Jedro

Sodišče lahko odloča le v mejah postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP), opirajočega se na tožbo, ki mora vsebovati vse potrebno trditveno gradivo. Zato je naloga oškodovanca (tožnika), kar velja še zlasti v primeru, če ima kvalificiranega pooblaščenca, da v tožbi (oziroma svojih kasnejših trditvah) navede, za katere škode zahteva denarno odškodnino, kolikšno in zakaj. Šele na podlagi teh njegovih trditev ter izvedenih dokazov sodišče lahko odloči, za katere škode tožnik utemeljeno zahteva odškodnino in v kolikšnem znesku.

Izrek

Revizija tožnice D. P. se zavrne kot neutemeljena. Revizija tožnika D. P. se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožnici D. P. odškodnino v znesku 212.480 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 12.480 SIT od 1. 12. 1991 dalje do plačila, od zneska 200.000 SIT pa od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, tožniku A. P. 100.000 SIT, tožniku D. P. pa 50.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnikov D. P. in D. P. je kot neutemeljen zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora v znesku 194.653 SIT tožnikom povrniti toženec. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbe prvih dveh tožnikov in toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta iz vseh revizijskih razlogov vložila pravočasno revizijo tožnika D. P. in D. P. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da ne verjame izvedencu, da ima tožnica trajne nevšečnosti, predvsem pogoste glavobole, občasne tesnobnosti in občutja napetosti, distrofije itd. Pritožbeno sodišče ni razčistilo, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo izvedencu. Izpodbijana sodba zato glede vprašanja, zakaj se izvedencu ni verjelo, nima razlogov. Jasno pa je, da gre pri tožnici zaradi navedenih težav za trajne posledice iz 1. odstavka 200. člena ZOR. Sodišče bi ji moralo zato tudi iz tega naslova prisoditi odškodnino. Tudi glede obstoja oziroma neobstoja vzročne zveze sodba sodišča druge stopnje nima razlogov. Pritožba je grajala tudi v sodbi sodišča prve stopnje opredeljeno vrednost spornega predmeta, vendar pritožbeno sodišče tudi na te pritožbene trditve ni odgovorilo. Pomanjkanje navedenih razlogov zato brez dvoma predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Napačna pa je tudi odločitev pritožbenega sodišča, da predstavlja uveljavljanje odškodnine iz naslova razžalitve spremembo tožbe, ki v pritožbenem postopku ni več dovoljena. Tožeča stranka namreč tožbe ni prav v ničemer spremenila. Z omenjanjem razžalitve je le opozarjala na pravni temelj, ki je vsebovan v 200. členu ZOR. Reviziji naj se zato tako ugodi, da se tožeči stranki prisodi pravičnejša odškodnina za škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, za katerega je bil tožnik celo pravnomočno kazensko obsojen.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija tožnice D. P. ni utemeljena, revizija tožnika D. P. pa ni dovoljena.

Prva izmed v reviziji zatrjevanih kršitev določb postopka naj bi bila podana zato, ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za to, da "ni verjelo izvedencu, da ima preiskovanka trajne nevšečnosti, predvsem pogoste glavobole, občasna občutja napetosti, distrofije itd.". Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Revizijska trditev, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da "izvedencu ne verjame da ima preiskovanka trajne nevšečnosti ......" namreč ni točna, saj takšnega zapisa v sodbi prve stopnje sploh ni. Iz razlogov sodbe izhaja celo nasprotno. Sodišče je izvedeniško mnenje v celoti sprejelo, s tako njegovo dokazno oceno pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje je le v 5. odstavku na 3. strani sodbe navedeno, da "sodišče njegovim trditvam ni moglo slediti", vendar pa se ta del razlogov sodbe povsem jasno nanaša na trditve in izpovedbo tožene stranke.

Netočna je tudi revizijska trditev, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve, ki so se nanašale na v uvodu sodbe navedeno vrednost spornega predmeta. Na te pritožbene trditve je pritožbeno sodišče odgovorilo (4. stran razlogov sodbe). Revizijska graja tega odgovora drugostopnega sodišča pa ni dovoljena, saj odločitev o določitvi vrednosti spornega predmeta ne sodi med sklepe, s katerim je postopek končan (400. člen ZPP).

V izpodbijani pravnomočni sodbi je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Iz zelo nejasnih revizijskih razlogov ni razvidno, ali prvotožnica izpodbija tudi odločitev, ki se nanaša na prisojo odškodnine iz naslove prestanega strahu. Če jo, ji je potrebno pojasniti, da je iz tega naslova prejela celotno vtoževano odškodnino (200.000 SIT), zaradi česar za izpodbijanje tega dela odločitve nima pravnega interesa.

