Jedro

Ugovor tožnika, da v RS prebiva legalno, glede na to, da je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo (o kateri še ni bilo odločeno), ni utemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Policija, Policijska uprava Koper, Policijska postaja Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z odločbo 2253-3/2019-1 (3B697-03) tujcu A.A. (v nadaljevanju tujec ali tožnik) državljanu Bosne in Hercegovine določila 15 dnevni rok za prostovoljno vrnitev, ki začne teči z dnem dokončnosti te odločbe. Določila je, da mora do odhoda bivati na naslovu .... Prvostopenjski organ je svojo odločitev utemeljil s tem, da je bilo v postopku, ki se je začel zaradi izvedbe postopka ugotavljanja identitete po 40. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ugotovila, da tožnik na dan 12. 3. 2019, nima prijavljenega začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) in da v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik dne 1. 8. 2019 na UE Postojna oddal vlogo za ''enotno prebivanje in delo v Sloveniji''. Vloga je bila podana ''na novo'' in ne z namenom podaljšanja že obstoječega dovoljenja. Na podlagi izbranih obvestil in z vpogledi v podatke uradnih evidenc je bilo ugotovljeno, da tožnik v Sloveniji nima urejenega statusa za tujca in nezakonito prebiva. Od zadnjega vstopnega žiga v Slovenijo prebiva na območju RS skupno 186 dni, oziroma je dopustno bivanje prekoračil za 96 dni.

2. Tožnik je kot izhaja iz evidence Policije po zadnjem vstopnem žigu 8. 9. 2018 bil obravnavan v treh policijskih postopkih. Dne 12. 3. 2019 mu je bil na podlagi ugotovitve prekrškov po uradni dolžnosti izdan plačilni nalog. št. 11932423-6 zaradi kršitve prvega odstavka 49. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb) in zaradi kršitve drugega odstavka 145. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Tujec je dne 12. 3. 2019 na zapisnik podal ustno izjavo, v kateri je navedel, da je v Slovenijo vstopil 8. 9. 2018. Povedal je, da je seznanjen, da lahko s potnim listom BiH prebiva na območju Republike Slovenije največ šest mesecev v enem letu. V BiH se ni mogel vrniti, ker mu je bil s strani policije odvzet potni list, ki mu ga je sodišče vrnilo šele v mesecu novembru oziroma decembru 2018. Takoj po prejemu potnega lista je Slovenijo zapustil in se vrnil približno 28. 2. 2019, vendar mu ob prehodu meje policisti niso vtisnili vstopnega žiga, saj je na mejnem prehodu pokazal poleg potnega lista tudi vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje. Prvostopenjski organ je zato na podlagi 64. člena ZTuj-2 zaradi kršitve določil 64. člena 2. alineje drugega odstavka 145. člena ZTuj-2, saj v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 60. člena ZTuj-2 za bivanje v Republiki Sloveniji nima dovoljenja za prebivanje, izdalo izpodbijano odločbo.

3. Tujec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve s svojo odločbo, št. 2253-8/2019/5 (155-10) z dne 29. 3. 2019 neutemeljeno zavrnilo. V izpodbijani odločbi povzema potek dosedanjega upravnega postopka in pritrjuje ugotovitvam ter razlogom obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede pritožnikove navedbe v pritožbi, da bi moral organ prve stopnje šteti, da ima pritožnik dovoljenje za prebivanje zato, ker je poteklo 60 dni od podaje vloge za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo na upravno enoto, je navedlo, da zakonska podlaga za takšno domnevo ni podana. Tožnik je državljan Bosne in Hercegovine, slednji v RS v skladu z drugim odstavkom 14. člena ZTuj-2, kolikor poseduje biometrični potni list, vizuma za vstop in bivanje v RS ne potrebuje. Lahko pa v RS biva največ 90 dni v katerem koli obdobju 180 dni, kar zajema vsak dan bivanja v zadnjem 180 dnevnem obdobju. Organ prve stopnje je kontrolo zakonitosti bivanja tožnika opravil 12. 3. 2019. Tožnik je sicer organu prve stopnje na zapisnik izjavil, da je RS zapustil in ponovno vstopil okoli 28. 2. 2019, sedaj pa za potrebe pritožbe prilaga zapisnika o glavni obravnavi Okrajnega sodišča v Cerknici, katere se je udeležil 19. 2. 2019, zato je svojo izjavo spremenil in zatrjuje, da je vstopil okoli 28. 1. 2019. Tožnik svoje izjave oziroma trditve spreminja in ne uspe z ničemer izkazati in dokazati, da so resnične. Tožnik dovoljenja za prebivanje in delo nima in tudi ni uspel izkazati, da je RS v zadnjem 180 dnevnem obdobju zapustil in je dejansko prekoračil dovoljeni čas bivanja v RS, ki je 90 dni v zadnjih 180 dnevih.

