Jedro

Vsebino predpostavke "opravičeni vzrok" ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: opravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se vrnitev v prejšnje stanje dovoli.

Sklep VIII Pg 1610/2007 z dne 16.12.2009 se razveljavi in zadeva vrne sodišče prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 16. 12. 2009 izdalo sklep, s katerim je postopek ustavilo na podlagi četrtega odstavka 282. člena ZPP, z izpodbijanim sklepom pa ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala opravičenega razloga za izostanek z naroka.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala spremembo sklepa tako, da se vrnitev v prejšnje stanje dovoli, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanj ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka zamudila narok iz opravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP). Pravni standard opravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje obsega vsak dogodek, ki je stranki preprečil opravo procesnega dejanja ter v posledici povzročil prekluzijo. Vsebino predpostavke "opravičeni vzrok", ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: opravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo za odločitev relevantna dejstva, vendar je iz njih napravilo napačen zaključek o (ne)opravičljivosti zamude: že prvi narok (pri isti sodnici), ki bi se moral začeti ob 9.30, se je začel z zamudo ob 9.50. Ob 10.30 je imela tožeča razpisano drugo obravnavo ter ob 11.30 naslednjo. Zaradi zamud tudi pri ostalih dveh obravnavah se pooblaščenca tožeče stranke obravnave ob 11.00 (ko je bila razpisana) in 12.15 (ko je bila dejansko opravljena) nista mogla udeležiti. Tožeča stranka je predmetni narok po zaključku višjega sodišča zamudila iz opravičljivega vzroka, saj se zaradi zaporednih zamud pri vseh razpisanih obravnavah ni mogla udeležiti predmetnega naroka. Zaradi tega je nesprejemljivo stališče izpodbijanega sklepa, da je tožeča stranka na narok zamudila iz neopravičenega razloga, ki ga je zakrivila s svojim vedenjem in zato, ker ni bila zadosti skrbna, pri čemer je sodišče prve stopnje samo zamujalo z narokom eno uro in 15. minut. Zgolj v primeru, da bi sodišče prve stopnje samo ravnalo popolnoma pravilno (pa ni, saj je z razpisano obravnavo zamujalo, iz spisa pa ni razvidno, da bi stranke z zamudo in njenim predvidenim trajanjem sploh seznanilo), bi bilo mogoče tožeči stranki utemeljeno očitati, da je zamudila iz vzroka, ki ga kljub zadostni skrbnosti ni mogla ne preprečiti, ne predvideti. Kako lahko stranka predvidi in prepreči zaporedne zamude vseh razpisanih obravnav, in kako lahko predvidi in prepreči več kot eno uro trajajočo zamudo predmetne obravnave, sodišče prve stopnje ni pojasnilo, pač pa je pritožniku zgolj pavšalno očitalo neusklajenost zastopanja na narokih ter, da bi pač moral računati z nastalo situacijo.

7. Z institutom vrnitve v prejšnje stanje se izpolnjuje pravica do izjavljanja, določena v 22. členu Ustave RS. Pri izpolnjevanju te pravice pa je potrebno tehtati tudi ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Pri utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje je tako potrebno presojati, ali je stranka zaradi zamude naroka občutneje prikrajšana za uveljavljanje svojih pravic. V obravnavanem primeru tudi taka presoja narekuje ugoditvi predlogu. Tožeča stranka je izostala z naroka, na katerem naj bi bil izveden dokaz z zaslišanjem (še preostale) priče, zaradi česar je sodišče štelo tožbo za umaknjeno (četrti odstavek 282. člena ZPP). Pri tem so bile predhodno izvedene že tri glavne obravnave, na katere je redno pristopala pooblaščenka tožeče stranke, in na njih izveden dokazni postopek. Če na poznejši narok ne pride tožeča stranka, izda sodišče sodbo na podlagi stanja spisa (četrti odstavek 282. člena ZPP), če je izpolnjen formalni pogoj – izostanek tožeče stranke z naroka, ter vsebinski pogoj – obseg pojasnjenosti dejanskega stanja (torej, če je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno). Šele, če sodišče zaradi neizpolnjevanja vsebinskega pogoja ne izda sodbe na podlagi stanja spisa, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. V konkretnem primeru sta bila izpolnjena tako formalni kot vsebinski pogoj za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa, kljub temu pa je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila, ker se je tožena stranka s takšno domnevo strinjala. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje pa je je po mnenju višjega sodišča napačno, saj je bila s tem tožeča stranka občutno prikrajšana pri uveljavitvi svojih pravic do sodnega varstva.

8. Višje sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo (3. točka 265. člena ZPP).