Jedro

Le če bi sodišče ugotovilo, da je storilcu na podlagi uporabe določb ZVCP-1 in ob upoštevanju drugih, v evidenco vpisanih kazenskih točk, potrebno izreči še prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, po določbah ZPrCp pa tega ukrepa, ker predpisuje manjše število kazenskih točk za očitani prekršek, ne bi bilo potrebno izreči, bi bilo (v obravnavanem primeru) dolžno uporabiti novejši predpis (3. točko prvega odstavka 52. člena ZprCp).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Prometna postaja Goriščnica, je storilcu B. G. izdala plačilni nalog z dne 11. 9. 2010 zaradi prekrškov po četrtem odstavku 72. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), po petem odstavku 59. člena ZVCP-1, sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1, po šestem odstavku 37. člena ZVCP-1. Zadnji prekršek je prekrškovni organ pravno opredelil po četrtem odstavku 38. člena ZVCP-1 in mu zanj izrekel globo v višini 500 EUR in 11 kazenskih točk v cestnem prometu (v nadaljevanju kazenske točke) ter nato izrekel globo za vse prekrške v višini 820 EUR in 11 kazenskih točk. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče na Ptuju s sodbo ZSV 535/2010 z dne 14. 12. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve četrtega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1. V zahtevi navaja, da je sodišče uporabilo določbe ZVCP-1, ki so veljale ob storitvi prekrška, čeprav se je pred izdajo sodbe o prekršku začel uporabljati Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCp), ki je za storilca milejši zakon. Sodišče bi moralo prekršek, namesto po četrtem odstavku 38. člena ZVCP-1, kvalificirati po 3. točki prvega odstavka 52. člena ZPrCp, za katerega je sicer predpisana nekoliko višja globa (700 EUR), vendar manj kazenskih točk (9 kazenskih točk). Uporaba zakona, ki je veljal v času storitve prekrška, bi bila upravičena le, če bi ugotovljene okoliščine utemeljevale sklep, da za konkretnega storilca prekrška plačilo nekoliko višje globe predstavlja večje breme kot izrek večjega števila kazenskih točk (npr. v primeru izjemno slabega premoženjskega stanja storilca, v primeru, da storilec izjemno redko vozi osebni avtomobil ipd). Teh okoliščin na strani storilca sodišče sploh ni ugotavljalo, zato je za storilca nepravilno uporabilo strožji zakon.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki se z zahtevo za varstvo zakonitosti strinja in prilaga še pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, iz katere je razvidno, da je izpodbijana sodba v celoti nezakonita.

B.

4. Iz plačilnega naloga izhaja, da je storilec prekršek po četrtem odstavku 38. člena ZVCP-1, za katerega mu je prekrškovni organ izrekel globo v višini 500 EUR in 11 kazenskih točk, storil dne 11. 9. 2010. V času storitve prekrška je takrat veljavni ZVCP-1 v 38. členu določal, da se z globo 500 EUR in 11 kazenskimi točkami kaznuje voznik, ki prehiteva ali začne prehitevati drugo vozilo pod vrhom klanca, pred ovinkom ali v ovinku, kjer ni zadostne vidne razdalje, razen na smernem vozišču z najmanj dvema prometnima pasovoma. Pred izdajo sodbe o prekršku se je dne 1. 7. 2011 začel uporabljati ZPrCp, ki za obravnavani prekršek v 3. točki prvega odstavka 52. predpisuje globo v višini 700 EUR in 9 kazenskih točk. V obravnavani zadevi se je torej po izdaji plačilnega naloga in še pred njegovo pravnomočnostjo, spremenil materialni predpis, vendar samo v zvezi s sankcijo, zakonski znaki prekrška pa so ostali nespremenjeni. Tudi sankcija spada med materialnopravne institute. Zato takšna sprememba predpisa od vseh organov, ki obravnavajo prekršek do njegove pravnomočnosti, terja, da v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 presodijo, kateri predpis je za storilca milejši. 5. Okrajno sodišče na Ptuju je prekršek pravno opredelilo po določbah ZVCP-1, ki so veljale v času storitve obravnavanega prekrška, s čimer se ne strinja vrhovni državni tožilec. Slednji meni, da izrek večjega števila kazenskih točk za povprečnega voznika predstavlja hujšo posledico, kot višja denarna globa, saj izrečene kazenske točke lahko privedejo do težkih posledic in celo do izgube vozniškega dovoljenja, zato meni, da je za storilca zakon, ki je veljal v času storitve obravnavnega prekrška, strožji.

6. ZP-1 v 4. členu taksativno določa sankcije za prekršek, ki so: globa, opomin, kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo uporabe vozniškega dovoljenja, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca iz države, odvzem predmetov in izločitev iz postopkov javnega naročanja ter vzgojni ukrepi. Globa je glavna sankcija, vse ostale so stranske sankcije. Ne glede na delitev sankcij v dve skupini, je Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 48/2010 z dne 20. 7. 2010 zavzelo stališče, da pri tehtanju, kateri zakon je za storilca milejši, ni bistveno, ali je katera izmed sankcij, ki jih je mogoče izreči storilcu prekrška, predpisana kot glavna ali stranska sankcija, temveč je potrebno presojati, kakšne posledice bo imela uporaba novejšega zakona kot celote na konkretni položaj storilca prekrška. Vrhovni državni tožilec storilčev slabši položaj, ki naj bi ga imel po zakonu, veljavnem v času storitve prekrška, utemeljuje z možnostjo odvzema vozniškega dovoljenja. Izrečene kazenske točke res lahko privedejo do prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar slednje ni sankcija samostojne narave. Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja je vedno posledica določenega števila izrečenih kazenskih točk, saj se izreče le, če voznik v treh letih doseže ali preseže 18 kazenskih točk. Z izrekanjem kazenskih točk se skuša doseči čim večjo varnost v cestnem prometu, zato njihova preventivna in opominjevalna funkcija prevladuje nad represivno. Njihov temeljni namen je, da voznik, ki je dosegel določeno število kazenskih točk, hujših cestnoprometnih prekrškov ne bo ponavljal, saj mu sicer grozi še odvzem vozniškega dovoljenja. Kazenske točke storilca postavljajo pod določeno grožnjo negativnih posledic, ki pa jih storilec lahko prepreči z odgovorno in varno udeležbo v cestnem prometu. Dokler storilec ne doseže 18 kazenskih točk, se njegov konkretni položaj ne poslabša, z večanjem števila izrečenih kazenskih točk se povečuje samo verjetnost, da mu bo izrečen še dodaten ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

7. Nesporno je, da je zakon, ki ohranja enako globo in določa nižje število kazenskih točk, za storilca milejši, saj v takem primeru za poslabšanje storilčevega položaja zadošča že večja verjetnost, da ga lahko doleti še dodaten ukrep - odvzem vozniškega dovoljenja. V situaciji kot je obravnavana, ko novejši predpis določa višjo globo in manjše število kazenskih točk, pa samo z abstraktno primerjavo sankcij ni mogoče odgovoriti na vprašanje, katera sankcija bo za storilca imela hujše posledice. V takem primeru mora sodišče primerjati vsaj še zakonske določbe obeh zakonov, ki določajo pogoje za odvzem vozniškega dovoljenja in poznati okoliščine na strani storilca (npr. število kazenskih točk, vpisanih v evidenci kazenskih točk). Situacijo, ko storilec prav zaradi predpisa, ki določa večje število kazenskih točk, doseže ali preseže 18 kazenskih točk, je potrebno ločiti od situacije, ko storilec tudi na podlagi predpisa, ki določa večje število kazenskih točk, te meje ne doseže. Izrek nižje globe in večjega števila kazenskih točk, ki, samostojno ali v seštevku z drugimi kazenskimi točkami, za posledico nimajo izgube vozniškega dovoljenja, po presoji Vrhovnega sodišča storilčevega pravnega položaja ne poslabšuje. Nižja globa namreč za storilca pomeni manjšo finančno obremenitev, ki pozitivno učinkuje takoj po pravnomočnosti odločbe, izrek neveljavnosti vozniškega dovoljenja pa je odvisen od bodočega negotovega dejstva, ki ga storilec lahko prepreči sam, tako da v bodoče ne bo ponavljal hujših prekrškov zoper varnost cestnega prometa.(1)

8. Glede na zgornje stališče, bi bilo sodišče v obravnavanem primeru dolžno uporabiti novejši predpis (3. točko prvega odstavka 52. člena ZPrCp), če bi ugotovilo, da je storilcu na podlagi uporabe določb ZVCP-1 in ob upoštevanju drugih, v evidenco vpisanih kazenskih točk, potrebno izreči še prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, po določbah ZPrCp pa tega ukrepa, ker predpisuje manjše število kazenskih točk za očitani prekršek, ne bi bilo potrebno izreči. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v spisu ne nahaja podlaga za takšno ugotovitev, niti tega ne navaja vrhovni državni tožilec, zato je sodišče prekršek pravilno pravno opredelilo po predpisu, ki je veljal v času storitve prekrška. Skladno z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije), ki je (v nekoliko razrahljani obliki) določeno tudi v prvem odstavku 2. člena ZP-1, je namreč potrebno uporabiti tiste materialnopravne določbe predpisa, ki so veljale v času storitve prekrška. Izjemoma retroaktivno veljavnost materialnopravnega predpisa dopušča drugi odstavek 2. člena ZP-1, vendar le, če je za storilca milejši. 9. Podatki spisa ne dopuščajo sklepa, da je novejši zakon, ki za storilca predpisuje 200 EUR višjo globo in 2 kazenski točki manj, milejši. Očitana kršitev četrtega odstavka 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 2. člena zakona, glede vprašanja uporabe milejšega zakona, ni podana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1, zavrnilo.

Op. št. (1): Po določbi prvega odstavka 22. člena ZP-1 so kazenske točke predpisane samo za tiste prekrške, s katerimi je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica.