Jedro

Ukrepa iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 19. člena ZPND povzročitelju nasilja preprečujeta konkretno osebno ogrožanje žrtve v stanovanju ali bližini stanovanja s fizičnim in psihičnim nasiljem. Ukrep po 21. členu ZPND pa omogoča žrtvi uporabo stanovanja brez omejitev, ki bi jih sicer lahko izposloval povzročitelj nasilja, v konkretnem primeru nasprotni udeleženec, ki je najemnik tega stanovanja, in zaradi katerih bi bilo bivanje v stanovanju manj kakovostno ali celo nemogoče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točki I in prvem, tretjem in četrtem odstavku točke II izreka.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: - da se zavrne ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju VI N 55/2021 z dne 11. 2. 2021 (točka I. izreka), - da je nasprotni udeleženec dolžan za obdobje šest mesecev od vročitve sklepa prepustiti stanovanje št. 3, št. stavbe ..., k.o. ... – G., na naslovu V. ..., ki je v skupni uporabi predlagateljice in nasprotnega udeleženca, v izključno uporabo predlagateljici v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam po najemni pogodbi št. ... z dne 11. 10. 2016 in nasprotnega udeleženca opozorilo, da če ne bo ravnal skladno z izrečenim ukrepom, mu sodišče izreče denarno kazen v višini 200,00 EUR, ki jo mora plačati v roku 15 dni po ugotovljeni kršitvi, sodišče opravi izvršbo po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni in hkrati izda nov sklep, s katerim določi nasprotnemu udeležencu nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če nasprotni udeleženec niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti ter še odločilo, da pritožba ne zadrži izvršitve (prvi, tretji in četrti odstavek točke II. izreka), - v presežku je zavrnilo predlog glede časovne veljavnosti izrečenega ukrepa (drugi odstavek točke II. izreka) in - odločilo, da vsak udeleženec postopka krije svoje stroške (točka III. izreka).

