Jedro

Prispevek zapustnikovega sina k povečanju zapustnikovega premoženja je potrebno ugotavljati ne glede na eventuelne koristi, ki jih je potomec imel od uživanja premoženja za časa zapustnikovega življenja.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, izpodbijana sodba se v zavrnilnem delu izreka pod tč. 2. in 3. ter v sklepu o pravdnih stroških razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu, to je v zavrnilnem delu pod tč. 1. izreka sodba potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim najprej tožnik zahteva ugotovitev, da je pokojni J.C. še za življenja podaril tožniku zemljišče, parc.št. 3398/3 k.o., ki v naravi predstavlja asfaltirano pot v izmeri 149 m2, vsled česar to zemljišče ne spada v zapuščino pokojnega J.C., ampak je izključna last tožnika. Sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih pride do zaključka, da tožniku ni uspelo dokazati obstoja darilne pogodbe, po kateri naj bi tožnik pridobil sporno zemljišče od sedaj pokojnega očeta. Volja pokojnika je bila, da po njegovi smrti kot del dednega deleža prejme tožnik polovico te parcele, medtem ko parcelo za življenja ni odtujil z veljavnim pravnim poslom.

Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se iz premoženja zapustnika izloči 1/4 nepremičnine pod vl. št. 175 k.o. D. in sicer stanovanjske hiše ulica P. 13, z gospodarskim poslopjem in zemljišče parc.št. 3398/1, kajti ta delež predstavlja posebno tožnikovo premoženje v smislu 32. člena Zakona o dedovanju. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih prišlo do zaključka, da sta obe pravdni stranki kot otroka pok. J.C. pomagali po svojih močeh pri vseh domačih opravilih, pri čemer pa tožnikov prispevek ni bil takšen, da bi se lahko uporabila določila 32. člena Zakona o dedovanju. V kolikor je tožnik res uredil zgornje stanovanje, pa je vendar to stanovanje veliko let s svojo družino uporabljal in je imel od tega stanovanja koristi. Razmerje med prispevkom tožnika k povečanju vrednosti zapuščine in med koristmi, ki jih je imel iz te povečane vrednosti, kaže, da ni podan temelj tožbenega zahtevka, saj se koristi in eventuelni prispevki tožnika med seboj kompenzirajo.

Zato je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo vlaga tožnik pritožbo, uveljavlja vse razloge iz 353. člena ZPP, predlaga razveljavitev prve sodbe in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi navaja, da je iz izvedenih dokazov nujno zaključiti, da je tožnik v soglasju z očetom napravil asfaltirano pot, ki je izklučno rabila za potrebe tožnikove nove hiše. Drugih razlogov za napravo poti ni bilo. Vsa dela z napravo poti je nosil tožnik, te okoliščine pa dokazujejo, da je bil dogovor med pokojnim očetom in med tožnikom tak, da to parcelo prejme v izključno last tožnik. Pot je sedaj po geometru tudi odmerjena in tožnik smatra, da je dokazano, kako se je z očetom dogovoril, da mu v last odstopi ta del zemljišča za ureditev poti. Sicer pa je bilo vedno predvideno, da bo tožnik prevzemnik domačije, zato tožnik ni štel za potrebno, da se obstoječi ustni dogovor tudi zapiše in napravi zemljiškoknjižni prepis. Ta pričakovanja pa je toženka preprečila s tem, da je vplivala na očeta, ki je z oporoko določil toženko kot glavno dedinjo. Sicer pa pritožba smatra, da je potrebno v tem primeru uporabiti določila 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Predvsem je osnovan zahtevek tožnika na izločitev dela zapuščine v smislu 32. člena Zakona o dedovanju. Celo sodba sama v razlogih navaja, kaj šteje za dokazano, da je tožnik s svojimi sredstvi in s svojim delom prispeval. Ne glede na pomanjkljive zaključke, saj je tožnkov prispevek veliko večji, kot to smatra prvo sodišče, pa je napačen zaključek izpodbijane sodbe, da se koristi, ki naj bi jih tožnik imel, kompenzirajo z njegovim prispevkom. Dejstvo je, da tožnikova vlaganja predstavljajo povečanje vrednosti zapuščine, ki jo bo prejela po oporoki dedinja, to je toženka. Sicer pa tožnik ni samo preuredil zgornje prostore, ampak je plačal vodovodni priključek, pomagal je napeljati trofazni tok, delavnico si je uredil zase, vse to obstoji še danes in je celotna stara hiša pridobila na vrednosti.

