Jedro

Drugostopenjski organ je sicer v postopku odločanja o pritožbi imenoval novo komisijo, ki je zaključila enako kot komisija, imenovana s strani organa prve stopnje, vendar pa se ni v ničemer vsebinsko opredelil do navedb tožnika v pritožbi, vključno z okoliščino, da je bila tožniku že predhodno priznana pravica do 40 ur osebne asistence tedensko. Drugostopenjski organ bi torej moral konkretizirano pojasniti, v čem so se tožnikove potrebe toliko spremenile, da sedaj ne potrebuje več niti 30 ur osebne asistence. Zgolj dejstvo, da je organ skladno z določbami Zakona o osebni asistenci določil novo komisijo, ki je izdelala mnenje, organa ne opravičuje njegove obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi in ki jih predhodno ni navedel organ prve stopnje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Maribor številka 1410-266/2022-31992/8 z dne 28. 6. 2023 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Center za socialno delo Maribor (v nadaljevanju: CSD) je z izpodbijano odločbo odločil, da tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) nima pravice do osebne asistence (1. točka izreka). Ugotovljeno je bilo tudi, da v postopku niso nastali stroški postopka (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 27. 12. 2022 pri CSD vložil vlogo za priznanje pravice do osebne asistence skupaj s prilogami. CSD je 23. 5. 2023 prejel izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za uporabnika, iz katerega izhaja, da je tožnik upokojen in ima priznano prvo kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (senzorni hendikep - izguba vida in naglušnost, zaradi česar uporablja belo palico, optične in digitalne lupe, zaščitna očala in slušalki za osnovno prilagajanje ravni zvoka). Tožnik je leta 2020 pridobil pravico do osebne asistence v obsegu 40 ur tedensko, ki jo je koristil do konca januarja 2021, ko je še živel doma. Ker se je zdravstveno stanje njegove soproge poslabšalo, se je odločil za sprejem v Dom ..., zaradi česar je CSD izdal odločbo o prenehanju pravice do osebne asistence. Po smrti soproge v juliju 2021 se je znotraj Doma ... preselil v oskrbovano stanovanje, vendar ne koristi storitev institucionalnega varstva.

3. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik potrebuje delno pomoč pri umivanju in negi obraza, tuširanju, kopanju, umivanju las, oblačenju in slačenju ter pri prehranjevanju. Enkrat do trikrat na dan potrebuje pomoč druge osebe pri jemanju zdravil ter uporabi in čiščenju medicinskih pripomočkov. Delno pomoč druge osebe potrebuje pri pripravi hrane in pijače, pri vsakodnevnem nakupovanju ter pri pospravljanju in čiščenju. Pri odhodu iz stanovanja in gibanju zunaj stanovanja potrebuje delno pomoč druge osebe. Prav tako potrebuje delno pomoč pri orientaciji v prostoru in okolici, pri uporabi javnega prevoza, pri hoji po stopnicah, premagovanju arhitekturnih ovir ter sodelovanju v pogovorih. Pri branju besedil potrebuje pomoč v celoti. Pri drugih prostočasnih aktivnostih zunaj doma potrebuje delno pomoč, enkrat do trikrat na teden za največ dve uri na dan. Komisija na podlagi dejanskega stanja oziroma položaja tožnika in ob uporabi standardiziranega ocenjevalnega orodja za oceno potreb osebne asistence ni ugotovila potrebe po osebni asistenci v tolikšni meri, da bi tožnik izpolnjeval pogoj za dodelitev pravice do osebne asistence iz pete alineje drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju: ZOA) v obsegu najmanj 30 ur tedensko, in je bila tako izdana izpodbijana odločba, zoper katero se je tožnik pritožil. 4. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z odločbo št. 14109-217/2023/5 z dne 6. 11. 2023 odločilo, da se pritožbi tožnika ne ugodi in je izpodbijano odločbo potrdilo ter odločilo, da v tem postopku stroški postopka niso nastali. Drugostopenjski organ je v postopku imenoval novo komisijo, iz mnenja komisije pa, enako kot iz prvotnega mnenja komisije, izhaja, da tožnik potrebuje pomoč pri določenih aktivnostih, vendar ne v tolikšni meri, da bi izpolnjeval pogoj za dodelitev osebne asistence v obsegu najmanj 30 ur tedensko.

5. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, v kateri navaja, da je postopek presoje potekal na enak način, kot na prvi stopnji z imenovanjem in obiskom komisije, določene s strani Inštituta za socialno delo, ki je bila napovedana za prihod ob 8.00, prispela pa je ob 13.00 uri. Ker je gluhoslep, je za pomoč pri komunikaciji povabil tudi sina, invalidsko upokojenega onkološkega bolnika. Peturno čakanje je bilo izredno naporno, stresno in izčrpavajoče, saj si niso niti upali premakniti iz sobe. Vodja komisije je nato pri pogovoru preprečevala in blokirala sina, da bi mu kakorkoli pomagal pri komunikaciji, z argumentom, da sploh ne bi smel biti prisoten pri pogovoru, kar v vabilu ni bilo navedeno. Med pogovorom je bil voden z vprašanji, večinoma po točkah, za katere vloga sploh ni bila napisana. Potrebuje namreč pomoč pri nekaterih aktivnostih, o katerih ga vodja komisije sploh ni nič vprašala. Največ časa je posvetila vprašanjem o tistih aktivnostih, ki jih še zmore (predvsem osebna higiena), glede veliko točk, za katere je bila oddana vloga skladno z zakonodajo, pa ni bilo obdelave oziroma ni bila primerljivo podrobna. Ob posameznih pripombah zaradi obsega je celo prišlo do grožnje za prekinitev postopka.

6. Tožnik nadalje pojasnjuje, da bivanje v formalnem domskem delu, zaradi nepoznavanja specifike njegove invalidnosti, po ženini smrti zanj ni bilo sprejemljivo. Meni, da je komisija brezčutno nakazala, da je za izgubo pravice do osebne asistence, ki mu je bila dodeljena v obsegu 40 ur, kriv sam zaradi vmesnega premika v dom starejših občanov. V dom pa se je preselil zaradi spremstva žene, ki so jo iz bolnišnice odpustili negibno 31. 12. 2020 in zaradi ukrepov med pandemijo korona virusa ni dobila nobene dodatne pomoči. Zaradi zavrnitve pravice do osebne asistence po dvanajstmesečnem nedokončanem postopku se je počutil izredno prizadetega, saj je bil z dodeljenim osebnim asistentom, ki je razumel specifične potrebe njegove invalidnosti, zelo zadovoljen. Osebnega asistenta sicer potrebuje tudi za možnost komuniciranja in sodelovanja na izobraževanjih preko aplikacije Zoom, ki jih organizira njegovo društvo. Predlaga, da sodišče razsodi, da mu pripada osebna asistenca v obsegu najmanj 40-50 ur tedensko, in da tožena stranka v roku 60 dni uredi navodila za izpolnjevanje vseh obrazcev ter jih objavi na svoji spletni strani. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede strokovne komisije, kot izvedenskega organa, pojasnjuje, da drugi odstavek 21. člena ZOA določa, da so člani izvedenskega organa strokovnjaki, ki imajo najmanj štiri leta strokovnega in praktičnega znanja s področja invalidskega, socialnega in zdravstvenega varstva. Vsaj en član komisije mora imeti stalno prebivališče v statistični ali sosednji statistični regiji, v kateri ima stalno ali začasno prebivališče uporabnik osebne asistence. Člane izvedenskega organa imenuje upravni organ inštituta na predlog direktorja inštituta. V ZOA ni podana zahteva, da mora biti eden od članov komisije, ki konkretno sodeluje pri izdelavi mnenja, strokovnjak s področja zdravstva, zato komisija ni bila napačno sestavljena. Pri podaji mnenja namreč komisija izhaja iz predpostavke, kakšne so potrebe posameznika, ne kakšno je njegovo zdravstveno stane. Pomemben je torej funkcionalni model invalidnosti, ne medicinski. Različni posamezniki s podobno diagnozo (zdravstvenim stanjem) imajo različne potrebe, zato potrebujejo različen obseg ur storitev osebne asistence oziroma osebne asistence ne potrebujejo v takšni meri, da bi dosegli zakonsko predpisan prag 30 ur osebne asistence tedensko. Pojasnjuje tudi, da so člani komisije posebno usposobljeni za uporabo standardiziranega orodja za oceno potreb po storitvah osebne asistence, ki je delovni pripomoček strokovne komisije, in ne mnenje, ki ga izdela komisija in je podlaga za določitev števila ur pri posameznem uporabniku. Predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Dodatne navedbe

8. Tožnikov sin A. A. je 9. 2. 2024 vložil dopolnitev tožbe in pojasnil, da je v vmesnem času prišlo do spremenjene situacije, saj je bil njegov oče (tožnik) hospitaliziran na Nevrološki kliniki UKC Maribor zaradi lažje možganske kapi. V času podaje vloge se je nahajal v Domu za starejše v ... Ker ima težave z vidom in sluhom, je njegova situacija še težja, saj osebje v domu ni ustrezno usposobljeno za ravnanje s slušnim aparatom, katerega so izgubili pri preoblačenju in je pristal v pralnici. Zaradi navedenega se tožnik le s težavo sporazumeva, saj skoraj nič ne sliši. Potreboval bi pomoč pri vsakodnevnih opravilih in komunikaciji ter integraciji v okolje, kar pri zadnji obravnavi ni bilo ustrezno upoštevano.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba je utemeljena.

