Jedro

Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebna znanja in poslovne zveze dejansko uporablja in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja tožene stranke. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitev konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi tožena stranka s pridobljenimi znanji, izkušnjami ali osebnimi poznanstvi z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna toženka plačati 5.959,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 3. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo in da ji je dolžna toženka povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške, v višini 1.265,23 EUR, v 15 dneh, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je pobotni ugovor toženke zavrglo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje, toženki pa naloži tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da konkurenčna klavzula, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, ne more imeti pravnih posledic. V konkretnem primeru namreč sodišče ni upoštevalo vseh koristi toženke kot delavca, niti vse škode tožeče stranke kot delodajalca. Tako bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati na eni strani vse koristi, ki si jih je v pogodbi o zaposlitvi izborila toženka, na drugi strani pa celotno škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi kršitve konkurenčne klavzule (oziroma, ki bi ji lahko nastala). Pogodbena kazen je določena povsem sorazmerno koristim, ki jih je toženka na podlagi pogodbe o zaposlitvi pridobila (specifična znanja in zveze s področja opravljanja tovrstnega dela, ki jih je toženka pridobila izključno pri tožeči stranki). Toženka se je pri tožeči stranki naučila posebnih tehnik, ki jih je lahko s pridom uporabila tudi pri novem delodajalcu. Zaradi odhoda toženke in nekaj drugih zavarovalnih zastopnikov, ki so tržili življenjska zavarovanja, v Zavarovalnico T., je tožeči stranki nastala škoda v okviru pomanjkanja izkušenega in že izobraženega kadra, kot tudi v obliki odvzetja že obstoječih kot morebitnih potencialnih strank. Zgoraj omenjene koristi toženke in obveznosti ter škodo tožeče stranke sodišče sploh ni ugotavljalo, zato je njegov zaključek, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, najmanj preuranjen. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da gre dejansko za nesorazmernost dajatev, sankcija ne more biti neveljavnost, temveč le znižanje zneskov pogodbene kazni in sicer do zneska, ki bi ga kot ustreznega in v skladu z načelom sorazmernosti, sodišče lahko določilo samo. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na izpovedbo priče B.K., pri čemer ni upoštevalo, da je tudi B.K. odšel s toženko od tožeče stranke v Zavarovalnico T.. Tudi iz izpovedbe te priče izhaja, da je toženka pri tožeči stranki pridobivala posebna poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je, oziroma bi jih lahko uporabljala tudi pri novem delodajalcu. Toženka namreč enako kot pri tožeči stranki tudi pri Zavarovalnici T. opravlja naloge zavarovalnega zastopnika.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožeča stranka v pritožbi le pavšalno uveljavlja, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o pritožbi tožeče stranke enkrat že odločalo in jo s sodbo opr. št. Pdp 361/2010 z dne 6. 10. 2010 zavrnilo, potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča in odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka. Zoper zgornjo odločitev je tožeča stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 3/2011 z dne 23. 1. 2012 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu od toženke vtoževala izplačilo v 12. členu Pogodbe o zaposlitvi (A2) dogovorjene pogodbene kazni. V tem členu sta se pogodbeni stranki dogovorili za konkurenčno klavzulo, ki ima podlago v 38. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur, l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V citiranem členu ZDR so opredeljeni pogoji za dogovor o pogodbeni prepovedi konkurenčne dejavnosti, 39. člen ZDR pa opredeljuje nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Dogovor o konkurenčni klavzuli je sicer namenjen varovanju interesov delodajalca pred nedovoljeno konkurenco s strani bivšega delavca, ker pa pomeni dogovor o konkurenčni klavzuli tudi poseg v ustavno pravico delavca do proste izbire zaposlitve iz 49. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), kot tudi omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, je ZDR v 39. členu določil odmeno za spoštovanje dogovorjene konkurenčne klavzule, prav zato, ker pomeni dogovor o konkurenčni klavzuli tudi poseg v omenjeni ustavni pravici. V drugem odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka toženki ob upoštevanju omejitev, dogovorjenih v prvem odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi, še eno leto po prenehanju delovnega razmerja vsak mesec izplačevala nadomestilo v višini ene tretjine povprečne mesečne plače toženke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Ta odškodnina se prične izplačevati šele, ko bi toženka predložila pisno izjavo, da ni zaposlena oziroma kje se je zaposlila. Če bi toženka kršila obveznosti iz prvega in drugega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi, pa se je zavezala tožeči stranki plačati pogodbeno kazen (odškodnino) za vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki se (če škode ne bi bilo mogoče natančno ugotoviti ali če bi ugotavljanje višine pomenilo nesorazmerne stroške), sporazumno določa v znesku šestih povprečnih mesečnih plač toženke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če bi tožeča stranka ugotovila netočnost podatkov o zaposlitvi, ki bi jih posredovala toženka, bi toženki prenehala izplačevati odškodnino iz drugega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi in bi uveljavila pogodbeno kazen v višini dvakratnega zneska do takrat izplačane odškodnine. Konkurenčna prepoved je veljala v primeru prenehanja delovnega razmerja po volji ali krivdi toženke (četrti odstavek 12. člena pogodbe o zaposlitvi).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je sporna določba pogodbe o zaposlitvi (12. člen) nična. Po oceni prvostopenjskega sodišča je bil namreč dogovor o pogodbeni kazni in o minimalnem denarnem nadomestilu v nasprotju z načelom Obligacijskega prava o enaki vrednosti dajatev (86. člen in 88. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), zato po stališču prvostopenjskega sodišča takšna pogodbena določba ne more imeti pravnih posledic za toženko. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno, kar izhaja iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 3/2011 z dne 23. 1. 2012. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza toženke) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza tožeče stranke), ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev. Če toženka ne bi kršila konkurenčne klavzule, ne bi bila dolžna ničesar plačati. Dogovorjena pogodbena kazen je bila v konkretnem primeru namenjena utrditvi konkurenčne klavzule za toženko, saj sankcionira njeno morebitno kršitev le – te. Obveznost plačila pogodbene kazni zato ne more biti ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke. Obravnavana konkurenčna klavzula ne nasprotuje določbam 39. člena ZDR, niti prisilnim določbam ZDR, niti OZ in ni nedopustna, po presoji revizijskega sodišča pa tudi ni nemoralna. Pri konkurenčni klavzuli, ki ostaja znotraj omejitev pogodbene avtonomije strank delovnega razmerja, kot jih določajo veljavni prisilni predpisi, gre namreč tudi za moralno obveznost lojalnega in poštenega ravnanja delavca.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je določba 12. člena pogodbe o zaposlitvi v zvezi z dogovorjeno pogodbeno kaznijo za primer kršitve obveznosti toženke po prvem in drugem odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi. Iz prvega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da se je toženka s podpisom te pogodbe zavezala, da se še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja pri tožeči stranki ne bo zaposlila, sklenila pogodbe o delu, ali sklenila avtorske pogodbe pri drugi zavarovalnici, družbi, ki opravlja druge zavarovalne posle, ali samostojnemu podjetniku posamezniku, ki so registrirani za opravljanje enake ali podobne dejavnosti, na kateremkoli delovnem mestu, kjer bi lahko izkoriščala pridobljena znanja, izkušnje ali osebna poznanstva, do katerih je prišla pri opravljanju dela delovnega mesta zavarovalnega zastopnika, s čimer bi tožeči stranki lahko konkurirala ali jo oškodovala. Poleg tega se je toženka tudi zavezala, da še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja pri tožeči stranki ne bo brez predhodnega soglasja delodajalca ustanovitelj ali soustanovitelj podjetja, ali začela opravljati samostojne dejavnosti za eno ali podobno dejavnostjo, ki jo je opravljala pri tožeči stranki, če bi to za tožečo stranko pomenilo konkurenco, torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. Iz te pogodbene zaveze izhaja, da za kršitev konkurenčne klavzule zadošča že, da bi toženka lahko konkurirala tožeči stranki s pridobljenimi znanji, izkušnjami ali osebnimi poznanstvi, do katerih je prišla pri opravljanju dela, določenega s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa navedenega ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje glede tega odločilnega dejstva ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, če je ravnanje toženke s tem, ko se je zaposlila pri Zavarovalnici T., pomenilo kršitev njenih obveznosti, dogovorjenih v prvem (oziroma drugem) odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi in v odvisnosti od teh ugotovitev odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. V primeru ugotovitve kršitve konkurenčne klavzule se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti še do višine pogodbene kazni (upoštevaje tudi 252. člena OZ). Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o pravdnih stroških obeh strank (člen 154, člen 165/3 ZPP).