2. Nasprotni udeleženec je s pritožbo izpodbijal odločitve pod točkami I in II izreka z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo sklepa v izpodbijanih delih tako, da se njegovemu ugovoru ugodi in čas veljavnosti ukrepov po 19. členu ZPND, in sicer prepoved vstopa v stanovanje V. ... in zadrževanje v bližini tega stanovanja na razdalji manjši od 100 m, skrajša, v celoti pa zavrne predlog predlagateljice za prepustitev stanovanja njej, oziroma ukrep po 21. členu ZPND in predlagateljici naloži stroške pritožbe. Navajal je, da glede izrečenih ukrepov, ki jih nasprotni udeleženec izpodbija s pritožbo, sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh danih okoliščin, ki jih je nasprotni udeleženec izkazal in nikakor ne opravičujejo trajanje teh dveh ukrepov za dobo 12 mesecev. Oba ukrepa sta odrejena nesorazmerno dolgo in občutno preveč posegata v pravice nasprotnega udeleženca do doma in zasebnosti, sodišče bi moralo upoštevati naslednja dejstva: - da ta dva ukrepa po 19. členu ZPND trajata že od 11. 2. 2021, - da ju nasprotni udeleženec nikoli doslej ni kršil, - da predlagateljica od 2. 3. 2021, ko je bil sprejet aneks št. 2, nima več pravice uporabljati stanovanja, saj je zaradi prenehanja izvenzakonske skupnosti z nasprotnim udeležencem že vsaj eno leto pred izrečenimi ukrepi kot uporabnica stanovanja iz najemne pogodbe izbrisana, - da predlagateljica z ničemer ni izkazala, da si je doslej prizadevala najti drugo stanovanje, - da predlagateljica ni z ničemer izkazala, da naj bi izvršila vlaganja v to stanovanje, - da predlagateljica ni izkazala svojih mesečnih prejemkov iz dela, medtem, ko je izkazano, da je nasprotni udeleženec prejemnik zgolj denarne socialne pomoči, - da je tudi s pravnomočno kazensko sodbo nasprotnemu udeležencu izrečeno, da se predlagateljici ne sme približati na razdaljo manjšo od 100 m v trajanju dveh let, - da nasprotnemu udeležencu izteče hišni zapor 13. 9. 2021. Ta izpostavljena dejstva kažejo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ko je sodišče ugotavljalo primerno dobo trajanja ukrepov. Če bi ugotavljalo vsa ta dejstva, ne bi prišlo do zaključka, da predlagateljica potrebuje čas 12 mesecev, da si bo lahko uredila življenje drugje in da bo zaščitena pred nasprotnim udeležencem. Ukrepi po 19. členu ZPND so namenjeni zaščiti žrtvam družinskega nasilja, ne pa reševanju stanovanjskih problemov, poleg tega mora biti doba trajanja teh ukrepov sorazmerna in ne sme prekomerno posegati v pravice drugega udeleženca. Predlagateljica je povedala, da je zaposlena, ni pa povedala, v kakšni višini so njeni prihodki od dela, ni poskušala predložiti dokazila o tem, da si prizadeva najti drugo neprofitno stanovanje in tudi ne dokazila o tem, da si profitnega stanovanja ne more najeti. Nasprotni udeleženec bo 13. 9. 2021 prestal kazen hišnega zapora, zaradi izrečenih ukrepov pa se ne bo mogel vrniti v stanovanje, katerega najemnik je. Dejansko je nasprotni udeleženec tisti, ki si ne more zagotoviti bivanja drugje, ima zgolj denarno socialno pomoč, ima pa tudi veljavno najemno pogodbo za predmetno stanovanje, do katerega uporabe predlagateljica nima nobene pravice. Nasprotni udeleženec dejansko biva na balkonu stanovanja svoje matere, ki ima to stanovanje prav tako v najemu od Občine Ž., njegovo bivanje pri materi ne pomeni, da ima možnost bivanja, še zlasti ne po 13. 9. 2021. Doba 12 mesecev je najdaljša zakonska doba, za katero sme sodišče izreči ukrepe po 19. členu ZPND, ki v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je pretirano posegel v pravice nasprotnega udeleženca in favorizira predlagateljico. Predlagateljica od marca 2020 ni v izvenzakonski skupnosti z nasprotnim udeležencem, je zaposlena, nima preživninske obveznosti, bila je dolžna vsaj od tedaj dalje, ko so bili nasprotnemu udeležencu izrečeni ukrepi po ZPND (11. 2. 2021) začeti iskati drugo stanovanje, najkasneje pa 2. 3. 2021, ko je bila kot uporabnica predmetnega stanovanja izbrisana iz najemne pogodbe. Ugotovitev sodišča, da obdobje veljavnosti ukrepov ni prekomerno, je zmotna, saj izvedeni dokazi ne opravičujejo trajanja teh ukrepov za dobo 12 mesecev. Nasprotni udeleženec pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovemu ugovoru zoper sklep z dne 11. 2. 2021 ugodi in čas trajanja ukrepov prepovedi vstopa v stanovanje in približevanje temu stanovanju omeji za čas do 13. 9. 2021. Tedaj bo nasprotni udeleženec prestal kazen hišnega zapora in ima vso pravico vrniti se v stanovanje, katerega najemnik je, predlagateljica pa ni niti uporabnica in ga torej zaseda povsem nezakonito. Predlagateljica ni dokazala svojih trditev, da neprofitnega stanovanja ne dobi, profitnega pa si ne more najeti, sodišče ji je zgolj verjelo, kar pa za presojo ugovora ni dovolj. V posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je napačno uporabilo določilo tretjega odstavka 19. člena ZPND. Ker je sodišče nasprotnemu udeležencu že izreklo ukrep prepovedi vstopa v stanovanje in prepovedi približevanja temu stanovanju, je še dodatno izrečen ukrep po 21. členu ZPND izgubil svoj smisel in namen. Nesmiselno in nepotrebno je izreči še ukrep, da mora predlagateljici stanovanje prepustiti v izključno uporabo, saj ga že ima v izključni uporabi. Že izrečena ukrepa po 19. členu ZPND izključujeta, da bi nasprotni udeleženec stanovanje uporabljal, saj se mu niti približati ne sme. Predlog za izrek tega ukrepa je predlagateljica vložila po tem, ko je že bila izbrisana kot uporabnica z aneksom št. 2 z dne 2. 3. 2021 in si je na ta način želela zagotoviti še več pravic po ZPND, čeprav so jo že izrečeni ukrepi povsem zadostno ščitili. Ta ukrep in ukrep prepovedi vstopa v stanovanje in zadrževanje v bližini stanovanja se izključujeta, sodišče pa bi moralo upoštevati, da predlagateljica od 2. 3. 2021 dalje ni več uporabnica tega stanovanja in stanovanje zaseda nezakonito, zaradi česar je nasprotni udeleženec vložil tožbo na izselitev pri Okrajnem sodišču v Ž. Predlagal je spremembo sklepa v izpodbijani 2. točki izreka tako, da se predlog predlagateljice zavrne.

3. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep po presoji pritožbenega sodišča ni obremenjen z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi z 22.a členom ZPND in v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1). Pritožba pa ne uveljavlja pritožbenega razloga po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 22.a členom ZPND in v zvezi z 42. členom ZNP-1. 6. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno in popolnoma ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to so določbe ZPND.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ukrepa prepoved vstopa v stanovanje na naslovu V. ... in prepoved zadrževati se v bližini tega stanovanja, kar sta ukrepa iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 19. člena ZPND, nista odrejena nesorazmerno dolgo in da ne posegata preveč v pravice nasprotnega udeleženca do doma in zasebnosti. Vsa v pritožbi izpostavljena dejstva, za katera pritožba meni, da bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati, so ali pravno nepomembna ali pa neutemeljena.

Namen teh dveh izrečenih ukrepov je zaščititi predlagateljico pred ponavljanjem fizičnega in psihičnega nasilja s strani nasprotnega udeleženca. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil nasprotni udeleženec že dvakrat pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj nasilja v družini (fizičnega in psihičnega nasilja v letih 2019 in 2020) v škodo predlagateljice, in sicer s sodbo III K 13304/2020 z dne 6. 4. 2020 in s sodbo III K 2487/2021 z dne 31. 3. 2021, s slednjo pa za storjeno kaznivo dejanje nasilja v družini (prav tako fizičnega in psihičnega) na škodo predlagateljice v času od 7. 4. 2020 do 13. 1. 2021. Neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je nasprotni udeleženec nad predlagateljico kontinuirano izvajal fizično in psihično nasilje, da je povratnik storjenih kaznivih dejanj z elementi nasilja nad predlagateljico ter da se predlagateljica še vedno počuti ogroženo in se nasprotnega udeleženca boji, mu ne zaupa, da mu je bila s pravnomočno sodbo z dne 31. 3. 2021 izrečena kazen zapora osem mesecev, ki se izvrši kot hišni zapor v stanovanju njegove matere na naslovu Č. ... in da mu je s to sodbo hkrati odrejeno varstveno nadzorstvo za čas dveh let z vključenim navodilom o prepovedi približevanju predlagateljici, V. ... na razdaljo manjšo kot 100 m. Upoštevaje vsa ta ugotovljena dejstva, ki jih pritožba torej ne izpodbija, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obdobje trajanja obeh izrečenih ukrepov po 19. členu ZPND ni prekomerno, da prekomerno ne posega v pravice nasprotnega udeleženca in je v skladu z namenom ZPND. Namen tega zakona je zagotoviti varnost predlagateljici kot žrtvi in čas za ureditev življenjskih razmer brez nasilja in brez strahu pred nasiljem, da je v obravnavanem primeru zagotovljena učinkovita zaščita predlagateljici le z izrečenima ukrepoma za dobo 12 mesecev. Tudi upoštevaje odrejeno varstveno nadzorstvo z vključeno prepovedjo približevanja predlagateljici na naslovu V. ... na razdaljo manj kot 100 m po pravnomočni kazenski obsodilni sodbi trajanje izrečenih teh dveh ukrepov ni nesorazmerno in ne posega preveč v pravice nasprotnega udeleženca do doma in zasebnosti, saj se varstveno nadzorstvo v celoti pokriva s časovnim obdobjem trajanja izrečenih ukrepov in le-tega tudi precej presega.

Drži pritožbena trditev, da je doba 12 mesecev najdaljša zakonska doba, za katero sme sodišče izreči ukrepe po 19. členu ZPND, glede na pravilno ugotovljena in neizpodbijana dejstva pa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da trajanje izrečenih ukrepov za dobo 12 mesecev pretirano posega v pravice nasprotnega udeleženca in favorizira predlagateljico.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v predmetnem postopku zadošča, da so dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča, ugotovljena s stopnjo verjetnosti (verjetno izkazana) in s takšno stopnjo verjetnosti je vsa pravno relevantna dejstva tudi ugotovilo. Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta oba z enako stopnjo verjetnosti izkazala vsak svoje trditve, saj sta oba v dokaz zatrjevanih dejstev predlagala lastno zaslišanje, tega dokaza pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta oba udeleženca tega postopka pridobila brezplačno pravno pomoč za zastopanje in svetovanje pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pa je po uradni dolžnosti vpogledalo v zemljiško knjigo in FURS evidenco, kar izhaja iz izpodbijanega sklepa in tega pritožba ne izpodbija. Zato pritožba neutemeljeno trdi, da pritožnica ni izkazala višine svojih prejemkov in nezmožnosti pridobitve najemnega stanovanja, da pa je nasprotni udeleženec ta dejstva izkazal. 9. Glede na zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da je s pravnomočno kazensko sodbo nasprotnemu udeležencu v okviru odrejenega varstvenega nadzorstva izrečena prepoved približati se predlagateljici na razdaljo manj 100 m v trajanju dveh let, zato nasprotna pritožbena trditev ni utemeljena.

