Jedro

Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti izrecna, jasna in nedvoumna, predvsem pa se mora nanašati neposredno na sam tožbeni zahtevek. Izpostavljena tožnikova izjava se ne nanaša na tožbeni zahtevek, pač pa na dejstvo, do kdaj je tožnik opravljal delo za toženko oziroma čas trajanja dejanskega razmerja med strankama.

Čeprav se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati, to ne vpliva na njegovo pravico, da od delodajalca zahteva izplačilo bruto plače, saj delavčeve plače ne predstavlja le (neto) plača, ki ostane po obračunu in odvodu davkov in prispevkov. Kadar mu plača ni izplačana ali ni izplačana v celoti, je predmet zahtevka bruto plača, tudi če delavec uveljavlja le razliko, ki jo pretežno ali celo v celoti sestavlja del, ki je namenjen plačilu davkov in prispevkov.

V tistih mesecih, ko bodo že plačani neto zneski na podlagi pogodb civilnega prava presegali neto zneske plač (slednji bodo znani šele v času plačila davkov in prispevkov od bruto zneskov plač) ter zneske stroškov prevoza in prehrane, toženka tožniku ne bo dolžna plačati nobenih neto plačil niti ne posledično zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov (zanj bo morala plačati zgolj davke in prispevke).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki do 14. 4. 2021, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika za obdobje od 20. 12. 2014 do 14. 4. 2021 prijaviti v zavarovanja in urediti vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (II. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati plače za mesece od vključno decembra 2014 do vključno aprila 2021 v bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, potne stroške in stroške prehrane v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, neto zneske pa zmanjšati za že prejeta plačila v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila; pri čemer se zmanjšanje izvede za znesek največ do višine vsakokratnega skupnega prisojenega neto zneska plače, potnih stroškov in stroškov prehrane (III. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi pobotni ugovor toženke v zvezi z njeno terjatvijo v višini 219.085,46 EUR (V. točka izreka). Toženki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.398,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del in zavrnitev pobotnega ugovora) se pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je v tej zadevi vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnika pri toženki prenehalo 28. 3. 2020, in da ji je tožnik dolžan vrniti vse, kar je od nje na podlagi pogodb civilnega prava prejel več, kot znaša plača z dodatki in nadomestili. Sodišče je nasprotno tožbo izločilo v ločen spis, ki se vodi pod opr. št. I Pd 856/2020. V tem ločenem postopku je tožnik na naroku, ki je bil opravljen že po koncu glavne obravnave v tej zadevi, pripoznal del tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, in sicer, da je bil v delovnem razmerju pri toženki le do 28. 3. 2020. Zato je napačna odločitev sodišča v tem postopku, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki do 14. 4. 2021, ko se pogodba sodno razveže. Posledično je za ta čas napačna tudi odločitev o plačilu razlike v plači in prijavi v zavarovanje. Nadalje navaja, da je napačna in nerazumljiva odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožniku plačati plačo in stroške v neto znesku, zmanjšanem za že prejeto plačilo z obrestmi, saj je tožniku že plačala več, kot bi mu bila dolžna plačati, tako da je njena obveznost dejansko negativna. Razlike v plači ni. Tožnik je vsa neto plačila, do katerih je bil upravičen, že prejel. Prejel je celo več. Zato meni, da bi moralo sodišče obravnavati tožbo in nasprotno tožbo skupaj. Le tako bi lahko izdalo pravilno sodbo. Ni dopustno, da ji je sodišče prve stopnje v izreku sodbe naložilo obveznost, ki je dejansko negativna. Od negativnih obveznosti tudi ne morejo teči zakonske zamudne obresti. Nadalje meni, da je izrek izpodbijane sodbe v III. točki sam s seboj v nasprotju. Na koncu te točke je namreč določeno, da se zmanjšanje izvede za zneske največ do višine vsakokratnega prisojenega neto zneska plače in stroškov. Ni jasno, ali velja posamezna alineja te točke izreka ali zapis na koncu. Izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora. Pobotni ugovor je sodišče dejansko upoštevalo, saj je v III. točki izreka navedlo, da se obveznosti toženke zmanjšajo za že plačane zneske. Ker meni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, se posledično pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama do 14. 4. 2021, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj delovnega razmerja med strankama (le) do 28. 3. 2020 (in tožniku posledično do tega dne priznati pravice iz delovnega razmerja). Zmotno je namreč njeno stališče, da je tožnik v postopku po nasprotni tožbi opr. št. I Pd 856/2020 (v katerem je nastopal kot toženec) pripoznal tožbeni zahtevek, da je bil v delovnem razmerju pri toženki do 28. 3. 2020. Iz predloženega zapisnika naroka v zadevi I Pd 856/2020 ne izhaja, da bi tožnik (tam toženec) pripoznal tožbeni zahtevek. Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti namreč izrecna, jasna in nedvoumna, predvsem pa se mora nanašati neposredno na sam tožbeni zahtevek. Izpostavljena tožnikova izjava pa se ne nanaša na tožbeni zahtevek, pač pa na dejstvo, do kdaj je tožnik opravljal delo za toženko oziroma čas trajanja dejanskega razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama do 14. 4. 2021 (to je do tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu).