4. Nadalje je drugostopenjski organ zavrnil pritožbene navedbe tožnika, da je v postopku prišlo do bistvene kršitve pravil postopka glede jezika, saj je bil tožnik s strani uradne osebe organa prve stopnje v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) opozorjen, da se bo postopek vodil v slovenskem jeziku in opozorjen na pravico do tolmača, če jezika ne razume. Te pravice pa v postopku ni uveljavljal. V nadaljevanju pa je zavrnil tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obrazložitev izpodbijane odločbe kot neutemeljene.

5. Tožnik v zadevi vlaga tožbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da tožnik v Republiki Sloveniji biva zakonito, saj je pri Upravni enoti Postojna vložil popolno vlogo za izdajo enotnega dovoljenja. Upravni organ kljub popolnosti vloge v 60 dneh ni izdal odločbe. Tako postopanje upravne enote bi bilo potrebno šteti za molk organa ter v posledici upoštevati v tem postopku, da ima tožnik veljavno enotno dovoljenje in da v Sloveniji ne biva zakonito.

6. Tožnik ima skupaj s sinom B.B. družbo C. d.o.o., v kateri je tožnik direktor. Tožnika na Republiko Slovenijo veže tako dejavnost njegovega podjetja, oziroma njegov poslovni interes, kakor tudi družina. Tožnik zaradi preveritve in dokazovanje pravice do združitve družine predlaga, da sodišče pri UE Postojna poizve, da prebiva njegov sin v ... na naslovu ..., saj ima v RS pridobljeno dovoljenje za stalno prebivanje. Nadalje uveljavlja kršitev pravil ZUP v zvezi z rabo jezika v upravnem postopku. Tožnik je državljan BiH in ne razume slovenskega jezika oziroma ga razume premalo, da bi lahko sodeloval v uradnih postopkih, uradna oseba organa prve stopnje pa tožnika ni poučila o njegovih pravicah po sedmem odstavku 62. člena ZUP in mu je bilo zato onemogočeno spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume. Da tožnik ne razume slovenskega jezika, izhaja iz vsebine kazenskega postopka Okrajnega sodišča v Cerknici I K 58974/2018, v katerem je bil zaradi razumevanja jezika tožniku postavljen tolmač. Predlaga, da sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke kazenskega postopka Okrajnega sodišča v Cerknici. Nadalje ugovarja, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nerazumljiv, saj ni določeno, kam se more tujec prostovoljno vrniti.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V nadaljevanju glede ugotovitve dejanskega stanja nezakonitega bivanja tožnika dodatno navaja, da je organ prve stopnje 12. 3. 2019 tožniku izdal plačilni nalog, med drugim tudi zaradi prekrška po 2. alineji drugega odstavka 145. člena ZTuj-2. Tožnik je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je pristojno Okrajno sodišče v Postojni odločilo 15. 4. 2019 s sodbo ZSV 87/2019, s katero je zahtevo za sodno varstvo tožnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik enotnega dovoljenja nima in tudi ni mogoče domnevati, da bi ga imel. Dne 26. 4. 2019 pa je tožnik izrečeno globo tudi poravnal. 8. V zvezi s pravico do združitve z družino je navedla, da ima sin tožnika B.B. v Republiki Sloveniji pridobljeno dovoljenje za stalno prebivanje. V konkretnem primeru bi torej bil nosilec upravičenja do združitve z družino kvečjemu sin tožnika, to je B.B. in še to le tedaj, če je tujec po zakonu države, katere je državljan, starša dolžan preživljati, kar pa ni izkazano v konkretnem primeru. V zvezi s kršitvijo pravil ZUP o rabi jezika pa je dodatno navedla, da iz sodbe Okrajnega sodišča v Postojni, opr. št. ZSV 87/2019 z dne 15. 4. 2019 izhaja, da je tožnik v postopku o prekršku ravno tako zatrjeval, da je prišlo do kršitve določb o rabi jezika, zato je sodišče razpisalo narok in nanj povabilo tožnika, njegovega zagovornika in prevajalca. Tožnik pa je na naroku umaknil zahtevo za sodno varstvo v delu, v katerem je zatrjeval, da jezika ne razume zato, ker slovenski jezik razume in kršitve pravice do uporabe jezika ni uveljavljal več. Tožnik je na naroku jasno povedal, da slovensko razume in prevajalca ne potrebuje, kar pa je sodišče tudi neposredno zaznalo (str. 4 in 5 citirane sodbe).

