Jedro

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine za smrt (polnoletnega) otroka je bilo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pravilno upoštevano, hkrati pa odmerjena odškodnina upošteva tudi individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnikov.

V podobnih oziroma primerljivih primerih se višina skupne odškodnine giblje med 18 in 23 povprečnimi mesečnimi plačami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 2. 3. 2018 in z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku Z. Z. odškodnino iz naslova nematerialne škode v znesku 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 do plačila ter plačati drugi tožnici S. S. odškodnino iz naslova nematerialne škode v znesku 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 do plačila. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnikov v znesku 3.487,91 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Izpodbija jo glede višine odškodnine, ki je bila prisojena vsakemu od tožnikov nad zneskom 4.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče prisojeno odškodnino vsakemu tožniku zniža za znesek 4.000 EUR in spremeni izrek o stroških postopka v skladu z dokončnim uspehom v pravdi. Meni, da je skupno določena odškodnina, ob upoštevanju že plačanega revaloriziranega zneska odškodnine tožnikoma v višini 14.600 EUR vsakemu skupaj z dodatno prisojenimi 8.000,00 EUR odškodnine vsakemu (skupno torej 22.600,00 EUR), pretirano visoka odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti sina in to predstavlja kršitev materialnega prava. Toženka ne oporeka dejanskim ugotovitvam iz obrazložitve izpodbijane sodbe, meni pa, da sodišče pri odmeri primerne višine odškodnine ni upoštevalo starosti tožnikov in posledično pričakovane dobe trpljenja duševnih bolečin ter dejstva, da imata tožnika še dve hčeri in vnuke, ki lahko v pomembni meri kompenzirajo nesporno hudo izgubo tožnikov. V podobnih primerih sodišča prisojajo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega v razponu med 14.000 EUR in 20.000 EUR, le izjemoma odškodnina iz navedenega naslova presega 20.000 EUR. Za toženko tudi niso sporne ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na mnenje izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. T T., ki je ocenila, da je pri prvem tožniku zaradi obravnavanega dogodka prišlo do kroničnega depresivnega stanja in nekaterih simptomov posttravmatske stresne motnje, pri drugi tožnici pa do akutne reakcije na stres, depresivne motnje in simptomov posttravmatske stresne motnje, vendar te motnje v psihičnem zdravju niso predmet tožbenega zahtevka in jih tožnika lahko uveljavljata kot samostojno škodo. Toženka meni, da pri tako tragičnih dogodkih vsak starš zagotovo do konca življenja hudo trpi, vendar tudi ob upoštevanju načela individualizacije pri odmeri odškodnine v obravnavanem primeru odmerjena odškodnina vsakemu od tožnikov ne bi smela presegati 18.600 EUR.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev. Opozarjata, da je toženka v odgovoru na tožbo le posplošeno dvomila o resničnosti tožbenih navedb, ki se nanašajo na duševno trpljenje tožnikov in kontradiktorno navajala, da gre za običajno reakcijo staršev pri takšnih tragičnih dogodkih. Opozorila je, da imata tožnika še dva starejši hčeri, ki zagotovo lahko vsaj deloma nadomestita čustveno praznino po izgubi sina ter nasprotovala postavitvi izvedenca medicinske stroke - psihiatra. Navajata, da je sodišče v 23. točki obrazložitve odgovorilo na navedbe toženke ter opozarjata na vsebino izvedenskega mnenja in zaključke sodišča v zvezi s tem. Nerazumljive in neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da motnje v psihičnem zdravju niso predmet tožbenega zahtevka in jih tožnika lahko uveljavljata kot samostojno škodo. Neutemeljene so tudi trditve, da sodišče ni upoštevalo starosti tožnikov. Gre za pritožbeno novoto, ki je tudi sicer neutemeljena, saj praviloma otroci živijo dlje kot starši, kar je starša v obravnavanem primeru še posebej prizadelo. Tožnika sta sina izgubila v zgodnjem obdobju odraslosti, ko se še ni povsem osamosvojil, starost tožnikov zaradi omenjenega ni bistvenega pomena, kar je sodišče obrazložilo v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče in tožnika so navedli več primerov sodne prakse, kjer je dosojena odškodnina primerljiva z dosojeno odškodnino v obravnavanem primeru.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožnikoma z izpodbijano sodbo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti njunega sina prisodilo (še) denarno odškodnino v višini 8.000,00 EUR vsakemu. Temelj odškodninske odgovornosti med pravdnima strankama ni bil sporen, saj je bilo vozilo, s katerim je A. A. 31. 8. 2014 povzročil prometno nesrečo, v kateri je zaradi hudih telesnih poškodb izgubil življenje sin tožnikov, zavarovano pri toženki. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče zaključilo, da je primerna višina odškodnine za vsakega tožnika po 22.600,00 EUR. Ker valoriziran znesek za plačane odškodnine za vsakega tožnika znaša 14.600,00 EUR, je sodišče toženki naložilo v plačilo še 8.000 EUR odškodnine za vsakega tožnika.