10. Predmet sodne presoje je v obravnavani zadevi odločba, izdana na podlagi vloge tožnika za reaktivacijo pravice do osebne asistence. V postopku odločanja o vlogi sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ, na podlagi pridobljenih mnenj komisije, ugotovila, da tožnik sicer potrebuje pomoč pri določenih aktivnosti, vendar ne v tolikšni meri, da bi izpolnjeval pogoj iz pete alineje drugega odstavka 6. člena ZOA za dodelitev pravice do osebne asistence v obsegu najmanj 30 ur tedensko.

11. Iz 1. člena ZOA izhaja, da predstavlja pravica do osebne asistence in način njenega uveljavljanja namen omogočiti posamezniku/ci z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval/a v družbi na vseh področjih življenja, in da ima na ta način enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov.

12. Skladno z 2. členom ZOA osebna asistenca predstavlja pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo (prvi odstavek). Pri izvajanju osebne asistence mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje (drugi odstavek). Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen (tretji odstavek).

13. Postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence ureja ZOA v VI. Poglavju. Vloga za pridobitev pravice do osebne asistence se vloži na krajevno pristojnem centru za socialno delo (prvi odstavek 20. člena ZOA). Odločba o pravici do osebne asistence se izda na podlagi mnenja dvočlanske strokovne komisije Inštituta RS za socialno varstvo (četrti odstavek 20. člena in prvi odstavek 21. člena ZOA). Komisija svoje mnenje izdela na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom storitev na njegovem domu na posebnem, vnaprej pripravljenem obrazcu, ki ga pripravi na podlagi standardiziranega ocenjevalnega obrazca, predpisanega s strani ministra (tretji in šesti odstavek 21. člena ZOA).

14. Določbe ZOA urejajo tudi sestavo in imenovanje komisije, ki jo sestavljata dva izvedenca, ki ju center za socialno delo imenuje z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, in v katero se imenujejo strokovnjaki s področja socialnega varstva, strokovnjaki s področja zdravstvenega varstva in strokovnjaki - predstavniki uporabnikov po vrsti invalidnosti (drugi odstavek 21. člena ZOA). O pritožbi zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, odloča ministrstvo, ki lahko pri odločanju o pritožbi pridobi novo izvedensko mnenje (peti odstavek 20. člena ZOA), kot je bilo tudi v obravnavani zadevi.

15. Iz prvega odstavka 5. člena ZOA izhaja, da se v postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v ZOA niso urejena drugače. 16. Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da se je prvostopenjski organ (zgolj) skliceval na izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za uporabnika, vendar pa iz odločbe ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer zakaj organ šteje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz pete alineje drugega odstavka 6. člena ZOA za dodelitev pravice do osebne asistence v obsegu najmanj 30 ur tedensko. Organ je namreč opredelil, da tožnik potrebuje vsaj delno pomoč pri številnih področjih funkcioniranja (umivanje, prehranjevanje, jemanje zdravil, uporaba in čiščenje medicinskih pripomočkov, priprava hrane in pijače, orientacija v prostoru, uporaba javnega prevoza, sodelovanje v pogovorih, branje, druge prostočasne dejavnosti …), ni pa pojasnil, zakaj kljub vsemu navedenemu njegove potrebe niso takšne, da bi dosegale (vsaj) 30 ur tedensko.

17. Drugostopenjski organ je sicer v postopku odločanja o pritožbi imenoval novo komisijo, ki je zaključila enako kot komisija, imenovana s strani organa prve stopnje, vendar pa se ni v ničemer vsebinsko opredelil do navedb tožnika v pritožbi, vključno z okoliščino, da je bila tožniku že predhodno priznana pravica do 40 ur osebne asistence tedensko. Drugostopenjski organ bi torej moral konkretizirano pojasniti, v čem so se tožnikove potrebe toliko spremenile, da sedaj ne potrebuje več niti 30 ur osebne asistence. Zgolj dejstvo, da je organ, skladno z ZOA, določil novo komisijo, ki je izdelala mnenje, namreč organa ne opravičuje njegove obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi in ki jih predhodno ni navedel organ prve stopnje. Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, nikakor pa navedena določba ne pomeni, da je komisija tista, ki na koncu odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno obrazloženo odločbo, skladno s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

