Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da pripada razlaščencu odškodnina za kmetijsko zemljišče, kakor je bila namembnost zemljišča spremenjena z aktom, zaradi katerega do razlastitve sploh pride.

Izrek

Revizija proti odločitvi o predhodni izročitvi nepremičnine in proti odločitvi o stroških postopka se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se nasprotnemu udeležencu vzame lastninska pravica na določenih nepremičninah, predlagateljica pa mu mora za razlaščeno zemljišče plačati denarno odškodnino 1.819.380 SIT. Sodišče je ugodilo tudi predlogu za izročitev nepremičnine v posest pred pravnomočnostjo sklepa pod pogojem, da predlagateljica plača razlaščencu najmanj 75% vrednosti nepremičnine.

Pritožbeno sodišče je pritožbo nasprotnih udeležencev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ob tem je po uradni dolžnosti preciziralo izrek izpodbijanega sklepa.

Nasprotna udeleženca z revizijo v celoti izpodbija sklep pritožbenega sodišča. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navajata, da nasprotujeta odločitvi nižjih sodišč, ker je sodni izvedenec in cenilec zemljišče, ki je predmet razlastitve, ocenil kot kmetijsko zemljišče. Višina odškodnine se določi po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97) je nezazidano stavbno zemljišče tisto, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov. Vrednost se določa po namembnosti zemljišča po prostorskem planu in ne po dejanski rabi zemljišča. Nesporno je zemljišče, ki je predmet razlastitvenega postopka, potrebno obravnavati kot nezazidano stavbno zemljišče. Zemljišče je pridobilo status nezazidanega stavbnega zemljišča na podlagi Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto. Sklep o začetku razlastitvenega postopka je bil izdan 8.11.1999, to je po sprejemu Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto, s katerim je bila namembnost zemljišča, ki je predmet razlastitve spremenjena in gre za razlastitev stavbnega zemljišča, ki ga je treba tako tudi ceniti.

Revident izpodbija tudi odločitev o predhodni izročitvi razlaščene nepremičnine v posest predlagateljici in navaja, da za to ni pogojev iz prvega odstavka 37. člena ZSZ. Izpodbija še odločitev o stroških postopka in se pri tem sklicuje na svoje pritožbene navedbe.

Revizija je bila vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o predhodni izročitvi nepremičnine in proti odločitvi o stroških ni dovoljena, v ostalem pa je neutemeljena.

O delu, v katerem revizija ni dovoljena: V obravnavanem primeru gre za razlastitev nepremičnine, ki je urejena v 18. do 38. členu ZSZ. O razlastitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku (21. člen ZSZ), v katerem revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen Zakona o nepravdnem postopku; ZNP, Uradni list RS, št. 30/86 in 87/2002). Tako izjemo predstavlja specialna določba 36. člena ZSZ, po kateri je v razlastitvenem postopku dovoljena revizija zoper odločbo sodišča druge stopnje. Zoper katere odločbe drugostopenjskega sodišča je revizija dovoljena, ZSZ ne določa. Če se izhaja iz sistematike določb ZSZ, je mogoč sklep, da je dovoljena revizija zoper tiste odločitve sodišča druge stopnje, s katerimi je bilo pravnomočno odločeno o predmetu razlastitvenega postopka, to je o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine (18. člen ZSZ). Torej zoper končno razlastitveno odločbo. Tako sklepanje ima oporo tudi v določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 20/2004), ki procesni institut revizije ureja kot matični zakon in ki se ga mora uporabiti glede postopkovnih pravil, kadar ZSZ (glede na določbo 21. člena ZSZ) oziroma ZNP (glede na določbo 37. člena ZNP) vprašanja ne urejata. Splošno predpostavko, to je, zoper katere odločitve je revizija dovoljena, določa ZPP. Ta določa v prvem in drugem odstavku 384. člena, ki ureja predpostavke za revizijo zoper sklep, da lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, ter da revizije ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo, kar je razumeti v nepravdnem postopku kot sklep, zoper katerega revizija ne bi bila dovoljena.

Nižji sodišči sta na podlagi 37. člena ZSZ ugodili predlogu za predhodno izročitev zasežene nepremičnine predlagateljici pod pogojem prejšnjega plačila akontacije odškodnine v višini najmanj 75% vrednosti nepremičnine. Revizijsko sodišče ocenjuje, da ima navedena odločitev glede na predpostavke iz 37. člena ZSZ naravo sredstva zavarovanja in ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil razlastitveni postopek pravnomočno končan. To pa pomeni, da sklep o predhodni izročitvi v posest ne izpolnjuje splošne predpostavke za dovoljenost revizije iz 384. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 21. ter 36. členom ZSZ. Zato revizija nasprotnega udeleženca proti odločitvi o predhodni izročitvi v posest ni dovoljena, kar je narekovalo njeno zavrženje (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP ter 21. in 36. členom ZSZ).

Podobne predpostavke veljajo tudi za dovoljenost revizije proti odločitvi o stroških postopka. Sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP), zato tudi glede tega sklepa ni izpolnjena splošna predpostavka za dovoljenost revizije. Revizijsko sodišče je zato revizijo nasprotnega udeleženca proti odločitvi o stroških zavrglo kot nedovoljeno (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP ter 21. in 36. členom ZSZ).

O delu, v katerem je revizija dovoljena, a ni utemeljena: Zoper odločitev o glavni stvari je revizija iz zgoraj navedenih razlogov dovoljena. Vrhovno sodišče se je do istovrstnega pravnega vprašanja že večkrat opredelilo (npr. odločba VS RS II Ips 555/2005(1)).

Odločitev nižjih sodišč je materialnopravno pravilna ter skladna z ustaljenim stališčem sodne prakse. Na ta način je bilo že v odločbi pritožbenega sodišča odgovorjeno na navedbe, ki jih v reviziji v okviru razloga napačne uporabe materialnega prava uveljavljata nasprotna udeleženca. To, ustaljeno stališče je strnjeno izraženo v jedru zgoraj citirane zadeve in se glasi: Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov. Če je bil pred sprejetjem uredbe ali odloka o lokacijskem načrtu za sporne parcele že sprejet prostorski plan, so se razlaščena zemljišča opredelila in ocenila kot stavbna zemljišča, če pa sporna zemljišča pred sprejetjem uredb ali odlokov o lokacijskih načrtih niso bila zajeta v prostorskem planu, so bila taka zemljišča pri razlastitvi opredeljena in ocenjena kot kmetijska zemljišča. Tudi v obravnavani zadevi (tako kot v zgoraj navedeni) ni bilo ugotovljeno, da bi bilo zemljišče nasprotnih udeležencev že pred sprejetjem Odloka o lokacijskem načrtu zajeto v prostorskem planu in s tem opredeljeno kot stavbno zemljišče. Tudi v tem primeru zato velja, da sta nižji sodišči pri odmeri odškodnine pravilno ovrednotili razlaščeno zemljišče kot kmetijsko. To ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 26. člena ZSZ, ki določa, da se višina odškodnine določi po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Logično namreč je, da je bil sklep izdan kasneje kot odlok o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto.

Ker je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, je revizijsko sodišče revizijo nasprotnih udeležencev zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP, 37. člena ZNP in 21. člena ZSZ).

Op. št. (1): Odločba je dostopna na brezplačni medmrežni strani na naslovu http://www.sodnapraksa.si/