Jedro

Teža storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v očitani prodaji mamil, ko je obdolženka devetnajstkrat prodala mamilo mladoletnikom - tudi osnovnošolcem, ugotovljeno socialno stanje in izostanek drugih virov preživljanja, so podlaga za zaključek, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženka ponovila kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi zagovornice obdolžene M.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom z dne 20.12.2000 zoper odbolžena M.K. in M.K. odredil pripor, in sicer zoper prvo navedenega iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zoper obdolženo M.K. pa iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Izvenobravnavni senat je pritožbi zagovornic zoper ta sklep zavrnil kot neutemeljeni.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celje je na predlog preiskovalnega sodnika z uvodoma navedenim sklepom z dne 19.1.2001 zoper oba obdolženca pripor iz istih pripornih razlogov, kot je bil odrejen, podaljšal še za dva meseca, to je do vključno 20.03.2001. Višje sodišče v Celju pa je pritožbi zagovornic obdolženih M.K. in M.K. ter pritožbo tretje obdolženega M.S. zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovornica obdolžene M.K. je dne 13.02.2001 vložila na Okrožno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora z dne 20.12.2000 in pravnomočni sklep o podaljšanju pripora z dne 19.01.2000,in sicer zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost navedenih sklepov. Vložnica meni, da zoper obdolženko niso podani pogoji iz ZKP za pripor in sicer ni podan utemeljen sum, da je storila očitano ji kaznivo dejanje, ko pri njej ob hišni preiskavi ni bilo zaseženo ničesar, dokazi, zbrani v predkazenskem postopku, pa suma prav tako ne utemeljujejo, kot ga ne utemeljujejo dokazi, ki izhajajo iz zapisnikov o pričanju. Obdolženka tudi ni ponovitveno nevarna, da bi morala biti v priporu, saj doslej ni bila kaznovana in v primeru izpustitve na prostost ne obstaja nobena realna nevarnost, da bi pri njej uživalci lahko dobili mamilo, saj ga sama nima, kar je potrdila hišna preiskava. Sodišče je zoper obdolženko uporabilo najstrožji ukrep - pripor, ki pomeni popolno ukinitev obdolženkine svobode, isti namen pa bi se dal doseči z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom, ki bi obdolženki omogočil vsaj delno ohranitev osebne svobode v okviru njenega domovanja. Predlagani ukrep bi dosegel svoj namen z redno kontrolo organov za notranje zadeve, ki bi lahko ves čas preverjali njegovo pravilno izvajanje in v primeru kakršnekoli kršitve bi sodišče tak ukrep lahko preklicalo in odredilo pripor; sicer pa ponovitvena nevarnost sploh ni podana, ko se je obdolženkin dobavitelj prav tako znašel v priporu. Z nadomestitvijo pripora s hišnim priporom bi bili omogočeni 48 let stari obdolženki stiki z družino, zlasti z mladoletnim otrokom, za katerega mora skrbeti.

Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče, kolikor bo ugotovilo očitane kršitve določb kazenskega postopka pri odreditvi in podaljšanju pripora, napadene sklepe v celoti razveljavi, pripor pa odpravi, oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom, s katerim bo prav tako mogoče doseči enak učinek kakor s priporom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. Sodišče je odredilo in podaljšalo pripor zoper M.K. zaradi nevarnosti, da bi na prostosti nadaljevala kaznivo dejavnost in to nevarnost tudi obrazložilo.

Obdolženka je osumljena, da je pred prijetjem, v času od septembra do decembra lani pogosto prodajala mamilo mladim zasvojencem, ki bi se, če bi bila na prostosti, gotovo spet zglasili pri njej. Ker je brez sredstev za preživljanje, sodišče pravilno sklepa, da je nevarno, da bi se obdolženka na prostosti zopet poskušala preživljati s prodajo mamil. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Vrhovno sodišče je zahtevo vložnice za varstvo zakonitosti obravnavalo glede na to, da se nanaša na dve pravnomočni sodni odločbi (o odreditvi pripora in o podaljšanju pripora), kot dve zahtevi za varstvo zakonitosti.

V 1. odstavku 201. člena ZKP je določeno, da se sme pripor odrediti, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, med drugim tudi zaradi ponovitvene nevarnosti, opredeljene v 3. točki. Pripor se sme tako odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti priprte osebe, osumljenca oziroma obdolženca, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo na nevarnost, da bo ponovila dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta tako v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, kot v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora, preiskovalni sodnik in izvenobravnavni senat v razlogih napadenih sklepov ugotovila obstoj utemeljenega suma v smeri očitanih kaznivih dejanj obdolženi M.K. na podlagi ovadbi priloženih podatkov in z v teku kazenske preiskave izvedenimi zaslišanji prič - kupcev mamila. Pritožbeni sodišči sta z napadenima sklepoma ugotovitve prvostopnih sklepov o obstoju utemeljenega suma glede očitanega kaznivega dejanja ocenili kot pravilne in zakonite, ter zavrnili vložene pritožbe.

Vložnica v zahtevah za varstvo zakonitosti ne navaja nobenih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pravilnost in zakonitost obstoja utemeljenega suma kot podlage za odreditev pripora. Tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti je po oceni Vrhovnega sodišča v obeh napadenih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora ugotovljen pravilno in ustrezno obrazložen. Teža storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v očitani prodaji mamil mladoletnikom, tudi osnovnošolcem, in ugotovljeno socialno stanje obdolženke in izostanek drugih virov preživljanja, so podlaga za zaključek, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženka ponovila kaznivo dejanje; obdolženki se namreč očita, da je v 19-tih primerih prodala mamilo. V zahtevi za varstvo zakonitosti predlagana nadomestitev pripora s hišnim priporom za obdolženko iz razlogov, navedenih v obrazložitvi sklepa Višjega sodišča v Celju kot pritožbenega sodišča, s katerim je bila zavrnjena pritožba zagovornice obdolžene M.K., ne pride v poštev. Vrhovno sodišče tudi v celoti sprejema razloge, iz katerih je bil zavrnjen predlog obrambe za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je bilo o podaljšanju pripora obdolženi M.K. odločeno v času, ko je bilo že pravnomočno odločeno o uvedbi preiskave zoper navedeno. Sklep preiskovalnega sodnika z dne 27.12.2000 je postal 16.01.2001 pravnomočen in so tako ugovori vložnice, da ni podlage za odreditev in podaljšanje pripora, ker naj ne bi bilo utemeljenega suma, da naj bi obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, ob nespremenjenih okoliščinah brezpredmetni. Sklep o podaljšanju pripora je bil, kot je navedeno, izdan na prvi stopnji 19.01.2001, to je po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave.

Ko je Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP odločalo o zahtevah za varstvo zakonitosti, se je omejilo samo na preiskus tistih kršitev zakona, na katere se vložnica v svojih zahtevah sklicuje. Ugotovilo je, da očitane kršitve v napadenih sklepih, prvostopnih in pritožbenih, o odreditvi pripora in o podaljšanju pripora niso podane, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo.