Jedro

Škoda kot predpostavka odškodninske odgovornosti predstavlja zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček) kot posledica škodnega ravnanja (132. čl OZ). Tožeča stranka kot škodo uveljavlja stroške, ki so ji nastali za sanacijo asfaltne površine pred objektom. Tožeča stranka ni zatrjevala, da gre za površino, katere poškodovanje samo po sebi pomeni zmanjšanje premoženja tožene stranke v smislu pravnorelevantne škode. Stroški, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s sanacijo zatrjevanega škodnega ravnanja tožene stranke pa imajo lahko le drugo pravno podlago, nikakor pa ne morejo predstavljati temelja za uveljavljanje odškodninske odgovornosti od povzročitelja škode. Iz navedenega razloga se tako izkaže, da tožeča stranka v trditveni podlagi ni ponudila relevantnih trditev v zvezi z nastalo škodo, iz katere bi lahko uveljavljala odškodninsko odgovornost zoper toženo stranko. Iz te podlage je torej tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah v 1. in 3. točki izreka in s tem toženi stranki naložilo plačilo 1.238.565,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2003 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 53.680,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (2. točka izreka) in sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne in izvršilne stroške (3. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od tožene stranke povračilo sanacije asfaltne površine pred objektom na L. v L. po računu z dne 27.5.2003 (priloga B3). Prvostopenjsko sodišče je sledilo pravni utemeljitvi tožeče stranke in podlago vtoževanemu zahtevku našlo v nepogodbeni odškodninski odgovornosti v smislu 131. čl. Obligacijskega zakonika. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšno sklepanje materialnopravno zmotno. Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti je tudi nastanek škode oškodovancu, za katero odgovarja povzročitelj škode. Tožeča stranka je kot škodo izkazovala stroške sanacije asfaltne površine, katerih poškodbo je povzročil delavec tožene stranke. Škoda, kot predpostavka odškodninske odgovornosti predstavlja zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček) kot posledica škodnega ravnanja (132. čl OZ). Tožeča stranka kot škodo uveljavlja stroške, ki so ji nastali za sanacijo asfaltne površine pred objektom. Tožeča stranka ni zatrjevala, da gre za površino, katere poškodovanje samo po sebi pomeni zmanjšanje premoženja tožene stranke v smislu pravnorelevantne škode. Stroški, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s sanacijo zatrjevanega škodnega ravnanja tožene stranke pa imajo lahko le drugo pravno podlago, nikakor pa ne morejo predstavljati temelja za uveljavljanje odškodninske odgovornosti od povzročitelja škode. Iz navedenega razloga se tako izkaže, da tožeča stranka v trditveni podlagi ni ponudila relevantnih trditev v zvezi z nastalo škodo, iz katere bi lahko uveljavljala odškodninsko odgovornost zoper toženo stranko. Iz te podlage je torej tožbeni zahtevek neutemeljen.

Ne glede na neutemeljenost tožbenega zahtevka iz odškodninske podlage pa bi sodišče prve stopnje moralo izčrpati tudi drugo trditveno podlago tožeče stranke. Tožeča stranka se je s tem v zvezi sklicevala tudi na zapisnik o ugotovitvah povzročene škode na asfaltu na parkirišču objekta D. (priloga A6), iz katerega naj bi izhajala zaveza tožene stranke plačati povzročeno škodo, ki jo bo sanirala tožeča stranka (točka II. odgovora na ugovor dolžnika z dne 24.8.2004). Te trditve nakazujejo na pogodbeno podlago, na podlagi katere je tožeča stranka sporna dela sploh izvedla. Iz trditev tožeče stranke v tem delu izhaja, da naj bi po povzročitvi škode "stranke opravile ogled ter sestavile zapisnik o ugotovitvah povzročene škode ....". Iz trditev tožeče stranke z uporabo besede "stranke" ni jasno kdo naj bi opravil sporni ogled in sestavil zapisnik, na kar bi sodišče tožečo stranko moralo opozoriti v okviru materialno procesnega vodstva po 285. čl. ZPP. Po odpravljeni pomanjkljivosti bi sodišče prve stopnje moralo preizkusiti tudi navedeno trditveno podlago in v okviru tega odgovoriti na vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala materialnopravno razmerje, ki ji daje aktivno legitimacijo za uveljavljanje tožbenega zahtevka od tožene stranke na tej podlagi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo, da je tožena stranka s podpisom zapisnika (A6) "sklenila zavezujočo pogodbo in je dolžna izpolniti vse obveznosti, ki jih je s tem prevzela nase." Vendar so takšne ugotovitve prepavšalne in jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se namreč na zapisnik sklicuje kot na podpisano listino med E. d.d. in toženo stranko, pri čemer ni pojasnilo, kakšne obveznosti naj bi tožena stranka s podpisom tega zapisnika prevzela nase oziroma na čem naj bi temeljilo materialnopravno upravičenje tožeče stranke za povrnitev stroškov po vtoževanem računu. Navedeni razlogi tako kažejo, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar predstavlja razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče tako moralo izčrpati trditveno podlago tožeče stranke tudi v nakazani smeri in po izvedenih dokazih ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.