Jedro

Ker gre v obravnavani zadevi za obnovljen postopek, je podlaga za odločanje materialni predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove postopka, to pa je ZUSDDD.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, št. 2140-54/2008 (1341-11), ki je bilo izdano tožeči stranki dne 30. 9. 2008 (1. točka izreka); prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrnila (2. točka izreka); tožeči stranki naložila, da mora v 8 dneh po vročitvi odločbe toženi stranki vrniti dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, izdano v obliki samostojne listine, s serijsko številko 000165193 (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo tožeči stranki na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) dne 30. 9. 2008 izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Po izdaji dovoljenja je ministrstvo dne 28. 10. 2013 prejelo dopis Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru skupaj s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 18130/2011 z dne 1. 6. 2012, s katero je sodišče spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe A.A., B.B., C.C., D.D. E.E. F.F. in G.G., ki so bili v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje tožeče stranke zaslišani kot priče. Glede na to, da je po izdaji dovoljenja za stalno prebivanje bilo ugotovljeno, da je bilo to izdano na podlagi krivih izpovedb v postopku zaslišanih prič, je tožena stranka s sklepom z dne 25. 11. 2013 po uradni dolžnosti obnovila postopek. Ker je Ustavno sodišče glede ZUSDDD z odločbo št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 ugotovilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo RS, navedena ustavna neskladnost pa je bila odpravljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. list RS, št. 50/10 - ZUSDDD -B), je tožena stranka v obnovljenem postopku odločila po določbah zakona usklajenega z odločbo Ustavnega sodišča RS. Pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje določa tako ZUSDDD, kakor tudi sedaj spremenjeni zakon. Na podlagi podatkov zbranih v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 25. 6. 1991 dalje, ker je v Republiko Slovenijo prišla šele leta 2003 zaradi opravljanja sezonskega dela. Navedeno izhaja iz dejanskega stanja ugotovljenega v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru v kazenski zadevi I K 18130/2011 z dne 1. 6. 2012. Iz uradnih evidenc, ki jih vodi ministrstvo v postopkih mednarodne zaščite namreč ni razvidno, da bi tožeča stranka zaprosila za mednarodno zaščito in da ji je bil v Republiki Sloveniji priznan status begunca, kot je izjavila v postopku.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka tako v obnovljenem postopku zakona ni pravilno uporabila, saj je v nasprotju s 6. členom ZUSDDD v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje presojala le, ali tožnik izpolnjuje pogoje po 1. členu citiranega zakona, ne pa tudi ali izpolnjuje pogoje po ZTuj. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka kršila tudi določbe postopka. Po določbah ZTuj je za izdajo odločbe pristojna upravna enota, na območju katere tujec prebiva, med tem ko je izpodbijano odločbo izdalo Ministrstvo za notranje zadeve. Zaradi tega razloga je izpodbijana odločba nezakonita. Ugovarja tudi zastaranju subjektivnega in objektivnega roka za obnovo postopka. Ni res, da je tožena stranka za pravnomočno kazensko sodbo izvedela šele 28. 10. 2013, saj je ves čas sodelovala z Okrajnim sodiščem v Mariboru in mu posredovala dokumentacijo, zato je bila nedvomno takoj po izdaji sodbe opr. št. I K 18130/2011 z dne 1. 6. 2012 nemudoma seznanjena z njo. Prav tako je zamudila objektivni rok. Ta rok je v obravnavanem primeru že potekel, saj je dovoljenje za stalno prebivanje z dne 30. 9. 2008 postalo dokončno že v letu 2008, tožena stranka pa je z obnovo postopka pričela šele po preteku treh let od dokončnosti, to je 25. 11. 2013. Določbe, ki se nanašajo na roke za vložitev predloga za obnovo postopka so kogentne, kar pomeni, da jih morata tako upravni organ, kot sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi namreč ni mogoče uporabiti izjeme glede predlaganja obnove postopka tudi po preteku treh let. Tožeča stranka se je zanesla na to, da ima v Republiki Sloveniji zagotovljeno trajno prebivanje, zato si je tudi že uredila življenje in stanovanje in si ustvarila mrežo tesnih prijateljev. Z izpodbijano odločbo pa ji je bilo življenje obrnjeno na glavo. Izpodbijani upravni akt zelo globoko posega v temeljne človekove pravice in svoboščine in pri tem ruši zaupanje v pravni sistem. Zato je nezakonit. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, sprejeta v obnovljenem postopku, da se tožeči stranki že izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v RS razveljavi in da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS zavrne.

Obnova postopka je bila dovoljena v skladu z 2. točko 260. člena ZUP s sklepom tožene stranke št. 2140-54/2008/27 (1312-03) z dne 25. 11. 2013, ki je postal pravnomočen. Zato sodišče kot brezpredmetne zavrača tožbene ugovore o zamudi rokov za obnovo postopka (tako subjektivnega kot objektivnega), saj bi tožeča stranka morala tovrstne ugovore uveljavljati v postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka, ne more pa jih več uveljavljati v že pravnomočno obnovljenem postopku.

Po presoji sodišča je navedena odločitev pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, s katerimi se sodišče strinja in se nanje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izrecno sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki jih kot neutemeljene zavrača in na drugačno odločitev ne morejo vplivati, še dodaja: V skladu z določbo 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka dne 23. 12. 1990 v RS ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, zato je relevanten pogoj, ali je na dan 25. 6. 1991 prebivala v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živela. Glede izpolnjevanje navedenega pogoja pa se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, ki se opira na ugotovitve v kazenskem postopku opr. št. I K 18130/2011 z dne 1. 6. 2012, da v relevantnem časovnem obdobju ni neprekinjeno živela v RS in da je prišla v RS šele leta 2003, zaradi česar ne izpolnjuje zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca.

Ker gre v obravnavani zadevi za obnovljen postopek, je podlaga za odločanje materialni predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove postopka, to pa je ZUSDDD. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da je tožena stranka v postopku presojala samo izpolnjevanje pogojev po 1. členu ZUSDDD, ne pa tudi po ZTuj. Glede na navedeno zato neutemeljeno ugovarja tudi temu, da izpodbijane odločbe ni izdal pristojen organ.

Sodišče je po povedanem tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.