Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSK sodba I Cp 640/2015

ECLI:SI:VSKP:2015:I.CP.640.2015 Civilni oddelek

funkcionalno zemljišče obseg funkcionalnega zemljišča dostopna pot umik objekta od roba funkcionalnega zemljišča
Višje sodišče v Kopru
16. december 2015

Povzetek

Sodišče je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo obseg funkcionalnega zemljišča za oba tožnika, pri čemer je upoštevalo določbe Stanovanjskega zakona in Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih. Pritožbi tožnikov sta bili zavrnjeni, saj sodišče ni našlo kršitev materialnega prava, prav tako pa je odločitev o pravdnih stroških ostala nespremenjena, saj sta tožnika dosegla le delni uspeh.
  • Obseg funkcionalnega zemljiščaSodba obravnava vprašanje, kakšen obseg funkcionalnega zemljišča pripada tožnikoma glede na določbe Stanovanjskega zakona in Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih.
  • Dostop do nepremičnineSodba se ukvarja z vprašanjem, ali je dostopna pot do nepremičnine tožnika primerna in ustreza zakonskim normam.
  • Odločitev o pravdnih stroškihSodba obravnava vprašanje, kako naj se razdelijo pravdni stroški med strankama, glede na uspeh v postopku.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pri obeh „osnovnih“ površinah funkcionalnega zemljišča je izvedenec pojasnil, da predstavljata „še sprejemljivo velikost stavbne parcele“, kar pomeni, da gre za res minimalno površino. Upoštevano je primerno sorazmerje med površino stavbišča in funkcionalnim zemljiščem. Upoštevana je tudi (do še sprejemljive mere) sedanja namenska izraba okolice objektov in umeščenost objektov v prostor ter „logičnost oblikovanja ustreznih gradbenih parcel“.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prvi tožnik R.P. lastnik parcel št. 1, 2, 3, 4 in 5, vse k.o. S., kot izhaja iz skice delitve, ki jo je izdelal sodni izvedenec M. M. in ki je sestavni del sodbe. Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek, da je lastnik tudi parcele št. 6 k.o. S. Glede tožbenega zahtevka drugega tožnika, R.B., je odločilo, da je lastnik parcel št. 7, 8, 9, 10, 11 in 12 k.o. S., kot izhaja iz iste skice delitve, zavrnilo pa je zahtevek, da naj bi bil drugi tožnik lastnik tudi parcele št. 13 k.o. S. Sodišče je zavrnilo tudi tožbena zahtevka obeh tožnikov, da jima je dolžna tožena stranka izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na parcelah, glede katerih sta sicer v postopku uspela. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da nosi vsaka pravdna stranka svoje.

Proti sodbi se po pooblaščencih pritožujeta oba tožnika in tožena stranka.

Tožnika najprej pritrjujeta materialnopravnemu izhodišču prvostopenjskega sodišča, da jima pripada funkcionalno zemljišče na podlagi Stanovanjskega zakona iz leta 1991, ki je določal, da je funkcionalno zemljišče tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stavbe in brez katerega ta ne more funkcionirati, pri čemer sta tožnika tako opredeljeno zemljišče pridobila z nakupom stanovanjskih hiš. Nasprotujeta pa sodbi v delu, v katerem je sodišče ugotovilo obseg funkcionalnih zemljišč, saj ne sprejemata izvedenskega dela izvedencev M.K. in M.M. V zvezi s tem je potrditvah pritožnikov sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, in sicer poleg Stanovanjskega zakona še Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih v Občini Sežana, kršilo pa je tudi določbe pravdnega postopka.

