Jedro

Toženec se je protipravnim posegom tožnika že pravilno in tudi uspešno zoperstavil tako, da je sprožil kazenski postopek in odškodninsko pravdo, medtem ko njegovo kasnejše odvračanje nevarnosti z objektivno žaljivimi članki in pismi ni dovoljena samopomoč. Taka časovna nepovezana ravnanja, ki niso bila nujna, ne ustrezna, ne pomenijo konkretnega dejanskega stanu, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod določbo drugega odstavka 162. člena ZOR.

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo 5.842,10 EUR (prej 1.400.000,00 SIT) nepremoženjske škode z obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in zahtevek po nasprotni tožbi.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v delu o zahtevku po nasprotni tožbi razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. V reviziji ponavlja ugotovljeno dejansko stanje, ponekod pa od njega tudi odstopa (npr. da ni bil nikoli v sporu s tožnikom, da se je le branil pred napadom tožnika). Navaja, da je vsa dejanja storil v samopomoči in da ob storitvi ni bil prišteven, kar je razvidno že iz njegovega zaslišanja, potrdilo pa bi se tudi s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Tožnikova škoda ni bila izkazana. Njegova prizadetost je oprta le na izpovedbo priče J. Š. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi podal strokovno mnenje o tožnikovi škodi. Ni podane vzročne zveze med tožnikovim nadlegovanjem pacientov in obrambnim pisanjem toženca. Izpodbijana sodba je napačno ocenila po tožniku podan umik dokaznega predloga za zaslišanje tožnikove zdravnice. Podrejeno meni, da je višina tožniku prisojene škode previsoka in da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, na podlagi česa mu je bila priznana odškodnina. V nadaljevanju revizije toženec izpodbija odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi in predlaga, da se mu prisodi odškodnina.

Odgovor nasprotne stranke

4. Tožnik v odgovoru na revizijo opozarja, da revident z revizijo nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in da ne pojasni očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pridružuje se razlogom nižjih sodišč in poudarja, da bo sodišče o toženčevih bolečinah odločalo v ponovljenem postopku.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija v delu zoper odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Pritožbeno sodišče je po delni ugoditvi pritožbi toženca prvostopenjsko sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ker je revizija (praviloma) dovoljena le zoper pravnomočne odločbe (glej 367. in 384. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in ker o zahtevku po nasprotni tožbi še ni bilo pravnomočno odločeno, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo v delu, s katerim izpodbija odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi, na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

8. Revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), ampak preizkusi le obstoj tistih kršitev procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. Revizijske navedbe, s katerimi toženec nižjima sodiščema očita zavrnitev dokaznega predloga in napačno oceno umika dokaznega predloga, pri čemer revizija ne pojasni, v čem naj bi kršitev sploh bila, ne pomenijo argumentiranih in konkretiziranih trditev o procesni kršitvi, zato jih revizijsko sodišče ni smelo upoštevati. Zavrnitev dokaznega predloga namreč sama po sebi ne more pomeniti procesne kršitve (glej drugi odstavek 213. člena ZPP), zaslišanje tožnikove zdravnice pa je bilo predlagano v zvezi z vračilom tožnikove premoženjske škode, torej v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki je bil zavrnjen in tako rešen v korist toženca.

9. Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Zato vseh revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da toženec ni bil nikoli v sporu s tožnikom, da se je le branil pred napadom tožnika), ni upoštevalo. Neupoštevne so tudi trditve in dokazi o toženčevi neprištevnosti, saj pomenijo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena v zvezi z drugim odstavkom 286. člena ZPP), s katero se pritožbeno in revizijsko sodišče nista dolžni ukvarjati.

10. Nižji sodišči sta tako ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - tožnik je protipravno posegal v človekove pravice toženca, ko je razkril dejstva iz toženčevega osebnega in družinskega življenja, zaradi česar je toženec zoper tožnika sprožil kazenski postopek in odškodninsko pravdo, ki sta se končala s kazensko obsodbo tožnika in s prisojo odškodnine tožencu; - kasneje je toženec z objavo objektivno žaljivih člankov, ki niso predstavljali resne kritike, in pošiljanjem pisem tožniku in njegovim znancem nedopustno posegel v tožnikovo čast in dobro ime (obširni razlogi o tem so vsebovani na enajsti do štirinajsti strani prvostopenjske sodbe in jih revizijsko sodišče na tem mestu ne ponavlja); - namen teh pisem in člankov je bilo škodovati tožnikovi časti in dobremu imenu; - tožnik je zaradi navedenega trpel duševne bolečine.

11. Nižji sodišči sta glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku pravilno prisodili škodo zaradi duševnih bolečin, ki jih je trpel zaradi toženčevega protipravnega posega v svojo čast in dobro ime. Ob tem ne drži revizijska navedba, da je njegova prizadetost oprta le na izpovedbo priče J. Š., saj je o svojih duševnih bolečinah izpovedal tudi sam tožnik, potrdili pa sta jih še dve priči, njegova žena in sin. Treba je tudi pojasniti, da ZPP ne določa obveznosti sodišča po postavitvi ustreznega izvedenca, ki bi ugotavljal obseg duševnih bolečin.

12. Neutemeljene so toženčeve (že večkrat ponovljene) trditve, da je dejanja storil v samopomoči in da se je le branil pred protipravnim posegom tožnika. Že pritožbeno sodišče je na tretji in četrti strani pritožbene sodbe (obširno in povsem zadostno) pojasnilo, katere so predpostavke samopomoči in hkrati pravilno ocenilo, da v navedenem primeru ni šlo za samopomoč. Toženec se je namreč protipravnim posegom tožnika že pravilno in tudi uspešno zoperstavil, tako da je sprožil kazenski postopek in odškodninsko pravdo, medtem ko njegovo kasnejše odvračanje nevarnosti z objektivno žaljivimi članki in pismi ni dovoljena samopomoč. Taka časovno nepovezana ravnanja, ki niso bila nujna ne ustrezna, ne pomenijo konkretnega dejanskega stanu, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod določbo drugega odstavka 162. člena ZOR.

13. Neutemeljena je tudi pavšalna kritika višine prisojene odškodnine. Nižji sodišči sta tožniku odmerili odškodnino v višini 5.842,10 EUR (prej 1.400.000,00 SIT), kar pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 7,8 takratnih povprečnih neto plač. Revizijsko sodišče je prisojeno odškodnino primerjalo s podobnimi primeri iz sodne prakse in ugotovilo, da je glede na konkretne okoliščine primera njena višina primerna in skladna z določili 200. in 203. člena ZOR.

14. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnika na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

15. Odločitev o revizijskih stroških je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP, in sicer je pridržana za končno odločbo, ko bo znan uspeh pravdnih strank.