Jedro

Zagovor obdolženca, češ da žaljivih besed ni izrekel ni sprejemljiv, saj je iz izpovedb zasebne tožilke in prič, sodišče pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje obdolžencu dokazano.

Izrek

Pritožba obdolženega V.P. se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po določilu člena 95/IV Zakona o kazenskem postopku se obdolženca oprosti plačila povprečnine pri pritožbenem sodišču.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je, z navedeno sodbo,spoznalo obdolženega P.V. za krivega kaznivega dejanja razžalitve po I. odstavku 169. člena Kazenskega zakonika in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo en mesec zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po členu 95/IV Zakona o kazenskem postopku,je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz člena 92/II točka 1-6 Zakona o kazenskem postopku, v plačilo pa mu je bil naložen premoženjskopravni zahtevek zasebne tožilke C.F. v višini 180.000,00 SIT, s plačilnim rokom 8 dni.

Proti takšni sodbi se je pritožil obdolženec. Smiselno napada ugotovljeno dejansko stanje, kot tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo pooblaščenka zasebne tožilke predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Nobenih pomislekov v ugotovljeno dejansko stanje ne vzbujajo pritožbene navedbe obdolženca. Prvostopno sodišče je imelo za krivdorek dovolj opore v izvedenih dokazih, v prvi vrsti v izpovedbi J. T., ki je povsem neprizadeta priča in zrela oseba, in je s svojo izpovedbo potrdila navedbe zasebne tožilke in njenega moža. Nesprejemljivo je zato pritožbeno nakazovanje o tem, da obdolžencu krivda ni dokazana, da je obsodilna sodba rezultat pristranskih pričanj zasebne tožilke in da temelji na neresnicah. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dokazno oceno v izpodbijani sodbi in hkrati zavrača obdolženčeva pritožbena nakazovanja, češ da je morda besede, ki so navedene v krivdoreku, namenil svoji ženi in psu. Pri tem le ni prezreti tega, da je to novota v obdolženčevih trditvah, nasprotuje pa tudi siceršnjemu obdolženčevemu zagovoru. Obdolženec namreč pravi, da ga je razjezilo očitanje zasebne tožilke, da že spet povzroča hrup in da je zato takrat svoji ženi v kuhinjo dejal, da bo poklical policijo. To seveda jasno kaže, da se ni prepiral s svojo ženo in da so bile izrečene besede v krivdoreku, namenjene le zasebni tožilki, ne pa obdolženčevi ženi ali psu.

Tudi pritožbeno sodišče, v dejstvu, da je obdolženec kritičnega dne klical policijo, ne vidi ničesar, kar bi vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje razžalitve. Prav tako je za dejansko stanje nepomembna trditev zasebne tožilke, češ da je obdolženec brusil železo kar 14 dni in ne le 3 dni. Splošno znano je namreč, da se obdelava železa, s kotno brusilko močno sliši in nedvomno moti pogovor na balkonu ob kavi. Če se to dogaja večkrat in obdolženec to vsaj delno priznava, to za sosede nikakor ni dobrodošlo, zato obdolženec do žalitev ni bil upravičen,niti v primeru,če bi mu zasebna tožilka očitala, da že spet ni miru, zopet razbija, in da se ji bo zmešalo. Obdolženec sicer govori o vpitju, česar pa tudi pritožbeno sodišče ne sprejema, saj ni prezreti tega, da je imela zasebna tožilka obisk starejše gospe, ki pa kakršnegakoli vpitja tudi ne potrjuje. Nobene potrebe tako ni za dopolnitev dokaznega postopka z rekonstrukcijo.

Pritožbeno sodišče pa zavrača tudi očitek obdolženca, češ da je to, da je bila hči zasebne tožilke nekoč zaposlena na sodišču v Žalcu in mož v Zaporih v Celju, imelo za posledico pristransko odločitev,kot tudi pritožbeni očitek, da pritožbeno sodišče, ko je zavrnilo obdolženčevo pritožbo, proti sklepu o nepostavitvi zagovornika po uradni dolžnosti, v ta sklep ni navedlo pravnega pouka. Vsi ti očitki so seveda neutemeljeni, obdolžencu pa je le potrebno povedati, da sodišče ni debatni krožek, na katerem bi se pogovarjali o tem in onem. Sodnik odloča na glavni obravnavi in potem, ko izvede dokaze, izreče sodbo. Če dokazi govore, da je obdolžencu storitev kaznivega dejanja dokazana, izreče obsodilno sodbo, stranke pa imajo pravico do pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče. Vse navedeno tako pokaže, da obdolženčeva pritožba,v kolikor se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljena.

Uradni preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da kazenski zakon v škodo obdolženca ni bil kršen, prav tako pa sodišče ni napravilo kršitev določil kazenskega postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je moralo pritožbeno sodišče preizkusiti tudi odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da izrečena pogojna obsodba, kot določena kazen in preizkusna doba, v celoti ustrezata, vsled česar ni pogojev za spremembo tega dela sodbe v obdolženčevo korist. Povsem pravilna je tudi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Da je obdolženec žalil zasebno tožilko je dokazano, zato je pravni temelj podan, izrečenim žalitvam in prizadetosti zasebne tožilke pa ustreza tudi višina odškodnine, kot jo je določilo prvostopno sodišče. Po vsem navedenem je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi prvostopno sodbo.

Obdolženec bi sicer glede na neuspeh s pritožbo moral plačati povprečnino pri pritožbenem sodišču,a ga je le to plačila oprostilo, opirajoč se pri tem na iste razloge kot sodišče prve stopnje.