Jedro

Ker gre za tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala priznanje pravic, ki jih ni mogoče povsem natančno razmejiti in določiti kakšen delež predstavlja njen uspeh, je ta uspeh potrebno oceniti, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP je ocenilo, da je tožnica uspela v višini 60 % in tožencu v takšnem deležu naložilo plačilo stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim sodiščem, da je glede na okoliščine konkretnega primera in v skladu z določbo 154. člena ZPP, toženec dolžan tožnici stroške postopka povrniti v določenem deležu, vendar ne v višini 60 %, ampak v višini 50 %. V večih povsem identičnih zadevah je namreč pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da predstavlja delež stroškov postopka v breme toženca v višini 50 %. Pritožba v tem delu neutemeljeno uveljavlja nižji delež oziroma, da se stroški postopka v celoti naložijo tožnici, ker naj bi s tožbenim zahtevkom uspela le v neznatnem delu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se V. točka izreka (stroškovni sklep) spremeni tako, da se znesek 586,60 EUR zniža na znesek 359,19 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 6. 2020 in odločbo št. dokumenta: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 1. 2020 (I. točka izreka) in tožnico z dnem 22. 10. 2019 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihofizično lahko in nezahtevno delo, sede, stoje in z malo hoje, ki ne zahteva daljšega in zahtevnejšega priučevanja, brez vsiljenega tempa in ritma dela, v prvi izmeni, brez dela na soncu, brez dela na vročini, na prostem in v prostorih, kjer so prisotne visoke temperature ter brez dela v mrazu, brez izpostavljenosti snovem, na katere je preobčutljiva, delo čim bližje domu, s polnim delovnim časom od 1. 11. 2019 dalje (II. točka izreka). Obenem je odločilo, da bo o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravico do invalidske pokojnine, pa je zavrnilo (IV. točka izreka) ter sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 586,60 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper stroškovni del sodbe (V. točka izreka) je toženec vložil pritožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče nepravilno ocenilo uspeh tožnice, ki naj bi bil v višini 60 %, neutemeljeno pa je priznalo tudi nekatere posamezne stroške. Citira 154. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in poudarja, da je potrebno upoštevati, kakšne zahtevke je stranka uveljavljala, pomen zahtevkov za stranko in v kakšnem delu jim je bilo ugodeno. V obravnavanem primeru je bil tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine v celoti zavrnjen. Sodišče je na podlagi dokazovanja s sodnim izvedencem ugotovilo, da je toženec pravilno priznal pravico do premestitve, le da tožnica potrebuje še nekatere dodatne stvarne razbremenitve v okviru te iste pravice. Sodišče stvarnih razbremenitev tako ni spremenilo na podlagi njenega zahtevka, temveč na podlagi mnenja sodnega izvedenca. Ker tožnica ni zasledovala dodatnih stvarnih razbremenitev, zato tega ni mogoče šteti za njen uspeh. Tudi same odprave odločb ni mogoče šteti za uspeh stranke, saj je tožbeni zahtevek potrebno gledati v celoti in ga obravnavati v smislu uveljavljanja določene pravice. Sodišče prve stopnje bi pri odločitvi o stroških postopka moralo upoštevati tudi druge okoliščine primera. Toženec se dodatno ne strinja s priznanjem 450 točk za pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2020 in 5. 3. 2021. Pri priznavanju nagrad za vloge strank morajo sodišča presojati skladno s 155. členom ZPP, ali je bila vloga sploh potrebna. V pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2020 tožnica podaja navedbe o osebnem pregledu, ki bi jih lahko podala že v tožbi ali pa bi to lahko navedla tudi na naroku za glavno obravnavo. Glede na navedeno toženec meni, da tožnica ne more biti upravičena do stroškov za takšno storitev. Tudi vloga z dne 5. 3. 2021 po mnenju toženca po vsebini ne predstavlja vloge, ki bi jo lahko sodišče vrednotilo z 225 točkami. V vlogi tožnica ni podala obrazložitve svojih zatrjevanj, ni podala svojega pravnega naziranja, niti ni podala kakšnih dokaznih predlogov, kar vse so značilnosti pripravljalnih vlog. Po mnenju toženca je vlogo mogoče vrednotiti kvečjemu le kot kratek dopis, za katerega je predvidenih 20 odvetniških točk. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in tožencu naložilo v plačilo stroške postopka v previsokem znesku.

5. Pravna podlaga za odločanje je podana v 154. členu in 155. členu ZPP ter določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT).

6. V prvem odstavku 154. člena ZPP je določeno, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V drugem odstavku citirane določbe pa je določeno, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, da povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. V tretjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin.

7. Tožnica je s tožbo uveljavljala odpravo uvodoma citiranih izpodbijanih odločb toženca z dne 21. 1. 2020 in z dne 26. 6. 2020 in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje ustreznih pravic na tej podlagi in sicer pravico do invalidske pokojnine ter povrnitev stroškov postopka.

8. Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijani citirani odločbi toženca in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugem delu s še dodatnimi omejitvami, tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pa je zavrnilo.

9. Ker gre za tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala priznanje pravic, ki jih ni mogoče povsem natančno razmejiti in določiti kakšen delež predstavlja njen uspeh, je ta uspeh potrebno oceniti, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP je ocenilo, da je tožnica uspela v višini 60 % in tožencu v takšnem deležu naložilo plačilo stroškov postopka.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim sodiščem, da je glede na okoliščine konkretnega primera in v skladu z določbo 154. člena ZPP, toženec dolžan tožnici stroške postopka povrniti v določenem deležu, vendar ne v višini 60 %, ampak v višini 50 %. V večih povsem identičnih zadevah je namreč pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da predstavlja delež stroškov postopka v breme toženca v višini 50 %. Pritožba v tem delu neutemeljeno uveljavlja nižji delež oziroma, da se stroški postopka v celoti naložijo tožnici, ker naj bi s tožbenim zahtevkom uspela le v neznatnem delu.

11. Utemeljeno pa se pritožba ne strinja, da je sodišče prve stopnje vlogi z dne 30. 9. 2020 in 5. 3. 2021 štelo za pripravljalni vlogi in vsako od njih ovrednotilo v višini 225 točk. Kolikor je sodišče prve stopnje citirani vlogi štelo za potrebni, ju ni mogoče šteti več kot za enostavno pisanje sodišču, ki ga že glede na njun namen ni mogoče šteti kot pripravljalni vlogi.

12. Glede na navedeno se lahko za vsako od njiju prizna največ 50 odvetniških točk skladno s 3. točko tar. št. 39 OT, ki ureja kratke dopise in obvestila.

13. Ob upoštevanju vsega navedenega tako stroški postopka poleg že priznanih in za navedeni vlogi za vsako po 50 točk znašajo 930 točk ter 18,60 točk 2 % materialnih stroškov, to je skupaj 948,60 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašajo stroški 569,16 EUR, skupaj s nespornimi potnimi stroški na relaciji Krško – Brežice – Krško v višini 19,68 EUR, pa skupaj 588,84 EUR. Skupni stroški znašajo skupaj z upoštevanjem 22 % DDV (129,54 EUR) 718,38 EUR, 50 % delež pa 359,19 EUR.

14. Ker je tožnica upravičena do povračila stroškov v takšni višini, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP stroškovni del sodbe (V. točka izreka) spremenilo tako, da je znesek 586,60 EUR znižalo na znesek 359,19 EUR.