6. Toženka s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija. Tako tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča, izhajajočih iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. T. T., zatrjuje pa, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da je prisojena odškodnina previsoka, in sicer za 4.000 EUR za vsakega tožnika. Njene pritožbene navedbe niso utemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na relevantno sodno prakso pravilno navedlo, da se v podobnih oziroma primerljivih primerih višina skupne odškodnine giblje med 18 in 23 povprečnimi mesečnimi plačami, medtem ko toženka le pavšalno, brez da bi predložila oziroma se sklicevala na eno samo odločbo, navaja, da naj bi se odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega prisojale v razponu med 14.000 EUR in 20.000 EUR in le izjemoma presegale znesek 20.000 EUR.

8. Glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki je povzeto v 20. in 23. točki obrazložitve sodbe, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bilo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pri odmeri odškodnine pravilno upoštevano, hkrati pa odmerjena odškodnina upošteva tudi individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnikov in je drugačna pritožbena navedba, da tudi ob upoštevanju načela indivudualizacije odškodnina za vsakega tožnika ne bi smela presegati zneska 18.600 EUR, neutemeljena.

9. V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da niso (ustrezno) upoštevani starost tožnikov in doba trpljenja duševnih bolečin ter dejstvo, da imata tožnika še dve hčeri in vnuke, ki lahko kompenzirajo nesporno hudo izgubo tožnikov. Sodišče prve stopnje je namreč v 23. točki obrazložitve takšne trditve pravilno zavrnilo. V zvezi s trditvijo, da lahko tožnika nadomestita izgubo in čustveno praznino z dvema hčerkama, je namreč ugotovilo, da sta oba tožnika nasprotno izpovedala, da imata rada hčeri in vnuke, vendar jima to ne more nadomestiti izgube sina. Tudi izvedenka dr. T. T. je pri tožnikih ugotovila zavrtost v odnosih do vnukov prav zaradi izgube sina in je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da toženki v izvajanjih o delni nadomestitvi čustvene praznine na ta način ni mogoče slediti.

10. Tožnika v odgovoru na pritožbo pravilno navajata, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje starosti tožnikov ni izpostavila. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je odločilna kvaliteta medsebojnih odnosov in intenzivnost čustvene povezanosti med tožnikoma in sinom. Sin tožnikov je bil polnoleten, vendar sta njegova starost 24 let in dejstvo, da je še živel pri starših, dokazovala, da sta ga tožnika izgubila v zgodnjem obdobju odraslosti, ko se sin še ni povsem osamosvojil. Sodišče je navedlo, da zato sama starost za prisojo primerne odškodnine ni bila tako pomembna. Sicer pa tudi ob upoštevanju starosti tožnikov (ob nezgodi je bil prvi tožnik star 58, druga tožnica pa 53 let) in glede na pričakovano dobo trpljenja duševnih bolečin prisojena odškodnina ni pretirana.1

11. Kot izhaja iz v pritožbi neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje pri tožnikih ne gre le za običajen proces žalovanja, kot je v postopku pred sodiščem prve stopnje neutemeljeno navajala toženka, pač pa je sodišče ugotovilo, da se je pri obeh tožnikih običajen proces žalovanja s potekom časa razvil v kronično depresijo s posttravmatskim stresnim sindromom, pri drugi tožnici je pripeljal celo do spremenjene osebnosti. Za prvega tožnika je tako izvedenka ugotovila, da je zaradi nepojemajoče intenzivnosti duševnih motenj oziroma sprememb prišlo do sprememb na vseh glavnih področjih njegovega življenja. Tudi pri drugi tožnici je proces žalovanja prešel v depresivno stanje, z depresivnimi motnjami so se prepletali telesni simptomi in simptomi PTS, njeno duševno ravnovesje je porušeno.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da motnje v psihičnem zdravju niso predmet tožbenega zahtevka in jih tožnika lahko uveljavljata kot samostojno škodo. Trditve tožnikov glede motenj v psihičnem zdravju so bile v postopku dokazane. V primeru, kot je predmetni, gre za enotno škodo, za katero se prisodi enotna odškodnina. Pri odmeri višine pravične denarne odškodnine pa lahko pridejo do izraza vse okoliščine primera in sodišče pri odmeri primerno upošteva intenzivnost in trajanje duševnih bolečin konkretnega oškodovanca,2 kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

13. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je torej sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in odmerjena odškodnina predstavlja pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (drugi odstavek 179. člena 180. in 182. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in je hkrati dolžna tožnikoma povrniti njune potrebne pritožbene stroške. Ti predstavljajo stroške za sestavo odgovora na pritožbo – 500 odvetniških točk (v pritožbi sporno: 8.000 EUR), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459) znaša 229,50 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 279,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. 1 Primerjaj zadevo II Ips 954/2008. 2 Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, prva knjiga, stran 1049.