica te e-pošte) je ob svojem zaslišanju na naroku 10. 4. 201813, na vprašanje glede vsebine navedene e-pošte, pojasnila, da ni šlo za dogovor oz. sprejem zvišane ponudbe in da so pri tem vključevali še strošek vzdrževanja, ki so mislili, da bo nastal. 18. Tudi preostala predložena elektronska korespondenca v spisu ustnega dogovora ne dokazuje. Tožnica v tej zvezi posebej izpostavlja elektronska sporočila iz konca junija in začetka julija 2015 (gre za sporočila 29. in 30. 6. 2015 in nato še z 8. in 20. 7. 201514), vendar neutemeljeno. Čeprav je v navedenih sporočilih na strani tožnice (I. I.) razbrati predlog za drugo ponudbo in povpraševanje po naročilnici, ob tem ni mogoče zanesljivo sklepati, da je bila pred tem sklenjena ustna pogodba, ki je toženko zavezovala. Slednje velja tudi glede odgovorov s strani toženke (C. C.) v tej e-pošti; ti namreč kažejo zgolj na to, da je oz. bo zadeva šla v pregled – in ne dokazujejo kakršnegakoli konkretnega dogovora v zvezi s ponudbami in cenami. Tem elektronskim sporočilom je nato sledilo e-sporočilo H. H. 24. 7. 201515, v katerem je bila (dodatna) ponudba tožnice nedvoumno zavrnjena.

19. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da sklenitev (ustne) pogodbe po ceni 2.000,00 EUR na članico potrjujejo tudi izpovedbe prič F. F., E. E., H. H. in G. G. Pritožba temu zaključku in dokazni oceni izvedenih dokazov utemeljeno nasprotuje.

Priča F. F. je ob zaslišanju v tej zvezi pojasnila16, da je bila na sestanku v maju 2015 cena 2.000,00 EUR (na članico) izpostavljena informativno in da je kasneje bila pogodba podpisana za 19.000,00 EUR. Izrecno je še izpostavila, da cena 2.000,00 EUR ni bila „sprejeta nikjer“ oz. ni bila potrjena s strani toženke oz. članic. Glede e-pošte 22. 5. 2015, s katero je bila seznanjena, pa je povedala, da je bila zgolj informativnega značaja, pri čemer tudi ni bilo definirano, kaj je vsebuje ta cena. Po oceni sodišča druge stopnje izpovedba te priče dokazuje zgolj dogovarjanje, ne pa tudi sprejem ponudbe in sklenitev pogodbe za ceno 2.000,00 EUR po članici.

Enako velja tudi za izpovedbo E. E., ki je poleg pojasnila glede vsebine in namena e-pošte 22. 5. 2015 (o tem že v 17. točki te obrazložitve), sicer izpovedala, da je „dejansko bilo govora o 2.000,00 EUR po članici“, a hkrati ni (zanesljivo) potrdila, da je bila ta ponudba s strani toženke tudi sprejeta, saj je na vprašanje, kdo se je dogovoril za nabavo programske opreme po navedeni ceni, odgovorila, da se o tem ni noben dogovoril. Priča G. G. je bil glede vprašanja sprejema ponudbe po ceni 2.000,00 EUR še bolj nekonkreten. V svoji izpovedbi17 je potrdil zgolj, da je bila na predstavitvenem sestanku v maju 2015 predstavljena cena 2.000,00 EUR po fakulteti, obenem pa je dodal, da ne ve, kakšen je potem bil dogovor oz. pogodba. Povedal je še, da prav tako ne ve ničesar o sklenitvi dogovora o izvedbi posla v dveh fazah. Njegova izpovedba tako ne potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje o sklenitvi (ustne) pogodbe med strankama za navedeno ceno.

Da je bilo plačilo za paketno storitev dogovorjeno v skupni vrednosti 38.380,00 EUR neto, naj bi po oceni sodišča prve stopnje potrdila tudi priča H. H., čemur prav tako ne gre pritrditi. Iz njene izpovedbe18 jasno izhaja, da se je na predstavitvi sicer govorilo o „nekem višjem znesku“, da pa so skozi usklajevanja prišli do nižje, za toženko sprejemljive ponudbe. Glede vsebine e-pošte 22. 5. 2015 pa je priča komentirala, da ni šlo za upošteven dogovor, saj se tisti, ki so za dogovore pristojni (pomočniki glavnega tajnika oz. glavni tajnik) s tem niso strinjali in tudi niso vedeli, kaj je v tej ponudbi tožnice sploh zajeto.

20. Glede na obrazloženo sicer drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so navedene priče izpovedale precej skladno, vendar ne v prid dejstvu, da je bila dejansko sklenjena pogodba, kot jo zatrjuje tožnica, ampak o tem, da je bilo uvodoma sicer res prisotno dogovarjanje o ceni 2.000,00 EUR, a da takšna ponudba s strani toženke ni bila sprejeta (pri čemer pričam tudi sicer očitno ni bilo jasno, kaj vse zajema cena, ki je bila predstavljena na uvodnem sestanku).