Toženka pa nasprotno temu ni ničesar vložila v povečanje vrednosti zapuščine, po sodbi pa naj bi toženka tisto, kar je ustvaril tožnik, prejela. Končno je tudi toženka živela v domači hiši, živela je na breme staršev in še po poroki so starši skrbeli za njene otroke. Pri obnovitvenih in vzdrževanih delih toženka sploh ni sodelovala, njene koristi pa so bile najmanj takšne, kot naj bi jih imel po mnenju prve sodbe tožnik. Sodba temelji le na trditvah tožene stranke in je zato zaključek prvega sodišča nepravilen.

Pritožba je delno utemeljena.

Bistvenih kršitev določb postopka sodišče druge stopnje sicer ni ugotovilo, je pa dejansko stanje zaenkrat nepopolno ugotovljeno in je vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva izključno lastnino na parc.št. 3398/3 k.o. D., ki v naravi predstavlja asfaltirano pot. Kot temelj tega dela zahtevka tožnik navaja veljavnost darilne pogodbe, ki naj bi jo sklenila pokojni J.C. in tožnik. Seveda ni govora o tem, da bi obstojala kaka pisna pogodba, čeprav je tudi pri darilni pogodbi glede nepremičine predpisana obvezna oblika, to je pismenost. Res je, da se pomanjkljivost obličnosti lahko konvalidira, vendar mora biti vsaj nedvomno ugotovljena volja obeh pogodbenih strank za prenos lastništva na zemljišču. Ravno te volje obeh pogodbenih strank pa tožniku ni uspelo dokazati. Dejstvo, da naj bi oče obljubljal, da bo po njegovi smrti vse prevzel tožnik, pomeni le darilno obljubo, ki pa ne nadomesti pravnega posla. Res je pok. J.C. dovolil tožniku, da si izdela pot do svoje hiše, s tem pa še ni dokazano, da je tudi zemljišče odstopil v last tožniku. Na dlani je drugačen zaključek, da si je pokojnik obdržal v lasti vse svoje nepremično premoženje, z oporoko pa je volil tožniku polovično solastništvo na sporni poti s tem, da je do 1/2 lastnica tudi oporočna dedinja, ki to pot tudi uporablja. Ker tožnik temelji svoj zahtevek na lastništvu poti zgolj na obstoju darilne pogodbe, te darilne pogodbe pa ni uspel dokazati, zlasti ni uspel dokazati prave pogodbene volje pok. J.C., je sodišče prve stopnje ta del zahtevka utemeljeno zavrnilo in pritožbeno sodišče ta del sodbe potrjuje. Pritožba v tem delu ni utemeljena in bo nastopilo glede parc.št. 3398/3 k.o. D. oporočno dedovanje.

Drugače pa je z preostalim sodbenim izrekom. Sodišče druge stopnje se ne more strinjati z razlogi izpodbijane sodbe, ki zavrne tožnikov zahtevek na izločitev dela premoženja pokojnega J.C. iz zapuščine.