Glede zahtevane odškodnine in naslova razžalitve dobrega imena in časti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, pa sta bila njena zahtevka tudi po mnenju revizijskega sodišča utemeljeno zavrnjena. Prvotožnica je namreč že v tožbi (in ne šele v pritožbi, kot zmotno sama zatrjuje) omenjala tudi odškodnino zaradi "razžalitve". Njena revizijska trditev, da ne gre za spremembo tožbe v pritožbenem postopku (kot je zmotno ocenilo sodišče druge stopnje, kar pa na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje ni vplivalo, tako da ne gre za relativno bistveno kršitev določb ZPP) je zato točna. Kljub temu pa je pravilna odločitev nižjih sodišč, ki prvotožeči stranki iz tega naslova nista prisodili nobene odškodnine. Enako velja tudi za odškodnino, ki jo je prvotožnica uveljavljala iz naslova "zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti". Glede v tožbenih trditvah le omenjane odškodnine iz naslova "razžalitve" namreč tožeča stranka tekom postopka ni navedla prav nobenih trditev, ki bi lahko predstavljale dejanski stan za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, da zaradi razžalitve dobrega imena in časti trpi kakšne duševne bolečine sploh ni zatrjevala, opredeljenega denarnega zahtevka za plačilo odškodnine iz tega naslova pa tudi ni postavila. Pri zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa je zahtevek sicer denarno opredelila (z 200.000 SIT), zatrjevala tudi da so njene življenjske aktivnosti zmanjšane, da pa bi zato trpela kakršnekoli duševne bolečine, pa tekom celotnega postopka (niti v trditvenem gradivu, niti zaslišana kot stranka) ni zatrjevala.

Sodišče laho odloča le v mejah postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP), opirajočega se na tožbo, ki mora vsebovati vse potrebno trditveno gradivo. Zato je naloga oškodovanca (tožnika), kar velja še zlasti v primeru, če ima kvalificiranega pooblaščenca, da v tožbi (oziroma svojih kasnejših trditvah) navede, za katere škode zahteva denarno odškodnino, kolikšno in zakaj. Šele na podlagi teh njegovih trditev ter izvedenih dokazov sodišče lahko odloči, za katere škode tožnik utemeljeno zahteva odškodnino in v kolikšnem znesku.

Tožnike je zastopal kvalificiran pooblaščenec (odvetnik). Ker ne gre za primer, v katerem bi bilo posamezne oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod iz 200. člena ZOR težko ali celo nemogoče opredeliti tako, kot je bilo v razlogih te odločbe prej povedano, sodišče tožeči stranki pri oblikovanju njenega trditvenega gradiva in višine tožbenega zahtevka ni bilo dolžno pomagati niti ni bilo dolžno samo raziskovati, ali bi bili tožniki (tedaj tudi prvotožnica) morda upravičeni do povrnitve še katere od pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so opredeljene v 200. členu ZOR.

Kljub temu pa sta nižji sodišči obstoj škode iz naslova duševnih bolečin (ki tekom postopka sploh niso bile zatrjevane) zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnost pri prvotožnici ugotavljali in prišli do zaključka, da pri njej zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti ni dokazano. Po njunih ugotovitvah ima prvotožnica sicer še vedno določene težave (občasna napetost, tesnobnost, čustvena labilnost itd.), ki pa so posledica občasno še vedno trajajočega strahu pred tožencem, ki je njen bivši mož in s katerim živi v isti hiši, zaradi česar prihaja med njima še vedno do občasnih konfliktov. Obstoj, obseg in intenzivnost teh težav, ki so posledica še vedno prisotnega občasnega strahu, sta zato pravno pravilno upoštevali pri odmeri odškodnine za prestani in občasno še trajajoči strah. Kakšno drugačno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti prvotožnice, ki bi ji povzročalo sicer sploh ne zatrjevane duševne bolečine, ki bi bile lahko podlaga za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa tekom postopka ni bilo ugotovljeno. Zato je bil tožbeni zahtevek iz tega naslova tudi iz teh razlogov materialnopravno pravilno zavrnjen.

Iz navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji prvotožnice ni moglo ugoditi in jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Revizija drugotožnika pa ni dovoljena.

Tožnik D. P. je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi prestanega strahu. Uveljavljal je tedaj plačilo nečiste denarne terjatve. Zato je tekom postopka lahko zviševal tožbeni zahtevek. Zadnje zvišanje njegovega zahtevka je bilo v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 1993. Takrat je iz naslova prestanega strahu zahteval plačilo 100.000 SIT. S pravnomočno sodbo mu je bilo prisojeno 50.000 SIT, tako da znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 50.000 SIT. Ta vrednost pa ne dosega zneska iz 2. odstavka 382. člena ZPP, ki je ob zadnjem zvišanju tožbenega zahtevka znašala 80.000 SIT (9. člen zaskona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih kazni - Uradni list RS, št. 55/92). Revizija drugotožnika tedaj ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).