Pritožba prvega tožnika sodišču očita, da je v celoti sledilo izvedenskima mnenjema postavljenih izvedencev, čeprav sta določila prvemu tožniku funkcionalno zemljišče na način, ki je popolnoma neuporaben. Prvemu tožniku namreč ni omogočen normalen dostop do stanovanjske hiše, ker pot ni dovolj široka. Širina 2,5 metrov je namreč komaj primerna za vozila večje velikosti, preozka pa je za dovoz tovornjakov. Tako je tožniku onemogočeno opravljati določene stanovanjske funkcije, in sicer odvoz smeti in fekalij, dovoz plina ter tudi ostale kurjave, ki je nujna za normalno obratovanje hiše. Zaradi preozko določene poti je nemogoč zavoj v parcelo. Tožnik je že med postopkom podal trditve glede tega, sodišče pa se ni konkretno opredelilo do njih, temveč je zgolj sledilo mnenju izvedenca. Sodba tako nima vseh odločilnih razlogov, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Zmotno pa je tudi uporabljeno materialno pravo, saj PUP določa 2,5 metra širino poti kot minimalno širino. V kolikor je potrebno za funkcionalnost zemljišča širše zemljišče, PUP ni ovira. Poleg Odloka in določb Stanovanjskega zakonika je sodišče zmotno uporabilo tudi določbo iz 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami, ki jasno določa pridobitev pravice na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo stavbe, to določilo je kršeno, ker dostopna pot ne omogoča normalnega dostopa vsem vozilom. Kršen pa je tudi 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki določa, da tožniku poleg stanovanjske stavbe pripada tudi pravica uporabe na zemljišču, ki je namenjeno za redno rabo stavbe. Sodišče je v tem delu sledilo neustrezno obrazloženemu izvedenskemu mnenju.

Dejansko stanje je bilo nepravilno ugotovljeno tudi v delu, ki se nanaša na opredelitev štirimeterskega odmika zemljišča prvega tožnika od stavbe. Nepremičnina se nahaja v coni, kjer se izvaja obrtno-poslovna dejavnost, mimo tožnikove hiše dnevno vozi veliko število tovornih vozil. Sodišče tudi ni upoštevalo, da praktično celotno vtoževano površino tožnik uporablja že vse od kar mu je bila v letu 1976 dodeljena stanovanjska pravica. Meni, da svoje stanovanjske stavbe ne more primerno uporabljati, ne da bi se dodelil odmik od hiše v širini najmanj sedmih metrov. Izvedenec je navajal, da takšna širina ni utemeljena, ker je nedoločljiva, kar pa ne drži, saj je odmik v širini sedmih metrov mogoče določiti na enak način kot odmik štirih metrov. Sodišče je torej sledilo izvedenskemu mnenju, ki temelji na ključni okoliščini, da določitev večjega odmika od štirih metrov ni določljiva, ta okoliščina pa je neutemeljena, zato onemogoča preizkus sodbe. Odločilni razlog je namreč v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče je po mnenju pritožnika tudi neutemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca K. v delu, ki se nanaša na razmerje med pozidanim zemljiščem in preostalo površino, saj v dani situaciji to razmerje ne more biti razlog za utemeljevanje stališča, da zadošča že štirimeterski odmik od stavbe. PUP namreč v 12. členu določa, da se funkcionalno zemljišče odmeri tudi ob obveznem upoštevanju naravnih danosti. V naravi se v odmiku sedmih metrov od stavbe nahaja plinohram, ki bi ga bilo mogoče z večjim odmikom zajeti, poleg tega pa prosto premikanje plinohrama v nasprotju s tem, kar ugotavlja izpodbijana sodba, ni mogoče. Je namreč fiksno postavljen z vsemi ustreznimi dovoljenji. V odmiku, večjem od štirih metrov, se nahaja tudi vodni jašek. Po mnenju pritožnika bi sodišče moralo določiti širši odmik tudi za drvarnico, saj ima prvi tožnik na tem območju že postavljen nadstrešek, meja pa se zaključi v stičišču za nadstreškom in drvarnico, kjer je že postavljen zid, ki predstavlja stanje v naravi, ki ga je potrebno upoštevati.

Tudi drugi tožnik uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Poudarja, da dostopna pot do njegove nepremičnine sploh ni vrisana. Meni, da ima pravico, da se mu v okviru funkcionalnega zemljišča omogoči dostop do nepremičnine, saj je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) imel pravico uporabe na dostopni poti. Tudi on uveljavlja kršitve istih materialnopravnih predpisov kot prvi tožnik. Sodišču očita, da je sledilo mnenju izvedenca, ki je zaradi nepoznavanja materialnega prava zmotno predpostavljal, da si bo drugi tožnik uredil dostop z javne poti. Sam meni, da to ni njegova dolžnost, saj mu pripada lastninska pravica na dostopni poti vse do njegove stavbe, kot delu funkcionalnega zemljišča. Funkcionalno zemljišče je sedaj evidentno okrnjeno za površino, ki v naravi predstavlja dostopno pot. Dvorišče samo po sebi poti ne more predstavljati. Namenjeno je kvečjemu parkirnemu mestu, ne pa prehodu. Izpodbijana sodba pritožniku odreka ključni del funkcionalnega zemljišča, po katerem bi lahko dosegel svojo stavbo.