9. Sodišče je v zadevi dne 15. 4. 2021 izvedlo glavno obravnavo v navzočnosti tožnika ter pooblaščenca tožene stranke D.D.. V dokaznem postopku je vpogledalo v upravni spis ter zaslišalo tožnika A.A., ki je potem, ko se mu je predočil zapisnik ustne izjave stranke z dne 12. 3. 2019, ki se nahaja v upravnem spisu, pojasnil, da je zapisnik podpisal sam in da slovenski jezik razume, čeprav ga sicer ne govori perfektno ter dodatno navedel, da mu do sedaj v Republiki Sloveniji ni bilo izdano nobeno dovoljenje za prebivanje in delo. Zaradi navedenega je sodišče zavrnilo kot nepotrebno izvedbo v tožbi predlaganih listinskih dokazov, ki niso del upravnega spisa, dokaz z zaslišanjem sina tožnika kot priče ter dokaz z vpogledom v sodbo Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. ZSV 87/2019 z dne 15. 4. 2019 ter zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog št. 0000119324326, ki ju je predlagala tožena stranka, s katerim je želela dokazati, da tožnik slovenski jezik razume.

10. Tožnik je po tem, ko je sodnik kratko poročilo o vsebini zadeve in dosedanjem poteku postopka ter povzel vsebino tožbe in tožbene ugovore, vztrajal pri tožbi in tožbenih navedbah. Dodatno je navedel, da je razlog za izdajo izpodbijane odločbe nesporazum s policistko E.E., zoper katero je podal tudi prijavo. Pri tožbi je vztrajal kljub temu, da je na podlagi te odločbe Republiko Slovenijo zapustil v danem roku in se kasneje ponovno legalno vrnil v Republiko Slovenijo. Pooblaščenec tožene stranke je na obravnavi vztrajal pri razlogih obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa ter navedbah odgovora na tožbo.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Med tožečo in toženo stranko ni sporno, da niti v času pred in niti v času izdaje izpodbijane odločbe tožniku ni bilo izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo. Tožnik je 1. 8. 2018 na Upravno enoto Postojno oddal vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, o kateri v času izdaje izpodbijane odločbe upravna enota še ni odločila. Iz izpovedi tožnika ter same zaznave sodišča na glavni obravnavi pa tudi nedvomno izhaja, da tožnik govori in razume slovenski jezik.

