Jedro

Tožena stranka bi bila tožeči stranki lahko odškodninsko odgovorna le v primeru, če bi bila s strani tožeče stranke zatrjevana škoda posledica opustitev opravljanja službenih dolžnosti organov policije (172. člen ZOR). Dokazno breme, da zatrjevana škoda izvira iz nedopustnega ravnanja oziroma opustitev službenih organov policije, je bilo na tožeči stranki. Ta pa med postopkom ni uspela dokazati nobenega nedopustnega ravnanja službenih organov policije in nobene opustitve opravljanja službenih dolžnosti, ki bi bila v vzročni zvezi s tem, da je ostalo neugotovljeno, katero vozilo je po cesti razsipalo koruzo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine v znesku 717.781,80 SIT z zakonitimi obrestmi od 12.10.1993 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 89.992,80 SIT z zakonitimi obrestmi od 7.2.1997 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Za odločitev v zadevi je pomembno le dejstvo, da je slovenska policija stavkala ravno tistega dne, ko je prišlo do nastanka škode. Ravno zaradi stavke namreč policisti niso pravočasno ujeli voznika vozila, ki je po cesti raztrosilo koruzo. Policisti niso naredili niti zapisnika, kar povsem jasno izhaja iz izpovedbe priče Š. Če bi sodišče sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke in zaslišalo vse predlagane priče, bi ugotovilo, da je bila tistega dne policija popolnoma paralizirana. Protispisna pa je trditev višjega sodišča, da "samo dejstvo, da ni bil napisan zapisnik in napravljena skica, ni v nobeni vzročni zvezi z morebitno izsleditvijo povzročitelja škode". Pritožba namreč sploh ni trdila, da obstaja kakšna vzročna zveza med dejstvoma, da ni bil sestavljen zapisnik in narejena skica in neizsleditvijo voznika tovornega vozila, ki je razsipalo koruzo. Trdila je le, da bi policija, če ne bi stavkala, lahko izsledila vozilo, ki je po cesti razsipalo koruzo. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejstvo, da je bila dne 12.10.1993 stavka slovenskih policistov, ni bilo sporno. Vendar pa obstoj tega dejstva, kot sta materialnopravno pravilno presodili tudi sodišči druge in prve stopnje, še ne zadošča za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka bi bila tožeči stranki lahko odškodninsko odgovorna le v primeru, če bi bila s strani tožeče stranke zatrjevana škoda posledica opustitev opravljanja službenih dolžnosti organov policije (172. člen ZOR). Dokazno breme, da zatrjevana škoda izvira iz nedopustnega ravnanja oziroma opustitev službenih organov policije, je bilo na tožeči stranki. Ta pa med postopkom ni uspela dokazati nobenega nedopustnega ravnanja službenih organov policije in nobene opustitve opravljanja službenih dolžnosti, ki bi bila v vzročni zvezi s tem, da je ostalo neugotovljeno, katero vozilo je po cesti razsipalo koruzo. Po oceni izvedenih dokazov, ki je tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), sta sodišči druge in prve stopnje celo ugotovili, da so policisti kljub stavki prišli na kraj škodnega dogodka, da so cestišče zavarovali, usmerjali promet, obvestili Policijsko postajo v K. o opisu vozila domnevnega povzročitelja, da so tudi naslednje dni preverjali vozila, ki bi lahko prišla v poštev kot možni razsipovalci koruze po cesti itd. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi povsem določno izhaja, da so policisti kljub stavki škodni dogodek obravnavali povsem tako, kot so ravnali v podobnih primerih tiste dni, ko stavke ni bilo, oziroma celo, "da se je policija izredno angažirala, da bi našla povzročitelja prometne nezgode, vendar ga kljub temu ni izsledila" (zadnji odstavek na četrti strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje). Revizija, ki ne zatrjuje nič drugega kot le to, da policisti zaradi stavke niso delali in da zato voznika niso izsledili, tako izpodbija le dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, kar pa, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku ni več dovoljeno.

Enako velja tudi za revizijsko trditev, da bi moralo sodišče izvesti še dokaz z zaslišanjem dodatnih prič, glede katerih pa, kot je korektno ugotovilo pritožbeno sodišče, tožeča stranka najprej ni niti navedla, katera dejstva naj bi se z zaslišanjem teh prič ugotavljala, šele na zadnjem naroku pa je tožnik pojasnil, da naj bi predlagane priče povedale, kako je do prometne nezgode prišlo (da je tožnik zapeljal na koruzno zrnje, ki je bilo posuto po cestišču, kar pa, že ob upoštevanju trditev obeh strank, v postopku sploh ni bilo sporno).

Glede bistvene kršitve postopka pa prihaja revizija sama s seboj v nasprotje. Najprej namreč zatrjuje, da so "protispisne ugotovitve pritožbenega sodišča, da samo dejstvo, da ni bil napisan zapisnik in napravljena skica, ni v nobeni vzročni zvezi z morebitno izsleditvijo povzročitelja škode", takoj zatem pa, "da trditve o tem, da taka vzročna zveza obstaja, v pritožbi sploh niso bile postavljene".

Revizijsko sodišče je ob pregledu spisa ugotovilo, da pritožbeno sodišče ni zagrešilo prav nobene "protispisnosti". V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so policisti, ki so obravnavali tožnikovo prometno nezgodo, o tem kdaj, kako in zakaj je prišlo do nezgode, naredili le uradni zaznamek ne pa tudi zapisnika (tudi to dejstvo potrditvah obeh strank med postopkom ni bilo sporno). To dejstvo sta obe sodišči tudi ocenili in prišli do zaključka, da zapis uradnega zaznamka namesto sestave zapisnika ni prav v nikakršni vzročni zvezi s tem, da je ostala brez uspeha celotna akcija iskanja vozila, ki je po cesti raztrosilo koruzo. Kot je posebej navedeno v zadnjem odstavku revizije, tožeča stranka taki presoji ne nasprotuje, kljub temu pa v prejšnjih odstavkih revizije govori o "protispisnosti" (brez opredeljene revizijske navedbe, kje naj bi bilo nasprotje in kaj naj bi bilo s čim v nasprotju), ki, kot je bilo že povedano, ne obstaja.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljena revizijska razloga nista podana. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).