Oba tožnika se pritožujeta tudi proti odločitvi o stroških postopka. Ne strinjata se s tem, da je njun uspeh v postopku tak, da opravičuje odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Tožnika menita, da sta s svojima zahtevkoma v postopku uspela vsak skoraj v celoti, njun uspeh je mogoče ovrednotiti na 90 %. Pred pravdo nista imela ničesar, saj se je tožena stranka kot lastnica vknjižila na vse parcele v okviru spornega področja in postala zemljiškoknjižna lastnica tudi na stanovanjskih stavbah obeh tožnikov, čeprav sta oba razpolagala s prodajnima pogodbama. Pravda je bila potrebna zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke, tožnika pa sta ves čas postopka izkazovala pripravljenost na dogovor. Res sta zahtevala večjo odmero funkcionalnega zemljišča, kar sta utemeljevala s stanjem v naravi in zahtevala ustrezno določitev dostopne poti do svojih nepremičnin, vendar to, s čimer nista uspela, predstavlja manjši del tožbenega zahtevka. Odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške je po sodni praksi predvidena le za situacije, ko so stroški obeh strank primerljivi in je podoben tudi njun končni uspeh v vrednostnem smislu.

Tožena stranka se pritožuje proti ugodilnemu delu sodbe. Najprej povzema vsebino odločitve prvostopenjskega sodišča in njegove ključne argumente. V nadaljevanju pritožbe pa opozarja, da je sodišče obema tožnikoma prisodilo funkcionalni zemljišči k njunima stanovanjskima hišama v bistveno večjem obsegu, kot ga je v svojem izvedenskem mnenju predvidel izvedenec gradbene stroke M.K. in na čigar mnenje se je sodišče v celoti sklicevalo. Glede na obstoječe stanje na terenu je izvedenec kot dostopno pot do stanovanjske hiše prvega tožnika predlagal ustanovitev stvarne služnosti, ne pa dodelitev parcele št. 3 v last. Na ta način se bo namreč toženi stranki lahko preprečil dostop z javne ceste na njeno parcelo št. 6. Poleg tega je sodišče prvemu tožniku dodelilo tudi parcelo št. 4, čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil predlog za dodatno površino vrta v površini 147 m² (v izvedenskem mnenju označenem z modro barvo) in nadaljnjih 64 m² (označenih z zeleno barvo) podan izključno zaradi morebitnega zbliževanja stališč pravdnih strank. V primeru predlagane ustanovitve stvarne služnosti (in brez obeh navedenih zemljišč) bi stavbna parcela prvega tožnika obsegala 368 m², kar zadostuje kriterijem iz sedaj veljavnega odloka in iz Stanovanjskega zakona. Sodišče je prvemu tožniku prisodilo skoraj 100 % večji obseg zemljišč kot bi mu sicer pripadal glede na relevantne predpise. Enako velja glede funkcionalnega zemljišča drugega tožnika. Izvedenec je del zemljišča s parcelno št. 9 in 12 predlagal le kot dodatno površino zaradi zaokrožitve zemljišč drugega tožnika. To zemljišče pa presega obseg zakonsko predvidenega funkcionalnega zemljišča. Pritožnica zato meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je glede obsega funkcionalnih zemljišč podano nasprotje med tem kar se v razlogih sodbe ugotavlja in tem, kar je ugotovil izvedenec K. Prisojeni obseg funkcionalnih zemljišč pa predstavlja tudi zmotno uporabo relevantnega materialnega prava, posebej Odloka in Stanovanjskega zakona, saj bi funkcionalna zemljišča gotovo zadostila vsem kriterijem iz navedenih predpisov, če tožnikoma sodišče ne bi prisodilo tistih parcel, ki jih je izvedenec poimenoval „priključene površine“. Izvedenčeva naloga je bila ugotoviti obseg funkcionalnih zemljišč glede na predpise, ki so veljali v času, ko sta tožnika pridobila lastninsko pravico, ne pa določitev gradbenih parcel, ki jih je očitno sodišče s sodbo prisodilo prvemu in drugemu tožniku. Tožena stranka pa se pritožuje tudi proti odločitvi o stroških postopka. Sodišče bi moralo namreč pri presoji uspeha pravdnih strank presojati obseg prisojenih funkcionalnih zemljišč. Oba tožnika sta uspela z manj kot 50% zahtevanega funkcionalnega zemljišča, propadla pa sta tudi z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Uspeh vsakega od tožnikov tožena stranka v postopku ocenjuje na 1/3 postavljenega tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je podala še odgovor na pritožbo tožeče stranke. V njem pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, kolikor tožnikoma ni prisodilo (še) večji obseg funkcionalnega zemljišča. Pritožbi nista utemeljeni.

