Jedro

Izpodbijani sklep po določbah ZUS-1 ni upravni akt, s katerim je bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 5. člena ZUS-1, zato je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bila zavrnjena zahteva tožnika z dne 14. 8. 2014 za izločitev dveh uradnih oseb, višje davčne inšpektorice A.A. in pooblaščenca, podsekretarja B.B., iz davčnega inšpekcijskega postopka (v nadaljevanju: DIN) DT 0610-6280/2011. Prvostopenjski organ, ki je obravnaval tožnikovo zahtevo za izločitev uradnih oseb v obsegu izločitvenih razlogov po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in izjav uradnih oseb, je ugotovil, da v DIN ni podanih razlogov za njuno izločitev. Sklepno organ prve stopnje zaključi, da nestrinjanje z vsebino, ki jo v postopku ugotovi uradna oseba ali z načinom vodenja postopka, samo po sebi ne more biti izločitveni razlog, je pa lahko razlog za izpodbijane odločbe s pravnimi sredstvi. Po 37. členu ZUP je dokazno breme na vložniku zahteve za izločitev uradne osebe. Dvom tožnika v nepristranost uradne osebe oziroma nezaupanje v njeno strokovnost ali navedba nekih okoliščin, za katere se izkaže, da niso relevantne, pa ne more vplivati na odločitev glede izločitve uradne osebe.

Pritožbeni organ se z razlogi prvostopenjskega organa strinja.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeni sklep iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik pojasni, kako se je izvajal ponovni postopek DIN. Tožnik je na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUP zahteval, da se uradni osebi, kot sta navedeni, izločita iz postopka, iz razloga, ker je na njuno odločitev vplivala tretja oseba, ki ni predstojnik ali nadrejeni organ in ker sta posledično postopek vodila nepristransko. To izhaja tudi iz njunih ravnanj, ki se izkazujejo v grobih kršitvah pravil postopka, ker nista odločala samostojno. S tem sta kršila temeljno načelo upravnega postopka in Ustave Republike Slovenije. Tožniku ni bil zagotovljen pošten postopek. Sklicuje se na 4. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Nezakonito je, da na odločitev vplivajo tretje osebe, ki niso nadrejene v smislu ZUP, kot trdi za konkretni postopek DIN. Če bi bil postopek voden transparentno oziroma, če ne bi bilo dvoma o pristranskosti, bi uradni osebi lahko konkretno pojasnili kdo in zakaj jima je dajal navodila, tega pa nista storili. Kljub temu, da so interna navodila, ki bi jih morebiti dajal predstojnik, dopustna, sta ravnali nasprotno, tako, da sta tudi po vložitvi zahteve za izločitev prikrivali dokaze o vplivu tretje osebe. Zato ni mogoče pričakovati, da je bilo njuno delo objektivno, nepristransko in samostojno. S tem, ko toženka ni izvedla predlaganih dokazov zaslišanj uradnih oseb in prič, ki bi izpovedale o tem, da je na postopek vplivala tretja oseba, je storila bistveno kršitev pravil postopka. Nepravilna je ugotovitev toženke, da naj bi tožnik zgolj ugibal o vplivu tretje osebe na postopek. Predložil je konkretne dokaze, predlagal zaslišanje prič in soočenje z uradnima osebama, ki jih toženka ni izvedla. Prav tako se v postopkih ni ustrezno izjasnila o izjavi C.C., ki jo je podala v kazenskem postopku, iz katere prav tako izhaja verjetnost, da je na odločanje vplivala tretja oseba. Ne gre za ugibanje tožnika, temveč za gotovo dejstvo, saj uradni osebi o vplivih tretjih oseb nista izpovedali samo enkrat, temveč večkrat v različnih dneh. Tožnik povzema citate, ki se nahajajo v prepisu v upravnem spisu, zato ne vzdrži obrazložitev glede dejstva, da naj tožnik ne bi dokazal nezakonitih osebnih interesov uradnih oseb. Na podlagi ravnanj uradnih oseb je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da je ta tretja oseba neposredno vključena v kazenski pregon, bodisi v tožilstvu ali v policiji, ki se nanaša na presojo istih transakcij. Toženka je storila bistveno kršitev pravil postopka, ker se ni opredelila do navedb tožnika. Očita kršitve načela zaslišanja strank. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, ki so podani v obrazložitvi obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožbo je sodišče moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pa pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon. Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je odločitev procesne narave. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe pa med navedene sklepe ne sodi in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu. Ugovore glede okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranost uradne osebe in s tem povezano nezakonitost upravnega akta pa je dopustno uveljavljati v sporu zoper dokončno upravno odločbo o glavni stvari (enako tudi Vrhovno sodišče, na primer v sklepu I Up 404/2007).

Ker izpodbijani sklep po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, s katerim je bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 5. člena ZUS-1, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže, zavrne ali postopek ustavi.