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani III. točki izreka sodbe toženki naložilo, da za čas ugotovljenega delovnega razmerja med strankama tožniku plača bruto plače, potne stroške in stroške prehrane (v izreku navedenih zneskih), do katerih je bil upravičen v času delovnega razmerja, dobljene neto zneske pa zmanjša za plačila, ki jih je tožnik od toženke že prejel po pogodbah civilnega prava. Takšna odločitev je pravilna in skladna s stališčem VSRS v sklepu VIII Ips 89/2019, izdanim v podobni zadevi (predvsem 30. točko njegove obrazložitve).

7. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne spremeni v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnik v večini mesecev vtoževanega obdobja po pogodbah civilnega prava prejel večje izplačilo kot znaša pripadajoča mu plača s stroški na podlagi ugotovljenega delovnega razmerja. Tožnik - delavec je v delovnem razmerju upravičen do bruto plače (in drugih prejemkov). Bruto plača je sestavljena iz dela, ki ga je delodajalec po zakonu dolžan odvesti za delavca pristojnim organom na račun davkov in prispevkov, in iz dela, ki ga dobi delavec v neposredno razpolaganje (t.i. neto znesek). Delavec z delom plače, ki ustreza višini davkov in prispevkov, ne razpolaga prosto v tem smislu, da bi lahko pristal na nižje plačilo davkov in prispevkov, kot jih določa zakon. Čeprav se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati, pa to ne vpliva na njegovo pravico, da od delodajalca zahteva izplačilo bruto plače, saj delavčeve plače ne predstavlja le (neto) plača, ki ostane po obračunu in odvodu davkov in prispevkov. Kadar mu plača ni izplačana ali ni izplačana v celoti, je predmet zahtevka bruto plača, tudi če delavec uveljavlja le razliko, ki jo pretežno ali celo v celoti sestavlja del, ki je namenjen plačilu davkov in prispevkov (tako VSRS v sklepu VIII Ips 89/2019, točka 17 obrazložitve).

8. Najmanj, kar tožniku iz naslova delovnega razmerja ni bilo izplačano, je torej del plače, ki je namenjen davkom in prispevkom. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati bruto zneske plač, četudi so ti v večjem delu vtoževanega obdobja nižji od zneskov, ki mu jih je že plačala na podlagi pogodb civilnega prava, in čeprav v teh mesecih tožnik po odštetju že prejetih neto zneskov na podlagi pogodb civilnega prava dejansko ne bo upravičen do nobenega neto plačila več. To je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve sodbe.