Potem ko sta tožnika v postopku uspela glede ugotovitve njune lastninske pravice na stavbiščih (prvi tožnik glede parcele št. 1 in 2, drugi tožnik pa glede parcele št. 7 in 8), je sodišče v nadaljevanju postopka ugotavljalo obseg funkcionalnega zemljišča k obema hišama, upoštevajoč dejstvo, da sta tožnika z nakupom stavbe že na podlagi zakona samega (Zakona o prometu z nepremičninami - ZEN in ZTLR) pridobila tudi pravico uporabe na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo stavbe, ta pa se je na podlagi 2. člena ZLNDL transformirala v njuno lastninsko pravico. Površino funkcionalnega zemljišča je ugotavljalo glede na predpise, ki so veljali v času sklenitve prodajne pogodbe za stanovanjski hiši, torej v letu 1991 ter upoštevajoč merila in pogoje iz takratnih prostorskih aktov. Takemu materialnopravnemu izhodišču prvostopenjskega sodišča pritrjujeta obe pravdni stranki. Odločitev pa je sodišče oprlo tudi na izpoved strank, prič, fotografij in orto foto posnetka območja vtoževanih parcel ter na ugotovitve ob ogledu kraja in upoštevajoč izvedeniški mnenji izvedencev gradbene in geodetske stroke. Kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je definicijo funkcionalnega zemljišča v letu 1991 na območju občine določal Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih (PUP) v občini (v nadaljevanju: Odlok), ki je bil sprejet na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84 in naslednji). Izvedenec, ki je pripravil izvedensko mnenje o tem, kaj predstavlja funkcionalno zemljišče, pa je opozoril še na tedaj veljavni Pravilnik o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj (Ur. l. SRS, št. 8/87), ki je za primer, ko ni bilo določeno drugače, opredeljeval površino gradbene parcele v občini na 600 m². Kriteriji, ki jih je določal Odlok pa so bili namembnost in velikost stavbe, naravne danosti, predvideni model pozidave in predviden razvoj, določeno pa je bilo še, da mora biti širina funkcionalnega zemljišča okrog stavbe - odmik objekta od parcelne meje, minimalno 4 metre (izjema so strnjeni objekti v naselju) in da mora imeti vsak objekt dovoz z javne ceste širine najmanj 2,50 metra.

V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do pritožbenih navedb vseh treh pritožb skupaj, saj se razlogi, s katerimi nanje odgovarja, prepletajo.

Prvostopenjsko sodišče je povzelo vsebino izvedeniškega mnenja izvedenca K., ki ugotavlja, da je, upoštevajoč navedene kriterije, primeren obseg funkcionalnega zemljišča k objektu prvega tožnika v površini 423 m² (ki zajema dvorišče in dovozno pot), skupaj s stavbiščem v izmeri 111 m² pa daje skupno površino 534 m². Ob tem je izvedenec upošteval še „zatečeno stanje“, torej že umeščene objekte v prostoru in namensko izrabo okolice objektov ter tudi glede na logičnost izoblikovanja ustrezne gradbene parcele dodal površino vrta (147 m² in 64 m²), kar pomeni skupaj velikost gradbene parcele v površini 745 m².

Na enak način je izvedenec določil primerno funkcionalno zemljišče k stanovanjskemu objektu drugega tožnika. K stavbišču stanovanjske hiše in drvarnice (skupaj 144 m²) je predvidel funkcionalno zemljišče za stanovanjsko hišo v površini 196 m² in dvorišče 194 m² (skupaj 390 m²), kar pomeni, da bi najnujnejše funkcionalno zemljišče merilo 534 m². Tudi tu je predlagal zaokrožitev z dodatno površino, in sicer dodatnih 198 m², tako da skupaj gradbena parcela meri 732 m²(1).

