Jedro

Besedilo tarifne številke 1112 ZST-1 je jasno in drugačne razlage, kot jezikovne niti ne dopušča. Zakonodajalec se je torej odločil, da samo v teh treh naštetih primerih dopušča, da se za postopek plača sodna taksa po nižji tarifi, kot se sicer plača sodna taksa za pravdni postopek ne pa tudi ob končanju postopka z zavrženjem tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče predlog tožeče stranke, da se ji povrne sodna taksa, zavrnilo.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in navedla, da jo izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicevala se je na 36. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skladu s katerim se „opravljeno dejanje“ nanaša na vsebinsko odločanje o zahtevku in o izdaji sodbe, postopek pa se je končal z zavrženjem tožbe, torej brez vsebinskega odločanja. Ker v tarifni številki 1112 ni izrecno naštet primer, kot je konkreten, to še ne pomeni, da tožeča stranka ni upravičena do sorazmernega znižanja takse in tudi do povrnitve sorazmernega dela takse. Začetek postopka gospodarskega spora, ki je začel z izvršbo, je drugačen od tistih gospodarskih sporov, ki se začnejo s tožbo, pri katerih stranke ni potrebno pozivati, da izvršilni predlog dopolnijo. Za sodno odločanje tudi ni nobene bistvene razlike, ali sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, ali pa tožbo zavrže. V obeh primerih gre za nevsebinsko odločanje brez izdaje sodbe. Potrebno bi bilo torej ugotavljati namen določbe 36. člena ZST-1 ter upoštevati, da ni nobenega razumnega razloga, niti zakonske podlage, da bi sodišče za različne vrste nevsebinskega odločanja predpisovalo različne zneske sodne takse, kar bi pomenilo nedovoljeno diskriminacijo. Tožeča stranka je po plačilu takse ugotovila, da nima smisla nadaljevati s postopkom, zato ni podala ustreznih tožbenih trditev. Ni pa nobenega razumnega razloga, da bi glede znižanja in vračila takse drugače obravnavali stranko, ki predloga ne dopolni, od tiste, ki namesto dopolnitve napiše, da predlog ali tožbo umika. Sodišče v izpodbijanem sklepu niti ne razlaga, katero dejanje naj bi tožeča stranka s takso plačala, in katero dejanje bi moralo biti oz. ni bilo opravljeno za polno vrednost takse.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 36. členom Zakona o sodnih taksah ima pravico do vrnitve takse 1.) tisti, ki jo je plačal, ne da bi jo bil dolžan plačati, ali ki je plačal takso večjo od predpisane, in 2.) tisti, ki je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. V tej določbi so torej urejeni primeri, ko ima stranka pravico zahtevati celotno vrnitev sodne takse. Tožeča stranka pa je tako v svojem predlogu, kot tudi sedaj v pritožbi, zahtevala znižanje sodne takse (za 2/3 od plačane sodne takse), in sicer z utemeljevanjem, da je šlo v konkretnem primeru (ko je sodišče tožbo zavrglo) za hitro, nevsebinsko odločanje, brez izdaje sodbe. Že iz predloga tožeče stranke izhaja, da je štela, da bi v konkretnem primeru, ko po njenem mnenju ni bilo „vsebinskega odločanja“, morala biti odmera sodne takse nižja oz. bi imel pravico do vrnitve dela že plačane sodne takse, in da se je torej sklicevala na pravno situacijo iz tarifne številke 1112 ZST-1. Sodna taksa, ki jo je tožeča stranka plačala, za katero zahteva delno vrnitev, je bila plačana po tarifni številki 1111 ZST-1 (s količnikom 3), to pomeni, da je bila plačana za postopek in ne za izvedbo posameznih dejanj v pravdnem postopku. Kot izjema od pravila, da se sodna taksa plača za celoten pravdni postopek po navedeni tarifni številki, je po tarifni številki 1112 določeno nižje plačilo sodne takse (s količnikom 1) pri končanju postopka na podlagi taksativno navedenih treh procesnih situacij: 1. pri umiku tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo, če se odloča brez obravnave, pa pred izdajo odločbe; 2. ko se postopek konča s sodbo na podlagi odpovedi ali s sodbo na podlagi pripoznave, izdano najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo in 3. s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe. Besedilo povzete tarifne številke 1112 ZST-1 je jasno in drugačne razlage, kot jezikovne niti ne dopušča. Zakonodajalec se je torej odločil, da samo v teh treh naštetih primerih dopušča, da se za postopek plača sodna taksa po nižji tarifi, kot se sicer plača sodna taksa za pravdni postopek. Četudi ima pritožba prav, ko zatrjuje, da v tarifni številki 1112 ZST-1 niso našteti vsi možni primeri, ko se postopek ne konča z odločanjem sodišča o tožbenem zahtevku, pa je jasno, da iz zakona ne izhaja, da bi tudi ob končanju postopka z zavrženjem tožbe(1) predvidel znižanje taksne obveznosti.

Glede na to, da niti določba 36. člena ZST-1, niti taksna tarifa 1112 ZST-1 ne omogočata v takšnem primeru, kot je predmetni, delne vrnitve plačila sodne takse, in ker zaradi svoje jasnosti tudi ne omogočata takšne razlage, kot jo v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, je pritožbeno sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

op. št. 1: ki tudi sicer ne sodi med »nevsebinske« načine končanja postopka, saj sodišče pri zavrženju odloča o procesnih predpostavkah tožbe