Jedro

Tožnica je vložila zahtevo za priznanje odškodnine 3. 11. 2011 za dejanje, ki je bilo storjeno 6. 4. 2010, torej po preteku šestmesečnega roka iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD, zato je organ ravnal pravilno, ko je zahtevo tožnice zavrgel. Organ je tudi pravilno zaključil, da iz zahteve (tudi) ni razvidno, da bi tožnica uveljavljala okoliščine po drugem odstavku istega člena, zaradi katerih zahteve ni mogla vložiti v predpisanem šestmesečnem roku, temveč je navedla (le), da zahtevo ponovno vlaga zato, ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da tožnica ni bila povzročiteljica nasilja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je komisija (v nadaljevanju organ) zavrgla zahtevo tožnice. V obrazložitvi je organ navedel, da je tožnica podala zahtevo za priznanje odškodnine po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD). V predhodnem preizkusu v skladu z 31. členom ZOZKD je bilo ugotovljeno, da zahteva tožnice ni bila vložena pravočasno. V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZOZKD mora biti zahteva vložena najpozneje v šestih mesecih od dneva storitve dejanja, za katero se uveljavlja odškodnina. Iz predložene dokumentacije in navedb tožnice izhaja, da naj bi bila tožnica žrtev kaznivega dejanja dne 6. 4. 2010. Ker je bila zahteva priporočeno oddana na pošto 3. 11. 2011, je organ ugotovil, da ni bila vložena v predpisanem šestmesečnem roku. Tožnica je že 29. 10. 2010 vložila zahtevo za odškodnino zaradi posledic dogodkov v letu 2007 in 2009, dogodka z dne 6. 4. 2010 ter dogodka z dne 28. 9. 2010, vendar je bila njena zahteva z odločbo z dne 31. 5. 2011 zavrnjena. Pri tem je bilo tožnici tudi pojasnjeno, da organ pri svoji odločitvi ni mogel upoštevati dogodkov v letu 2007 in 2009 ter dogodka z dne 6. 4. 2010, saj je bila glede teh dogodkov zahteva vložena prepozno. Ker pa tožnica ponovno vlaga zahtevo za odškodnino za dogodek z dne 6. 4. 2010, je njena zahteva ponovno prepozna. Pri tem dejstvo, da je bilo v postopku z zahtevo za sodno varstvo oziroma v obrazložitvi sodbe ugotovljeno, da tožnica ni storila prekrška, temveč je bila sama žrtev napada s strani hčerke in nekdanjega partnerja, pri tej odločitvi ni relevantno. Iz zahteve tudi ne izhaja, da bi bil v danem primeru izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 29. člena ZOZKD in na katerega se tožnica niti ne sklicuje.

Tožnica je v tožbi smiselno navedla, da se ne strinja z odločitvijo, saj je na sodišču dokazala, da sta nad njo hčerka in njen bivši mož izvajala fizično in psihično nasilje. Pri tem je utrpela hude poškodbe – pretres možganov, praske po obrazu, zlomljen nos, potolčeno čelo, o čemer je posredovala tudi dokaz. Ponovno je morala biti tudi operirana na nosu, posledice te operacije čuti še danes. Zato toži za odškodnino svojo hčerko in bivšega moža. Navedla je še, da je bila postavljena na cesto, saj je bivši mož zamenjal ključavnico in še do danes ni dobila svojih osebnih stvari. Prosila je za sprožitev postopka (smiselno, da sodišče tožbi ugodi in akt odpravi), zaradi slabega finančnega stanja pa je prosila tudi za oprostitev plačila sodne takse.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrženju tožničine zahteve za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj. Organ je svojo odločitev oprl na 29. člen ZOZKD. Ta v svojem prvem odstavku določa, da mora biti zahteva vložena najpozneje v šestih mesecih od dneva storitve dejanja, za katero se uveljavlja odškodnina, v drugem odstavku pa, da če upravičenec zaradi telesnih poškodb ni sposoben vložiti zahteve v roku iz prejšnjega odstavka, mora zahtevo vložiti najpozneje v treh mesecih od dneva, ko so prenehali obstajati razlogi, zaradi katerih ni mogel vložiti zahteve, najpozneje pa v petih letih od dneva storitve dejanja.

Tudi po presoji sodišča organ v zadevi ni mogel sprejeti drugačnega zaključka glede na to, da je tožnica vložila zahtevo za priznanje odškodnine (priporočeno po pošti) 3. 11. 2011 za dejanje, ki je bilo storjeno 6. 4. 2010, torej nedvomno po preteku šestmesečnega roka iz zgoraj citiranega prvega odstavka 29. člena ZOZKD. Sodišče se strinja tudi z nadaljnjim zaključkom organa, da iz zahteve (tudi) ni razvidno, da bi tožnica uveljavljala okoliščine po drugem odstavku istega člena, zaradi katerih zahteve ni mogla vložiti v predpisanem šestmesečnem roku, temveč je v njej navedla (le), da zahtevo ponovno vlaga zato, ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da tožnica ni bila povzročiteljica nasilja, temveč da sta jo pretepla njen bivši mož in hčerka. To pa (kot je tožnici pojasnil tudi že organ v svojem sklepu) ni dejstvo, ki bi lahko glede na citirano določbo ZOZKD vplivalo na odločitev.

Na drugačno odločitev v zadevi zato tudi ne morejo vplivati tožničine navedbe o posledicah izvajanega nasilja, tj. poškodbah tožnice in njihovem zdravljenju, kot tudi druge navedbe o družinskih razmerah tožnice, saj mora oseba, ki uveljavlja pravico do odškodnine po ZOZKD, izpolnjevati vse pogoje, ki jih za priznanje pravice predpisuje zakon in pri njenem uveljavljanju postopati, kot določa zakon, kar (med drugim) pomeni, da mora vložiti zahtevo v predpisanem roku.

Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker se za vloge, dejanja in odločbe v postopkih za uveljavljanje odškodnine po tem zakonu ne plačujejo takse, sodišče ni odločalo o tožničinem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (prvi odstavek 15. člena ZOZKD), saj je tožnica plačila sodne takse oproščena že po samem zakonu.