Jedro

Obe sodišči sta poudarili nepravilno nalaganje čebrov, saj bi morala biti paleta med nakladanjem spuščena do tal. Viličarist je zato to delovno operacijo organiziral v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu, tožnik pa takemu nalaganju ni nasprotoval, pač pa je pri njemu sodeloval, poleg tega pa je tudi stopil na paleto in se prislonil na jarem viličarja ter s tem segel v strižno mesto, kjer mu je stisnilo roko. Nepravilno sta torej ravnala oba, tako viličarist kot tožnik. Materialnopravno pravilno je razmerje 30 % : 70 % v korist tožnika.

Komaj opazna izboklina na hrbtišču desne roke fizičnega delavca srednjih let ne izpolnjuje objektivnih kriterijev za obstoj skaženosti kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval v delovni nesreči 18.8.1994 pri svojem podjetju, ki je imelo odgovornost zavarovano pri toženi zavarovalnici. V tožbi je zahteval plačilo 1.680.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po ugotovljenem poteku delovne nesreče je sodišče prve stopnje ugotovilo odgovornost toženkinega zavarovanca v višini 70%, tožnikov prispevek pa v višini 30%. Za škodo v zvezi s prizadejanim stisnjenjem desnice in kostno oddrobitvijo V. desne dlančnice je sodišče prve stopnje odmerilo 400.000 SIT odškodnine za telesne bolečine (od zahtevanih 1.200.000 SIT) in 60.000 SIT za strah (od zahtevanih 350.000 SIT), odškodnine 130.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti pa ni odmerilo, ker je ugotovilo, da do te oblike nepremoženjske škode ni prišlo. Skupno odmero za prvi dve obliki škode v znesku 460.000 SIT je zaradi tožnikovega prispevka znižalo na 322.000 SIT, presežni tožbeni zahtevek v znesku 1.358.000 SIT zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je od prisojenega zneska priznalo že za čas od 1.1.2002 dalje v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sicer pa je njegovo pritožbo in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija ves zavrnilni del, uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga tako spremembo, da se toženki naloži še plačilo 1.358.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.1996 dalje. Revizija je obširna, saj obsega kar 11 strani, vendar pa vsebinsko v pretežnem delu dobesedno prepisuje cele odstavke in tudi strani tožnikove pritožbe. Od nje se razlikuje le v tem, da očita pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na nekatere pritožbene trditve in da je zato tudi sam kršilo postopek. Tožnik vztraja pri svoji verziji, kako naj bi prišlo do delovne nesreče. Če bi bila sprejeta drugačna verzija, v zvezi z njo uveljavlja procesne kršitve s sklicevanjem na nekatere dele izvedenskega mnenja. Tožnik je prepričan, da mu ni mogoče očitati nobenega prispevka. Materialno pravo je bilo po njegovem mnenju zmotno uporabljeno tudi pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri teh trditvah tožnik tudi prepisuje pritožbene navedbe glede zatrjevanega obsega škode, graja pa še razloge obeh sodišč, da ni prišlo do skaženosti. Da gre v pretežnem delu za prepis pritožbenih trditev, izhaja tudi iz dejstva, da tožnik na začetku revizije omenja, da mu gredo tudi zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 6.6.1996 do 25.5.2003, saj tožnik pri tem prezre, da je glede teh obresti delno uspel v pritožbenem postopku.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. V revizijskem postopku zaradi izrecne določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v tej fazi postopka revizijsko sodišče in stranke vezani na dejanske ugotovitve, ki in kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče ter potrdilo drugostopenjsko sodišče. Pravkar povedano pomeni tako za dejanske ugotovitve o poteku škodnega dogodka, kot za dejanske ugotovitve o obsegu vseh oblik škode.

Večina revizijskih trditev gre zaradi prepisa pritožbenih trditev prav v tej nedovoljeni smeri, zaradi česar jih revizijsko sodišče ne more in ne sme obravnavati. Revizija (tako kot pritožba) sicer zatrjuje obstoj procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja o poteku delovne nesreče, vendar neutemeljeno. Pritožbene trditve o procesnih kršitvah so bile v tem delu premalo konkretizirane in so predstavljale izpodbijanje dejanskega stanja ter očitanje zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je na te trditve odgovorilo in so revizijske trditve o izostalih odgovorih napačne. Razlogi o teh pritožbenih trditvah so v zadnjem odstavku na tretji strani drugostopenjske sodbe, v katerih je pritožbeno sodišče pritrdilo tudi dokazni oceni, kako je prišlo do delovne nesreče. Ker sta obe sodišči sprejeli drugo verzijo o poteku delovne nesreče, so materialnopravno pravilni njuni razlogi, da nepravilnosti pri samem prevozu niso v vzročni zvezi z delovno nesrečo. Zato revizija neutemeljeno opozarja na tisti del izvedenskega mnenja, ki obravnava dogajanja iz tožnikovega izhodišča, da naj bi do poškodbe prišlo med prevozom čebrov z viličarjem. Ko tožnik zatrjuje pomanjkanje razlogov, zakaj ni bila sprejeta njegova verzija dogodka, prezre svoje lastne trditve na začetku revizije, s katerimi je grajal prav te razloge oziroma oceno izpovedi tožnika, prič in izvedenskega mnenja.

Tožnik je v tožbi sicer zahteval tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar je med postopkom te trditve umaknil, pri višini tožbenega zahtevka pa v celoti vztrajal zato, ker je drugače porazdelil zahtevano odškodnino za ostale tri oblike nepremoženjske škode. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine je tožnik zahteval upoštevanje zatrjevanega začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki naj bi trajalo kar sedem mesecev, vendar mu je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo, da tega iz izvedenskega mnenja ni mogoče zaključiti. Revizijsko sodišče še dodaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu le dober mesec in se je nato po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča vrnil na stalno delovno mesto pri stiskalnici (po revizijski trditvi pa naj bi opravljal lažje delo še en mesec). Pritožbeno sodišče je tožniku že pojasnilo, da se začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti sicer kaže skozi ves opis dejanskega stanja o poteku tožnikovega zdravljenja. Kar tožnik v reviziji zatrjuje več ali drugače, torej presega dejanske ugotovitve obeh sodišč, neutemeljene pa so tudi revizijske trditve, da v zvezi z začasnim zmanjšanjem življenjske aktivnosti sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih.

Revizijsko vztrajanje o obstoju tudi primarnega strahu nedovoljeno posega v dejansko ugotovitev obeh sodišč, da ni šlo za večji strah ob samem dogodku (tožnik sam je izpovedal, da je delal naprej do zaključka delavnika), neutemeljena pa je tudi graja materialnopravnega zaključka, da zato ni prišlo do primarnega strahu. Trditev v zvezi z zaskrbljenostjo za izid zdravljenja zaradi prejšnje poškodbe druge roke presega dejansko podlago obeh sodb. Kakšen je videz nabrekline na hrbtišču desne roke, je prav tako vprašanje dejanskega stanja. Le zaradi tožnikovega vztrajanja pri teh trditvah revizijsko sodišče dodaja, da razlogi prvostopenjskega sodišča ne temeljijo samo na izgledu roke na fotografijah, pač pa tudi na ugotovitvah samega sodišča, ki si je roko na naroku pogledalo ter to tudi zapisalo v razloge sodbe na 12. strani.

Sodišči sta na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, torej izpovedi tožnika in prič, ogleda kraja dogodka z rekonstrukcijo nesreče in mnenja izvedenca iz varstva pri delu, izključili možnost takega poteka delovne nesreče, kot ga je zatrjeval tožnik. Do nesreče ni prišlo med prevozom štirih plastičnih čebrov z viličarjem, ko naj bi tožnik hodil ob viličarju, pač pa takrat, ko je viličar stal in ko sta tožnik in viličarist nalagala plastične čebre na nekoliko dvignjeno paleto. Ko sta naložila dva čebra, je viličarist zaradi lažjega nakladanja šel na drugo stran viličarja spustit paleto do tal. Glede na mesto, kjer sta obe vodili stisnili tožnikovo desno roko, je tožnik takrat moral stati na paleti. Obe sodišči sta poudarili nepravilno nalaganje čebrov, saj bi morala biti paleta med nakladanjem spuščena do tal. Viličarist je zato to delovno operacijo organiziral v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu, tožnik pa takemu nalaganju ni nasprotoval, pač pa je pri njemu sodeloval, poleg tega pa je tudi stopil na paleto in se prislonil na jarem viličarja ter s tem segel v strižno mesto, kjer mu je stisnilo roko. Nepravilno sta torej ravnala oba, tako viličarist kot tožnik. Toženkin zavarovanec odgovarja za nepravilno ravnanje svojega delavca na podlagi prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), tožnik pa mora v okviru svojega prispevka nastalo škodo trpeti sam v skladu s prvim odstavkom 192. člena v zvezi z 205. členom ZOR. Revizijsko sodišče glede na take dejanske ugotovitve in ugotovljene nepravilnosti pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč o tožnikovem prispevku v višini 30%, saj okoliščine dogodka ne utemeljujejo nobenega znižanja njegovega prispevka. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da je tožnik svoje stališče v obstoju objektivne odgovornosti utemeljeval pri zatrjevani varianti, da je do poškodbe prišlo med prevozom tovora, kar pa se je izkazalo za neresnično. Zato izostanek razlogov o objektivni odgovornosti ne pomeni uveljavljane procesne kršitve.