18. Sodišče ugotavlja, da iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da ima tožnik senzorni hendikep (je gluhoslep), zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij, kakor tudi ob upoštevanju dejstva, da mu je bila z odločbo CSD št. 141-41/2020-31992/5 z dne 17. 6. 2020 že priznana pravica do osebne asistence v obsegu 40 ur storitev osebne asistence na teden in bi torej moralo iz odločbe izhajati pojasnilo, v čem se je njegovo stanje izboljšalo, da osebne asistence več ne potrebuje. Glede na namen osebne asistence, kot je opredeljen v 1. členu ZOA, bi moral organ jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožniku ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj mu je v nasprotnem kršena pravica do izjave, prav tako pa ob morebitni vložitvi pravnega sredstva predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti. Kolikor namreč v izdani odločbi pristojnega organa ni konkretizirano obrazloženo, katere so tiste okoliščine, dokazi (drugostopenjski organ se je poleg sklicevanja na mnenje komisije zgolj pavšalno skliceval na pregled spisovne dokumentacije) in druga upoštevna dejstva na strani tožnika, ki so organ vodile k zaključku, da tožnik ne potrebuje osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, se tožnik ne more seznaniti z razlogi, ki so organ vodili k odločanju in tudi ne more vložiti ustreznega pravnega sredstva.

19. Sodišče pripominja, da kolikor je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, ki je pomembna za zakonito in pravilno odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in _preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju_, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, _ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju_. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru1. 20. Sodišče ob tem še izpostavlja, da mora imeti stranka tudi pred izdajo drugostopenjske odločbe pravico, da se o dodatno pridobljenem mnenju komisije izjavi. V nasprotnem je namreč kršena njena pravica do izjave v postopku, saj je o mnenju komisije seznanjena šele z dnem prejetja izdane odločbe in ne pred njeno izdajo, kar pa je v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti, in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, ki izhajajo iz odločbe odločevalca. Navedeno pa lahko poda samo kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

21. Po mnenju sodišča gre tako v predmetni zadevi pri obeh izpodbijanih odločbah za neustrezno in pomanjkljivo obrazloženost, saj ne zadoščata standardu obrazloženosti upravne odločbe (214. člen ZUP) in gre za takšne bistvene pomanjkljivosti, ki jih tožena stranka v postopku ne more več odpraviti. Izdana odločba v upravnem postopku mora biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da je njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti pa lahko tožena stranka sanira le v ponovnem postopku.2

22. Ker torej izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in tako ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe, je sodišče v posledici navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, ki bo morala v ponovljenem postopku upoštevati stališče sodišča glede dolžnosti ustrezne obrazložitve, na koncu pa tudi navedbe lastnih razlogov za odločitev, kot jo je sprejela. Odločitev organa mora namreč temeljiti na dokazih in tudi materialnopravni podlagi, kar mora biti vse konkretizirano na način, da je mogoče preizkusiti, kateri so bili tisti razlogi, ki so organ vodili k odločitvi, kot jo je sprejel, pri čemer je ocena komisije zgolj eden izmed dokazov v postopku.

23. V zvezi z navedbami tožnika glede izvedbe samega razgovora s komisijo, sodišče zaradi ponovnega vodenja postopka še dodaja, da je treba tožniku kot gluhoslepi osebi v postopku razgovora s komisijo3 omogočiti enakopravno obravnavo, na način, da lahko ob priliki razgovora sodeluje tudi njegov sin ali druga oseba, ki ji zaupa, vse v luči izvedbe poštenega postopka in skladno s 14. ter 52. členom Ustave RS ter Konvencijo OZN o pravicah invalidov.

24. Sodišče na podlagi obrazloženega ugotavlja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), kar je v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe, zaradi česar tudi ni izvedlo glavne obravnave, saj gre pri odločitvi organa tudi za strokovno odločitev organa, ki jo bo moral sam sprejeti.

25. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo organ moral odpraviti navedeno kršitev, pri čemer bo moral preveriti in nato ustrezno upoštevati spremenjene okoliščine na strani tožnika, kot izhajajo iz vloge tožnikovega sina z dne 9. 2. 2024, po pravilno in zakonito izpeljanem postopku pa bo moral svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

**K II. točki izreka:**

26. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

27. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

28. Sodišče je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-14 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi kršitve pravil postopka ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Prim. sodbi Upravnega sodišča RS II U 39/2020 z dne 27. 1. 2023, II U 190/2020 z dne 30. 6. 2023, sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004 idr. 2 Upravno sodišče RS, sodba in sklep, opr. št. I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020. 3 Enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS) se poleg sodnih postopkov nanaša tudi na druge državne organe in nosilce javnih pooblastil ter organe, na katere so prenesena pooblastila za odločanje, ki odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih koristih. Komisija torej mora skrbeti za zakonito izvedbo postopka. 4 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.