Pri obeh „osnovnih“ površinah funkcionalnega zemljišča je izvedenec pojasnil, da predstavljata „še sprejemljivo velikost stavbne parcele“, kar pomeni, da gre za res minimalno površino. Prvostopenjsko sodišče je sledilo izvedeniškemu mnenju v delu, ki se nanaša na razširjeni obseg zemljišča. S tako presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj upošteva primerno sorazmerje med površino stavbišča in funkcionalnim zemljiščem, upoštevana je (do še sprejemljive mere) sedanja namenska izraba okolice objektov in umeščenost objektov v prostor ter „logičnost oblikovanja ustreznih gradbenih parcel“. Ta logičnost se kaže v zaokrožitvi zemljišč, dobro razvidni iz skice delitve, iz katere je mogoče ugotoviti, da predstavlja po eni strani zaokrožitev zemljišč vsakega od tožnikov, po drugi strani pa zaokrožitev parcele št. 14 v lasti tožene stranke. Kot je pojasnil izvedenec, gre pri dodatni površini za zemljišče, ki je za funkcionalno izrabo toženkine parcele št. 14 manj pomembno oziroma za toženo stranko, če bi ji to zemljišče ostalo, težje racionalno izrabljivo. Če se ob tem upošteva še, da občinski odlok površine gradbene parcele ne opredeljuje v m², temveč le po kriterijih in da je površina 600 m² bila predvidena v Pravilniku le za primere, ko drugačna površina ni določena (pri čemer Pravilnik po mnenju izvedenca v danem primeru ni odločilen, ker le nakazuje, koliko naj bi bilo veliko funkcionalno zemljišče), se izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča kot razumna in ima podlago v vseh zgoraj navedenih predpisih in kriterijih, ki jih je moralo sodišče pri odločitvi upoštevati.

Glede dostopne poti do parcele št. 1 last prvega tožnika, je izvedenec sicer dopustil možnost, da se v korist te parcele ustanovi služnost po parceli št. 3, primarno rešitev pa je predvidel v okviru poti kot funkcionalnega zemljišča, last tožnika. Zato je tudi v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča skladna z izvedenskim mnenjem in so drugačne pritožbene trditve tožene stranke neutemeljene.