Pri tožniku je zaradi stisnjenja roke prišlo do kostne oddrobitve baze V. desne dlančnice. V času delovne nesreče 18.8.1994 je bil tožnik 38 let star fizični delavec. Zaradi natekanja roke se je naslednji dan zglasil v bolnici, kjer so ga en dan zadržali na opazovanju. Desnico so mu imobilizirali do komolca za deset dni, roko je moral hladiti, hoditi na fizioterapije in kontrolne preglede, dvakrat so ga rentgensko slikali in nato bolniški stalež zaključili 25.9.1994. Bolečinsko obdobje je trajalo skupaj 44 dni. Za to obliko nepremoženjske škode sta sodišči tožniku odmerili 400.000 SIT odškodnine in jo nato zaradi tožnikovega prispevka znižali na 280.000 SIT.

Ker je tožnik fizični delavec, sta sodišči ocenili, da gre kljub samo 14 dni trajajoči zaskrbljenosti za izid zdravljenja za pravno priznano obliko škode. Odmero odškodnine za strah v znesku 60.000 SIT sta zaradi tožnikovega prispevka znižali na 42.000 SIT.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti sodišči nista prisodili nobene odškodnine, ker sta ugotovili, da pri tožniku ni prišlo do take spremembe zunanjosti, da bi bilo mogoče govoriti o skaženosti. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da ta presoja temelji na izgledu hrbtne strani tožnikove desnice, ki si jo je sodišče na naroku ogledalo. Ker tožnik opozarja na zapis v izvedenskem mnenju o vidni nabreklini, revizijsko sodišče opozarja na zapis sodišča po pregledu tožnikove roke na naroku, da gre za komaj opazno izboklino. Zato se revizijsko sodišče pridružuje presoji obeh sodišč o neobstoju te oblike škode. Ni namreč vsaka sprememba zunanjosti že pravno priznana škode. Ali gre za skaženost v smislu pravno priznane oblike nepremoženjske škode, je odvisno od mnogih okoliščin, med katerimi so tudi opaznost zunanje spremembe, njen obseg, možnost prikrivanja in podobno. Komaj opazna izboklina na hrbtišču desne roke fizičnega delavca srednjih let ne izpolnjuje objektivnih kriterijev za obstoj skaženosti kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Zato niso pravno pomembne niti nadaljnje revizijske trditve o tožnikovih duševnih bolečinah zaradi spremembe njegove zunanjosti.

Pravna podlaga za odločanje o pravični denarni odškodnini je v 200. in 203. členu ZOR. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči merila iz navedenih zakonskih določb o konkretizaciji in individualizaciji škode ter primerjavi s prisojo odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah materialnopravno pravilno uporabili. Tudi samo je opravilo primerjavo s podobnimi odškodninskimi primeri in ugotovilo, da skupna odmera za telesne bolečine in strah v znesku 460.000 SIT ne odstopa navzdol v primerjavi s siceršnjo prisojo odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah.

Tožnik v reviziji vztraja pri stališču, da mu gredo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine že za čas od 6.6.1996 dalje. Svoje stališče utemeljuje z razlogi, ki so dobesedno enaki številnim revizijam, ki so jih sestavili isti pooblaščenci. Na te razloge je revizijsko sodišče tožnikovim pooblaščencem odgovorilo že v mnogih drugih revizijskih odločbah. Zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče samo pripominja, da je delna sprememba glede začetka teka zamudnih obresti, do katere je prišlo na pritožbeni stopnji, skladna z novejšo sodno prakso, vendar tožnik te spremembe v reviziji ne omenja, glede na že omenjene razloge v začetku revizije pa se celo obnaša, kot da do nje ne bi prišlo.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).