21. Poleg doslej navedenih prič tožnica v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da so o obstoju dogovora (pogodbe) o ceni 2.000,00 EUR na članico izpovedale še priče J. J., K. K. in L. L. Glede priče J. J. je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno ugotovilo, da zaradi obstoječega poznanstva z direktorjem tožnice (zaradi česar se je iz postopka sklepanja poslov izločil) in domnevnega konflikta s pričo H. H. njegovo pričanje ni objektivno prepričljivo, zato mu ni sledilo. Takšni dokazni oceni tožnica v odgovoru na pritožbo ni argumentirano nasprotovala.

Iz izpovedbe K. K.19, ki je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni podrobneje dokazno ocenilo20, je razvidno, da je bil o zadevi seznanjen posredno (s strani drugih). Tako so mu strokovne službe poročale, da je bila ponudba (v znesku 38.000,00 EUR) s strani tožnice predložena, a so se odločili samo za nakup softwera (programske opreme) in ne tudi rednega servisiranja. Ob predočenju e-pošte 22. 5. 2015 pa je priča izpovedala še, da je glede cene 2.000,00 EUR na članico bila ponudba in pogajanja o tem, ampak da po njegovih informacijah konkretnega dogovora v tej smeri ni bilo, vsaj v času, ko je on bil zadolžen, ne. Takšna izpovedba po oceni sodišča druge stopnje nedvoumno ne potrjuje navedb tožnice.

Podobno velja tudi za izpovedbo priče mag. L. L.21. Ta je izpovedala, da se z vsebino ponudbe tožnice ni ukvarjala (ni bila prisotna na predstavitvi) in da ji ni znana (prva) ponudba tožnice za 38.300,00 EUR. Zgolj iz razgovorov s sodelavci, po tem ko je že nastal spor med strankama, je razbrala, da je bilo domnevno govora o ceni 2.000,00 EUR na članico. Po oceni sodišča druge stopnje tudi ta izpovedba ne potrjuje verzije tožnice, kar je očitno zaznalo tudi sodišče prve stopnje, ki izpovedbe te priče v razlogih izpodbijane sodbe ni posebej dokazno ocenjevalo.

22. Glede na obrazloženo, dokazi, tako listinski, kot tudi izpovedbe prič, ne dokazujejo obstoja ustnega dogovora, kot ga zatrjuje tožnica. Tako ni odločilno, da je izpovedba priče C. C. (skrbnika Pogodbe) o tem, da se na predstavitvenem sestanku ni pogovarjal nič glede ponudbe in cene in da mu sploh ni znana ponudba tožnice za ceno 38.300,00 EUR, neprepričljiva in neverodostojna, kot jo je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje.

23. Ob izostanku drugih zanesljivih dokazov o tem, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba za paket storitev tožnice po ceni 2.000,00 EUR na članico toženke, sodišče druge stopnje ocenjuje, da ne gre slediti drugačni izpovedbi zakonitega zastopnika tožnice I. I. o tem, da je prišlo do dogovora po navedeni ceni, zaradi česar je bilo potrebno projekt razdeliti na dva dela (zaradi preseganja limita, po katerem je potrebno izvesti javno naročilo) in da se tega dogovora potem toženka ni želela držati ter (formalno) sprejeti druge ponudbe in skleniti druge pisne pogodbe. Poleg tega, da ostali dokazi te verzije dogodkov ne potrjujejo, tej izpovedbi ne gre slediti tudi iz razloga zainteresiranosti zakonitega zastopnika za izid te pravde v prid tožnice.

24. Sodišče druge stopnje je tako na podlagi lastne dokazne ocene izvedenih dokazov prišlo do ugotovitve, da tožnica ni dokazala pravnega temelja (obstoja pogodbe) za vtoževani znesek, zaradi česar je njen zahtevek, ne glede na to, ali je storitve v celoti izvedla (in ali so te presegale to, kar je bilo dogovorjeno v pisni Pogodbi za nakup programske opreme), neutemeljen in ga je potrebno zavrniti.

25. Ker je pritožba glede glavne stvari utemeljena, je moralo sodišče druge stopnje ponovno odločiti o pravdnih stroških glede na sedaj spremenjen uspeh strank v postopku22. Tožnica je v postopku v celoti propadla, zaradi česar je sama dolžna kriti svoje pravdne stroške, toženki pa v celoti povrniti njene pravdne stroške, o višini katerih bo v nadaljevanju odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

26. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča ustrezno spremenilo, kot izhaja iz I. točke te sodbe23. 27. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členu ZPP, ob upoštevanju določil Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

28. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna v celoti povrniti pritožbene stroške, ki obsegajo sodno takso za pritožbo v višini 675,00 EUR.

29. Tožnica je glede na neuspeh dolžna sama kriti svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1 Prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). 2 Priloga pod A6. 3 Priloga pod A8. 4 Prvi odstavek 347. člena ZPP. 5 8. člen ZPP. 6 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. 7 Prilogi pod A2 in A7. 8 „S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal.“ 9 Priloga pod A3. 10 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). 11 33. in 35. člen ZGD-1. 12 80. člen OZ. 13 L. št. 137. 14 priloga pod A38. 15 priloga pod B16. 16 L. št. 135. 17 L. št. 140. 18 L. št. 178. 19 L. št. 142-144. 20 V 11. točki obrazložitve je glede te priče zgolj navedlo: „Posredno je o tem bila seznanjena tudi priča K. K.“ 21 L. št. 144-146 22 Drugi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP. 23 358. člen ZPP.