Pritožbena trditev prvega tožnika, da mu s tako določeno parcelo 3 ni omogočen normalen dostop do stanovanjske hiše, češ da je širina poti 2,5 metrov komaj primerna, je neutemeljena. V Odloku je predviden dovoz z javne ceste širine najmanj 2,50 metra in temu kriteriju je bilo z odločitvijo prvostopenjskega sodišča zadoščeno. Pritožnik zato ne uspe prepričati s svojo trditvijo, da bi za normalno izvrševanje lastninske pravice na svoji nepremičnini potreboval pot širine 3,50 metra. Kot je pojasnil tudi izvedenec, je taka večja širina potrebna le za gospodarske objekte. Na naroku, na katerem je bil izvedenec zaslišan, tožnik ni izvedencu argumentirano predstavil svojega stališča, da je 2,5 metrska pot preozka in tudi v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da taka pot ne omogoča odvoza in dovoza različnih tovorov (smeti, kurjave), ne da bi to trditev podrobneje argumentiral. Vsi očitki, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava - določb Stanovanjskega zakona, PUP-a oziroma Odloka ter ZTLR so neutemeljeni tudi v delu, v katerem pritožnik izraža nestrinjanje s štirimetrskim odmikom objekta od roba funkcionalnega zemljišča. Dejstvo, da se nepremičnina prvega tožnika nahaja v coni, kjer se izvaja obrtno poslovna dejavnost tožene stranke in mimo njegove stanovanjske hiše dnevno vozi večje število tovornih vozil, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, s tem ko je glede odmika sprejelo izvedeniško mnenje. Izvedenec je pojasnil, da glede na sedanje stanje v naravi (ki ga potrjuje tudi orto foto posnetek v prilogi B4 spisa) pot dejansko posega v predvideno funkcionalno zemljišče prvega tožnika, saj se stanovanjski hiši približa na razdaljo manj kot 2,50 metra. Prav zato je predvidel odmik od parcelne meje na štiri metre, kar je skladno tudi s kriteriji, ki jih za določitev zemljišča in umeščenost objektov v prostor predpisuje Odlok. Tožnikovo zavzemanje za sedemmeterski odmik ni z ničemer utemeljeno in v tem delu pritožba prikazuje razloge prvostopenjske sodbe izkrivljeno. Kolikor pa se prvi tožnik v pritožbi sklicuje na to, da se v radiusu 7 metrov od stavbe nahaja plinohram, ki bi ga bilo mogoče s tem odmikom zajeti in ki naj bi bil postavljen fiksno, pa tudi vodni jašek oziroma vodni zbiralnik, je že v izpodbijani sodbi pravilno odgovorjeno, da slednji služi kot skupna naprava več lastnikom in je zato tudi zemljišče skupno zemljišče, glede plinohrama pa je izvedenec izrecno zanikal, da bi moral biti nujni del funkcionalnega zemljišča, saj gre za objekt, ki ga je mogoče prestaviti ali nanovo postaviti na funkcionalno zemljišče bliže k hiši. Glede širine odmika pri drvarnici je mogoče ugotoviti, da je tak zaradi razdalje do že obstoječe parcelne meje, glede „montažne nadstrešnice“ pa je izvedenec pojasnil, da se nahaja v površini tistega zemljišča, ki ga je definiral kot dvorišče. Neutemeljena je tudi pritožba drugega tožnika. Glede dostopa do njegove nepremičnine je bilo ugotovljeno, da ga je imel do sedaj preko parcele št. 14, torej preko zemljišča, ki je ostalo toženi stranki, vendar pa ima s to sodbo določeno funkcionalno zemljišče stik z javno potjo na parceli št. 15. Kje in kako bi mu sodišče moralo omogočiti drugačen dostop do nepremičnine, tožnik ne pove. Če ima pri tem v mislih dostopno pot preko parcele št. 14 po varianti, predvideni ob ogledu 7.3.2014 (s skico na listovni št. 333 spisa) velja opozoriti, da tudi v tem primeru poti ne bi avtomatično pridobil, temveč bi si moral lasten vhod šele urediti.

K pritožbi glede pravdnih stroškov: Tožnika načeloma pravilno opozarjata, da sta tožbo morala vložiti, ker jima tožena stranka ni priznavala lastninske pravice niti na stavbišču, dejstvo pa je, da sta ugodilno sodbo v tem delu dosegla že po drugem naroku (sodbi P 291/2005 in P 290/2005, obe izdani v letu 2006), ves nadaljnji postopek pa je tekel izključno zaradi odmere funkcionalnega zemljišča. Glede slednjega pa tožnika dosegata komaj polovičen oziroma še manjši uspeh. Parcela št. 6, za katere dodelitev se je v postopku zavzemal prvi tožnik poleg dosojenega zemljišča, meri 958 m² (kot je mogoče izračunati iz zgoraj obrazloženih podatkov oziroma elaborata izvedenca geodetske stroke, meri funkcionalno zemljišče prvega tožnika brez stavbišča le 634 m²), parcela št. 13, glede katere ni uspel drugi tožnik, pa meri 614 m², (pri čemer je drugi tožnik uspel glede funkcionalnega zemljišča brez stavbišča s površino 588 m²). Tudi če se zanemari argument prvostopenjskega sodišča, da tožnika nista uspela s svojim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine (v zvezi s katerim res kakšni posebni stroški postopka niso nastali, saj gre zgolj za uporabo materialnega prava) se zato izkaže kot pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da je uspeh strank v postopku približno enak, vse tri stranke pa so bile v postopku zastopane po odvetniku.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker nobena od strank v pritožbenem postopku ni bila uspešna, odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka, pa po vsebini neodločilen, je pritožbeno sodišče še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

op. št. 1: Na tem mestu je potrebno še dodati, da je v izvedeniškem mnenju pri povzemanju in seštevanju površin mogoče ugotoviti nekaj računskih napak, iz Elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je izdelal izvedenec geodetske stroke M.M., pa izhaja, da se je končna površina navedenih parcel tudi sicer nekoliko spremenila na podlagi natančne izmere, ne eno ne drugo pa na bistvo odločitve v obravnavani zadevi ni imelo vpliva.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia