Jedro

Sodišče prve stopnje je obstoj utemeljenosti suma dovolj obrazložilo in je zato pravilno odločilo in uvedlo preiskavo.

Izrek

Pritožbi obdolženega SŠ in zagovornika obdolženega DP se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zaradi nestrinjanja preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani zoper obdolženca SŠ in DP uvedel preiskavo. Zoper obdolženega SŠ zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, zoper obdolženega DP pa zaradi napeljevanja k temu kaznivemu dejanju.

Proti takšni odločitvi sta se pritožila obdolženi SŠ in zagovornik obdolženega DP iz vseh pritožbenih razlogov. Menita, da na podlagi razpoložljivih dokazov še ni mogoče zaključiti, da gre v obravnavanem primeru za utemeljen sum. Zagovornik obdolženega DP predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zahteva za preiskavo zoper obdoženega DP zavrne, oziroma se po razveljavitvi sklepa vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po proučitvi sklepa o preiskavi in vsega zbranega gradiva višje sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je v tej fazi postopka upravičen zaključek o obstoju utemeljenega suma, da sta obdolžena storila očitani jima kaznivi dejanji.

Pritožbena navedba, da je račun št. 25/96 izdan utemeljeno in da je za plačilo le-tega obstajala pravna podlaga, saj je A p.o. tudi po kupoprodajni pogodbi z dne 13.10.1995 in aneksa k tej pogodbi, ostala lastnica 30 % poslovne stavbe na D ulici 47 ter s tem bila obvezana prispevati k rednemu vzdrževanju, ni utemeljena. Obdolženi SŠ je z odobritvijo računa št. 25/96 ravnal v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, kjer je določeno, da bo vedno ravnal v dobrobit in korist podjetja, v katerem je zaposlen. Odobritev spornega računa to pač ni bila. M d.o.o. je A p.o. dostavilo listino, poimenovano račun št. 25/96, iz katerega je razviden le znesek, ki ga mora naslovnik plačati M d.o.o. Gre za nespecificiran račun po posameznih postavkah, iz katerega ni moč razbrati, katera so bila tista opravljena dela, ki jih je mogoče opredeliti kot potrebna za redno vzdrževanje poslovnih prostorov. A p.o. je glede na 14. člen kupoprodajne pogodbe z dne 13.10.1995 bila zavezana le za stroške rednega vzdrževanja in za to le do prevzema poslovnih prostorov s strani kupca (18. člen kupoprodajne pogodbe). Uradni zaznamki o opravljenih razgovorih pa celo nakazujejo, da sploh niso bila opravljena vsa zatrjevana dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je stroške za redno vzdrževanje za 70 % poslovnih prostorov na D ulici 47 od 3.1.1996 moralo nositi podjetje M d.o.o., saj je iz primopredajnega zapisnika z dne 3.1.1996 določno razvidno, da je takrat bilo s strani M d.o.o. prevzetih 70 % poslovne stavbe. Glede na obrazloženo bi račun št. 25/96 moral izkazovati skupni znesek opravljenih del potrebnih za redno vzdrževanje poslovne stavbe in kolikšen znesek je glede na 30 % lastništvo bila dolžna soprispevati A p.o.. Obdolženi SŠ bi torej moral predmetni račun zavrniti in zahtevati specifikacijo, da bi se lahko ugotovilo ali in v kolikšnem znesku je M d.o.o. upravičen zahtevati povrnitev stroškov. Iz fotokopij priloženih računov, ki so služili kot nekakšna osnova za izračun zneska 2.807.532,00 SIT pa se ne da odgovoriti na zgoraj navedena vprašanja. Zato višje sodišče ne more pritrditi pavšalnim trditvam pritožbe, da je račun št. 25/96 odraz renične obveznosti A p.o. napram M d.o.o. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da zaradi medsebojnega pobotanja A p.o. ni nastala nobena premoženjska škoda oziroma M d.o.o. premoženjska korist ter da zato manjka objektivni element kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244/I KZ. Dejstvo, da je izplačilo 2.807.532,00 SIT bilo zaobseženo v sklenjeni poravnavi z namenom pobotanja, pomeni, da je A p.o. bila za ta znesek prikrajšana. Namesto prvotno zahtevanih 146.000,00 DEM v tolarski protivrednosti iz naslova zamudnih obresti, je A p.o. zaradi sklenjene poravnave dne 22.3.1996 od M d.o.o. lahko zahtevala le 116.000,00 DEM v tolarski protivrednosti. Ravno razlika med prvotno zahtevanim zneskom obresti in zneskom obresti, ki ga je lahko zahtevala po pobotanju, lahko predstavlja za A p.o. premoženjsko škodo oziroma za M d.o.o. premoženjsko korist, ki izkazuje objektivni element kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244/I KZ.

Ugovor, da je izračun obresti fiktiven in brez pravne podlage, lahko zagovornik obdolženega DP uveljavlja v morebitnem civilnem postopku, ne pa v zvezi z utemeljenostjo suma v tej kazenski zadevi. Iz dokumentacije in pritožbe obdoženega SŠ namreč izhaja, da obstaja specificiran in natančen izračun obresti, saj ga je zaradi zamude izplačil kupnine s strani M d.o.o. izdelala računovodska služba A p.o.. V pogodbi o poravnavi pa je M d.o.o. te obresti tudi priznal, zato zatrjevanje, da je priznanje obresti bilo izsiljeno, v tem postopku ni pravnorelevantno.

Zaradi navedenih razlogov in ker ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti po čl. 402/5 ZKP višje sodišče ni našlo kršitev zakona, je pritožbi obdolženega SŠ in zagovornika obdolženega DP zavrnilo kot neutemeljeni (402/3 člen ZKP).

Tako bo med preiskavo mogoče zbrati dovolj dokazov, na podlagi katerih se bo okrožno državno tožilstvo odločilo, ali bo zoper obdolžena vložilo obtožbo ali ne. Zaenkrat pa torej obstoji dovolj dokazov o obstoju utemeljenosti suma in je glede na navedeno odločitev prvostopnega sodišča dovolj utemeljena.