13. Predmet odločanja v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, s katerim je bil tožniku določen po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 60. člena ZTuj-2 določen 15 dnevni rok za prostovoljno vrnitev. Izpodbijana odločba je bila izdana zato, ker je tožniku potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v Sloveniji (2. alineja prvega odstavka 60. člena ZTuj-2) in nima dovoljenja za prebivanje (3. alineja prvega odstavka 60. člena ZTuj-2). Sodišče sledi ugotovitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da tožnik veljavnega dovoljenja za prebivanje nima. Tožnik je državljan Bosne in Hercegovine in za bivanje v RS v skladu z drugim odstavkom 14. člena ZTuj-2, kolikor poseduje biometrični potni list, vizuma za vstop in bivanje v RS ne potrebuje. Upoštevaje tretji odstavek 14. člena ZTuj-2 lahko tožnik vstopi in v RS ostane največ toliko časa, da skupna dolžina bivanja ne presega 90 dni v kateremkoli obdobju 180 dni, kar zajema vsak dan bivanja v zadnjem 180 dnevnem obdobju. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe kakor tudi iz tožbenih navedb nedvomno izhaja, da je tožnik v zadnjih 180 dnevih pred izdajo izpodbijane odločbe v Republiki Sloveniji prebival več kot 90 dni, saj je, tako kot izhaja iz navedb tožnika, ki jih je podal v upravnem postopku, ne glede na ugotovitve upravnega organa, v zadnjem 180 dnevnem roku pred izdajo izpodbijane odločbe prebival najmanj 97 dni in je iz tega razloga v tem delu izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

14. Ugovor tožnika, da v Republiki Sloveniji prebiva legalno glede na to, da je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo ni utemeljen. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe ter izjave tožnika, ki jo je podal na glavni obravnavi nedvomno izhaja, da tožnik v času, ko je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje in mu tudi do dneva glavne obravnave še ni bilo izdano v Republiki Sloveniji nobeno dovoljenje za prebivanje in delo. Upoštevaje določbo drugega odstavka 60. člena ZTuj-2 pa sme tujec ostati v državi le kolikor je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje, kar pa kot izhaja iz same izjave tožnika in podatkov upravnega spisa v konkretni zadevi ni izkazano. Tožnik torej v Republiki Sloveniji biva nezakonito. V zvezi z ugovorom tožnika, ki se nanaša na zatrjevani molk Upravne enote Postojna v zvezi z njegovo vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, sodišče dodaja, da je imel v tem postopku tožnik pravico do pravnih sredstev, kolikor upravni organ ni o njegovi vlogi odločil v zakonsko določenem roku, pavšalno zatrjevanje da Upravna enota Postojna ni odločila v roku 60 dni pa na samo zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati.

15. Ugovor, da je v postopku pri organu prve stopnje prišlo do bistvene kršitve pravil postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP glede jezika, ni utemeljen. Kakor izhaja iz upravnega spisa, je bil tožnik s strani uradne osebe organa prve stopnje v skladu z določbami 7. odlomka 62. člena ZUP opozorjen, da se bo postopek vodil v slovenskem jeziku in opozorjen na pravico do tolmača, če jezika ne razume. Tožnik je na zapisnik, ki ga je lastnoročno podpisal in mu je bil na glavni obravnavi tudi predočen, v slovenskem jeziku izjavil, da slovenski jezik razume in govori ter da tolmača ne potrebuje. To, da tožnik slovenski jezik razume in govori, se je sodišče prepričalo tudi na glavni obravnavi s samim zaslišanjem tožnika, ki je na vprašanje sodišča odgovarjal v slovenskem jeziku. Nenazadnje pa je tožnik tudi ustanovitelj in direktor družbe C. d.o.o., ki je bila ustanovljena pred približno devetimi leti. Za konkretni postopek so tako nepomembne navedbe tožnika, da je bil v kazenski zadevi I K 58974/2018 Okrajnega sodišča v Cerknici tožniku postavljen tolmač.

16. Tožnik je na glavni obravnavi tudi pojasnil, da je po dokončnosti izpodbijane odločbe, v danem roku za prostovoljno vrnitev Republiko Slovenijo zapustil, zato je tudi neutemeljen ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe tako nejasen in nerazumljiv, da se odločbe ne bi dalo preizkusiti. Upravni organ je tožniku v skladu s tretjim odstavkom 60. člena določil rok, v katerem more zapustiti Republiko Slovenijo, kam se bo tožnik iz Republike Slovenije napotil, pa ni predmet odločanja v tem upravnem postopku. V ostalem delu sodišče sledi razlogom navedenim v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje in v izogib ponavljanju teh razlogov ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

17. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

18. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.