9. Ne drži pritožbeno razlogovanje, da je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo negativne obveznosti, ker so v večjem delu vtoževanega obdobja zneski dolgovanih plač in stroškov nižji od že izplačanih zneskov po civilnih pogodbah. Kot rečeno, je najmanj, kar toženka tožniku iz naslova delovnega razmerja še dolguje, plačilo davkov in prispevkov. Kar pa se tiče plačila neto zneskov pa je sodišče prve stopnje (pravilno) navedlo (že v izreku sodbe), da se dolgovani neto zneski plač in stroškov zmanjšajo za že prejeta neto plačila po civilnih pogodbah največ do višine vsakokratnega prisojenega neto zneska plače in stroškov. Navedeno torej pomeni, da v tistih mesecih, ko bodo že plačani neto zneski na podlagi pogodb civilnega prava presegali neto zneske plač (slednji bodo znani šele v času plačila davkov in prispevkov od bruto zneskov plač) ter zneske stroškov prevoza in prehrane, toženka tožniku ne bo dolžna plačati nobenih neto plačil niti ne posledično zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov (zanj bo morala plačati zgolj davke in prispevke). Izrek izpodbijane sodbe v III. točki torej ni nejasen in sam s seboj v nasprotju, kot poizkuša to prikazati pritožba.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati ta postopek skupaj s postopkom po že omenjeni nasprotni tožbi opr. št. I Pd 856/2020, s katero toženka od tožnika zahteva (tudi) plačilo zneska, ki presega njeno obveznost iz delovnega razmerja. Prvi odstavek 300. člena ZPP določa, da se lahko v primeru, ko teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik različnih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo v skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Zakon torej sodišče zgolj pooblašča, da več pravd lahko združi v skupno obravnavanje, ne določa pa da to mora storiti. Če se sodišče odloči, da pravd ne bo združilo, s tem ne stori bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

11. Nadalje je sodišče prve stopnje zaradi neobstoja vseh pogojev za pobot po določbi 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pravilno zavrnilo pobotni ugovor toženke glede njene terjatve iz naslova vračila opravljenih plačil po pogodbah civilnega prava. Tudi o tem se je Vrhovno sodišče RS v že navedenem sklepu VIII Ips 89/2019 že izreklo. Obrazložilo je, da v takem primeru delodajalec (še) nima terjatve na vračilo izvedenih plačil, zato je ne more uveljavljati v pobot, ampak se ta plačila štejejo kot (delna) izpolnitev obveznosti iz naslova delovnega razmerja. Terjatev toženke do tožnika bo nastala šele, ko bo toženka za tožnika po pravnomočni sodbi v tem postopku obračunala vse prejemke iz delovnega razmerja (odvedla davke in prispevke), če se bo ugotovilo, da so neto zneski prejemkov iz delovnega razmerja nižji od neto zneskov, ki jih je tožnik od toženke že prejel na podlagi civilnih pogodb. Zavrnitev pobotnega ugovora v izreku sodbe pa nima za posledico, da toženka v drugem sporu ne bi mogla uveljavljati terjatve, v zvezi s katero je bil pobotni ugovor zavrnjen, kot si to razlaga pritožba (tako posledico lahko povzroči le ugotovitev obstoja ali neobstoja terjatve – tretji odstavek 319. člena ZPP).

12. Ne drži pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje dejansko upoštevalo pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje je zneske, ki jih je toženka tožniku plačala na podlagi pogodb civilnega prava (pravilno, skladno s stališči iz sklepa VSRS VIII Ips 89/2019), štelo kot (delno) izpolnitev toženkine obveznosti in jih poračunalo z zneski, ki jih mora toženka kot delodajalec plačati tožniku iz naslova delovnega razmerja, kar jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku in pobotnem ugovoru pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev o stroških postopka (ki je toženka iz drugih razlogov sicer ne izpodbija).

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopa na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka; kot tudi na podlagi določil ZPP, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).