Zahtevek tožnika, da se v njegovo korist izloči delež do 1/4 na stanovanjski hiši ulica P. št. 13, D., z gospodarskim poslopjem in zemjiščem parc.št. 3398/1 k.o. D., namreč temelji na drugačnem pravnem naslovu kot prejšnji zahtevek, temelji na določilu 32. člena Zakona o dedovanju. To zakonito določilo pove, da zapustnikov potomec, ki je živel skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom, ali kako drugače pomagal pri pridobivanju, ima pravico zahtevati, da se mu iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tožnik je v pravdi dokazoval in tudi dokazal, da je vse do preselitve v svojo hišo živel z zapustnikom skupaj in da je s svojimi močmi tako fizično kot kasneje tudi finančno pomagal pri raznih obnovitvenih in vzdrževalnih delih pri domačiji. Celo sodišče prve stopnje samo priznava, da je tožnik s svojim delom in s svojimi sredstvi pripomogel k povečanju vrednosti zapuščine, čeprav potem povsem neutemeljeno in nepravilno kompenzira vrednost teh del s koristmi, ki naj bi jih tožnik imel. Že takoj je treba poudariti, da je napačen pristop prvega sodišča, ko ugotavlja nekakšne koristi, ki naj bi jih tožnik imel od tega, kar je s svojimi sredstvi in s svojim delom naredil. Res je imel tožnik določene koristi, ko je stanoval v hiši svojih staršev, enako ali še večjo korist pa je imela toženka, čeprav k povečanju vrednosti zapuščine ni ničesar prispevala.

Predvsem je treba ločiti fizično delo otrok pri vsakdanjem življenju, od tistega dela in finančnega prispevka, ki ga je posamezen potomec prispeval k ohranitvi vrednosti zapuščine, ali celo k povečanju vrednosti te zapuščine. Če se ugotovi, da je tožnik s svojimi sredstvi in s svojim delom prispeval k povečanju vrednosti zapuščine, potem nima pri presoji tega zahtevka prav nobenega vpliva nekaka korist, ki naj bi jo tožnik od teh svojih del imel. Dejstvo je, da vendar ostane vrednost zapuščine ne glede na eventuelne koristi, ta povečana vrednost zapuščine pa je predmet dedovanja, torej bi po oporočnih določilih toženka podedovala tudi tožnikovo vrednost k povečanju zapuščine. Ker je prvo sodišče napačno pristopilo k reševanju zadeve in ni upoštevalo določil 32. člena Zakona o dedovanju, je sodišče druge stopnje razveljavilo tisti del sodbe, ki zavrne tožnikov zahtevek na izločitev dela zapuščine.

Predvsem bo moralo prvo sodišče ponovno v luči 32. člena Zakona o dedovanju presoditi in ugotoviti delež tožnika pri povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja, ki ga je tožnik ustvaril s svojim prispevkom tako v delu, kot tudi s svojimi sredstvi. Sodišče prve stopnje v razlogih priznava tožniku nekaj teh vlaganj, čeprav sodišče druge stopnje meni, da so ta vlaganja, s katerimi se je vrednost zapustnikovega premoženja povečala, obsežnejša, kot pa to sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotavlja. Predvsem ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ne upošteva izjave priče D.I., ampak razloguje svojo odločitev v nasprotju z izjavo te priče. Seveda pa se pokaže kot nujno, da se točno ugotovijo vsa vlaganja tožnika, ki pomenijo povečanje vrednosti zapustnikovega premoženja, na čimbolj objektiven način. Sodišče druge stopnje smatra, da bo potrebno opraviti najmanj ogled in tudi angažirati ustreznega izvedenca. Šele, ko bo dokazni postopek v celoti izčrpan in ko bodo pravilno ocenjeni vsi dokazi, bo sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, do kakšnega vrednostnega deleža je tožnik s svojim delom in s svojim zaslužkom pomagal pri povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja. Povedano pa je že, da eventuelne koristi nikakor ne morejo biti kompenzirane s tožnikovim prispevkom, saj teh vrednosti tožnik s sabo pač ni vzel, ampak je njegovo vlaganje ostalo toženki, drugače rečeno, njegov prispevek se kaže tudi sedaj v povečani vrednosti zapustnikovega premoženja. Kolikšen pa je ta delež, bo prvo sodišče lahko presodilo po dopolnjenem dokaznem postopku, zlasti pa s pomočjo ustreznega izvedenca.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje razveljavilo 2. točko zavrnilnega izreka sodbe, pa se v tem obsegu vrača zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Napotki prvemu sodišču so razvidni iz gornjih izvajanj.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je bilo potrebno v celoti razveljaviti stroškovni izrek in bo o vseh stroških, vključno s pritožbenimi, odločalo prvo sodišče s svojo končno odločbo.