Jedro

Tožba na razveljavitev odločb delodajalca, ki je bila vložena po več kot enem letu od vložitve zahteve za varstvo pravic, o kateri delodajalec ni odločil, ni vložena v razumnem roku in se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožba dopusti in da se tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da obrazložitev odločitve ne vsebuje nikakršnih argumentov, niti nikakršnih navedb zakonitih določil, ki naj bi bila uporabljena. Skratka, obrazložitev odločitve je brez razlogov. Tisti edini, ki ga navaja sodišče, da naj bi ves čas vedela, da ji tožena stranka ni ugodila, pa je neresničen.

Zaradi tega prilaga dokazilo o tem, da je tožnica urgirala odločitev pri tožencu že z dopisom z dne 6.6.1996, saj ji je toženec obljubljal, da bo zadevo rešil izvensodno. Tudi kasneje ji je toženec vseskozi obljubljal in zagotavljal izpolnitev vsega, kar je zahtevala, tako da je resnica popolnoma drugačna od te, navedene v obrazložitvi. Na to kažejo tudi še urgence z njene strani z dne 9.1.1997 in 30.5.1997. Zaradi tega je mnenja, da gre za eklatantno napačno uporabo materialnega prava, kar jasno dokazuje priložena korenspondenca. Tudi sicer meni, da ni zamudila nikakršnega roka, ker zanjo prekluzivni rok ne velja. Odločitev sodišča prve stopnje je zato ne le nezakonita, temveč tudi povsem nerazumljiva, saj sodišče daje varstvo tistemu, ki je pravice drugega grobo poteptal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot republiški predpis), v 1. odst. 83. člena določa, da delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oz. ugovora, ima v nadaljnjih 15 dneh pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Po določbi 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ima delavec sicer pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15 dnevnega roka iz 1. odst. 83. člena ZTPDR, če pristojni organ v organizaciji oz. delodajalec v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca (molk organa). Vendar to še ne pomeni, da je tožba, s katero se uveljavlja sodno varstvo pravic, lahko podana kadarkoli. Tožba mora biti podana v razumnem roku, kar pa ni mogoče zaključiti za obravnavani primer. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožnica vložila pri tožencu zahtevo za uveljavljanje njenih pravic iz delovnega razmerja dne 4.4.1996. Ker toženec o njeni zahtevi ni odločil, je vložila tožbo, s katero je uveljavljala sodno varstvo svojih pravic. Vendar, kot izhaja iz sodne štampiljke, je bila tožba pri sodišču prve stopnje vložena šele 14.7.1997, to je po več kot letu dni od vložitve zahteve, kar presega vse razumne roke.

Ker je po mnenju pritožbenega sodišča nedopustno tolerirati odlašanje delavca za uveljavljanje pravic in čakanje na uveljavljanje pravic v nedogled, je potrebno ugotoviti, da na strani tožnice niso izpolnjeni pogoji za uveljavljanje sodnega varstva, ker je tožbo vložila prepozno. Ker to pomeni, da procesna predpostavka po določbi 1. odst. 83. člena ZTPDR za vložitev tožbe ni podana, v posledici tega tudi vsebinsko odločanje o predmetnem sporu ni dopustno. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po določbi 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).