Jedro

V primeru, ko postane nepotrebno delo le nekaterih delavcev (zmanjšanje števila delavcev na določenih delovnih mestih) pride tudi v primeru individualnih odpustov v poštev uporaba kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah. Tožena stranka bi zato morala pri določanju presežnih delavcev ob pomanjkanju ureditve v panožni kolektivni pogodbi, upoštevati določbo 17. člena SKPgd, ki je urejala način določanja presežnih delavcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 4. 1. 2006, na zagotovitev vseh pravic iz delovnega razmerja od 8. 4. 2006 dalje in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, zato toženi stranki ni bilo potrebno sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev.

2. Na pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je pri določitvi tožnice za presežno delavko upoštevala kriterije na način, kot ga je v spornem obdobju določal 17. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji), kar pomeni, da ni dokazala utemeljenost razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je napačno stališče sodišča, da bi se moralo pri odločitvi o utemeljenosti tožničinega zahtevka upoštevati določbe 17. člena SKPgd. Avtonomne ureditve pravic in obveznosti delavcev, kot izhajajo iz SKPgd, ni mogoče upoštevati, saj njihova uporaba, upoštevaje novo zakonsko ureditev, ni več mogoča. Dikcija 17. člena SKPgd, ki nalaga delodajalcu obveznost upoštevanja kriterijev za ohranitev zaposlitve tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, je v nasprotju z določbo 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ki takšne obveznosti ne nalaga. Kriteriji, ki jih je tožena stranka uporabila pri opravljanju izbire presežnih delavcev, so bili jasni in so zadostili celo zahtevam, ki jih postavlja SKPgd, čeprav jih tožena stranka neposredno ni uporabila. SKPgd namreč kot prvi kriterij za ohranitev zaposlitve navaja kriterij doseganja delovnih rezultatov, pri čemer se postavlja kot pogoj za uporabo tega kriterija obstoj vnaprej določenih meril za ugotavljanje delovnih rezultatov, ki so se morala pri delodajalcu uporabljati najmanj šest mesecev pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev. Ker v konkretnem primeru takšna merila niso bila izdelana, se pravilnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja po nadaljnjem kriteriju, to je po kriteriju strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti za delo in s tem posledično boljše učinkovitosti pri delu. O nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo izdano tudi obvestilo sindikatu, ki odpovedi ni nasprotoval. 4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu tkalec za nedoločen čas. Zaradi upada dela se je tožena stranka odločila za zmanjšanje števila zaposlenih. Iz sklepa o določitvi presežnih delavcev z dne 12. 12. 2005 izhaja, da se pogodba o zaposlitvi odpove skupaj 14 delavcem tožene stranke, od tega 7 delavcem na delovnem mestu tkalec. Pri izbiri presežnih delavcev je bil eden od kriterijev za določanje presežnih delavcev večopravilnost, kar pomeni da delavec lahko opravi več različnih nalog v okviru delovnega mesta. Tožena stranka je z ozirom na večopravilnost tožnico primerjala z N. P. in T. H.. Vse tri delavke so bile enako opravilno usposobljene, med njimi pa je tožena stranka izbrala kot presežno delavko tožnico po kriteriju kvalitete dela. Tožena stranka je v mesecu oktobru in novembru 2005 spremljala število napak in ugotovila, da sta N. P. in T. H. pri svojem delu storili manj napak kot tožnica. Ugotovljeno je bilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana večjemu številu delavcev.

9. V času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odpovedne razloge, obveznosti delodajalca ter postopke odpovedi iz poslovnih razlogov določal ZDR. Določbe v zvezi s tem pa sta vsebovali tudi SKPgd in Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti (panožna kolektiva pogodba, Ur. l. RS, št. 5/98 in nadaljnji), ki sta bili sprejeti še v času veljavnosti prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Panožna kolektivna pogodba, ki jo je uporabljala tožena stranka, je glede določanja presežnih delavec v 10. členu določala, da kadar se pri delodajalcu za ugotavljanje presežnih delavcev uporabi kumulativna metoda, se ponderacija kriterijev, razen kriterija uspešnosti, določi v soglasju s sindikatom. Drugih določb o določanju presežnih delavcev pa ni vsebovala.

10. Čeprav tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev in zato ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev, saj ZDR v takem primeru ne predvideva niti programa niti kriterijev, pa to velja le v primeru, če takega postopka ne ureja katera od veljavnih kolektivnih pogodb (1). Če ne gre za večje število delavcev, gre za tako imenovane individualne odpuste. V primeru, ko postane nepotrebno delo le nekaterih delavcev (zmanjšanje števila delavcev na določenih delovnih mestih) pride tudi v primeru individualnih odpustov v poštev uporaba kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi tožena stranka morala pri določanju presežnih delavcev ob pomanjkanju ureditve v panožni kolektivni pogodbi, upoštevati določbo 17. člena SKPgd, ki je urejala način določanja presežnih delavcev.

11. Zmotno je revizijsko zatrjevanje, da tožena stranka ni bila dolžna upoštevati omenjene določbe kolektivne pogodbe, iz razloga, ker je bila le-ta sprejeta pred uveljavitvijo novega ZDR. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da novi ZDR ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah (2). Zato je pri odpovedi manjšemu številu delavcev načeloma vendarle potrebno izhajati tudi iz določb 17. člena SKPgd in morebitnih določb v panožnih kolektivnih pogodbah. Avtonomne ureditve pravic in obveznosti delavcev s kolektivnimi pogodbami ne bi bilo mogoče upoštevati le v primeru, da če bi ta ureditev pomenila ureditev nasprotju z Ustavo in zakonom ali če bi delavcem dajala manj pravic kot zakon (3).

12. Ob ugotovitvi, da je na tožničinem delovnem mestu delalo večje število delavcev in da je prenehala potreba le manjšemu številu teh, je sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno zaključilo, da tožena stranka ni opravila izbire presežnih delavcev na podlagi navedene določbe kolektivne pogodbe, saj ni dokazala, da je pri določitvi tožnice za presežno delavko upoštevala kriterije na način, kot je določen v 17. členu SKPgd.

13. V skladu s prvim odstavkom 82. člena ZDR je delodajalec dolžan dokazati utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka ni upoštevala določbe 17. člena SKPgd o izbiri presežnih delavcev, je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Sodba in sklep VIII Ips 78/2007 z dne 11. 9. 2007. Op. št. (2): Sodba VIII Ips 429/2006 z dne 27. 2. 2007. Op. št. (3): Sodba in sklep VIII Ips 335/2007 z dne 13. 5. 2008.