10. Pravno neodločilna pa so preostala v pritožbi izpostavljena in uvodoma povzeta dejstva, za katera pritožba trdi, da bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati, zato teh trditev pritožbeno sodišče ni presojalo.

11. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev pod točko II. izreka sklepa sodišča prve stopnje, in sicer v obsegu prvega, tretjega in četrtega odstavka te točke (z odločitvijo v drugem odstavku točke II. izreka je bil predlagateljičin predlog v presežku glede časovne veljavnosti izrečenega ukrepa zavrnjen, kar je v korist nasprotnemu udeležencu in zato mu ni priznati pravnega interesa za izpodbijanje te odločitve).

12. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da se ukrep po 21. členu ZPND in ukrepa iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 19. člena ZPND izključujejo. Ukrepa iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 19. člena ZPND povzročitelju nasilja preprečujeta konkretno osebno ogrožanje žrtve v stanovanju ali bližini stanovanja s fizičnim in psihičnim nasiljem. Ukrep po 21. členu ZPND pa omogoča žrtvi uporabo stanovanja brez omejitev, ki bi jih sicer lahko izposloval povzročitelj nasilja, v konkretnem primeru nasprotni udeleženec, ki je najemnik tega stanovanja, in zaradi katerih bi bilo bivanje v stanovanju manj kakovostno ali celo nemogoče. Kot najemnik bi nasprotni udeleženec morebiti lahko v tej smeri izvedel aktivnosti, s katerimi bi na primer pri dobaviteljih energije, vode, izposloval prekinitev dobave teh dobrin. Utemeljenost izpodbijanega ukrepa po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje celo pritožba sama z navedbo, da je nasprotni udeleženec pri lastniku stanovanja izposloval, da od 2. 3. 2021 predlagateljica ni več uporabnica tega stanovanja in da je celo sam vložil tožbo na izselitev zoper predlagateljico. Pri tehtanju pravice do uporabe stanovanja, ki gre nasprotnemu udeležencu kot najemniku in predlagateljici kot žrtvi njegovega nasilja zoper njo, je brez dvoma v konkretnem primeru glede na vse ugotovljene okoliščine o ravnanju nasprotnega udeleženca varnost žrtve prioriteta in ima prednost pred interesom nasprotnega udeleženca.

13. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta nasprotni udeleženec in predlagateljica živela skupaj v predmetnem stanovanju, da je od novembra 2020 nasprotni udeleženec vsak dan pripravljal kosilo tudi za predlagateljico in spal z njo v isti postelji in da je z aneksom z dne 4. 6. 2018 predlagateljica bila navedena v najemni pogodbi kot izvenzakonska partnerka nasprotnega udeleženca in uporabnica predmetnega stanovanja. S tem je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa po prvem odstavku 21. člena ZPND pravno relevantna dejstva za izrek tega ukrepa in ga v skladu s četrtim odstavkom istega člena tudi pravilno časovno omejilo. Čas trajanja tega izrečenega ukrepa se tudi pokriva s časom trajanja izrečenih ukrepov s sklepom z dne 11. 2. 2021 po členu 19 ZPND, oziroma se izteče celo nekoliko prej.

Pritožbene navedbe o tem, da nasprotni udeleženec nima možnosti bivanja pri materi še zlasti ne po 13. 9. 2021, ko mu izteče hišni zapora, da dejansko biva na balkonu materinega stanovanja, pa so nedovoljene pritožbene novote. Nasprotni udeleženec trditev o teh dejstvih ni navajal pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 22.a členom ZPND in v zvezi z 42. členom ZNP-1). Sicer pa so po presoji pritožbenega sodišča tudi povsem neutemeljene glede na dejstvo, da se v stanovanju njegove matere izvršuje nasprotnemu udeležencu izrečena kazen zapora kot hišni zapor, kar po presoji pritožbenega sodišča nasprotnemu udeležencu ne bi bilo omogočeno, če stanovanje njegove matere ne bi ustrezalo za zagotovitev ustreznega bivalnega standarda tudi nasprotnemu udeležencu.

14. Glede na vse zgoraj obrazloženo je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 19. in 21. člena ZPND. Pritožba se zato neutemeljena zavzema za skrajšanje časovne veljavnosti izrečenih ukrepov po 19. členu ZPND in za zavrnitev predloga predlagateljice za izrek ukrepa po 21. členu ZPND. Pritožba je v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi z 22.a členom ZPND in v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15. Nasprotni udeleženec ni uspel s pritožbo, zato mora sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, v zvezi z 22.a členom ZPND in v zvezi z 42. členom ZNP-1).