Jedro

Hipotekarni dolžnik ne more učinkovito varovati svojega položaja z ugovorom tretjega v izločitveni pravdi, saj je ta namenjena le varovanju položaja tretjih oseb, ki imajo na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Hipotekarni dolžnik lahko učinkovito zavaruje svoj položaj le v izvršilnem postopku, in sicer z uveljavljanjem materialnopravnih ugovorov, ki se nanašajo na hipoteko ali zavarovano terjatev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.302,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na stanovanjski hiši na nepremičninah parc. št. 803/3, 809/4 in 806/8, vse vpisane v vl. št. 402, k.o. ... Ugotovilo je, da sta tožnika kupila nepremičnine, ki so že bile obremenjene s hipoteko.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo vlagata tožnika zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pri odločanju o reviziji ni mogoče upoštevati posplošenega sklicevanja na razloge, ki jih je revident navedel v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje, pri katerem je treba v celoti upoštevati omejitve iz 370. in 371. člena ZPP. Revident mora zato natančno opredeliti vsebino revizije, zgolj s sklicevanjem na pritožbene razloge pa ta predpostavka ni izpolnjena. Revizijsko sodišče se je tako ukvarjalo le z razlogi, ki sta jih tožnika navedla v reviziji.

7. V konkretni zadevi je predmet spora (ne)dopustnost zavarovanja terjatve (tožene stranke do zakoncev K.) z zastavno pravico (hipoteko) na spornih nepremičninah. Tretji lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja terjatve (t.i. izločitveno tožbo) uspe, če verjetno izkaže, da je imel na predmetu zavarovanja v trenutku nastanka zavarovanja pravico, ki to zavarovanje preprečuje (prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Temelj za uveljavljanje izločitvene tožbe je običajno (so)lastninska pravica oziroma skupna lastnina tretje osebe v času nastanka hipoteke.

8. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, (1) da sta zakonca K. kupila sporne nepremičnine od L. P., (2) da sta zakonca K. dne 20. 8. 1995 s toženo stranko sklenila pogodbo o ustanovitvi hipoteke, (3) da sta tožnika dne 22. 1. 1999 kupila sporne nepremičnine od zakoncev K., ki v času sklenitve prodajne pogodbe še nista bila vpisana v zemljiški knjigi, (4) da sta zakonca K. na spornih nepremičninah vknjižila lastninsko pravico 5. 4. 2004, (5) da je tudi tožena stranka dne 5. 4. 2004 na spornih nepremičninah vknjižila skupno hipoteko, (6) da sta tožnika v letu 2007 na spornih nepremičninah vknjižila lastninsko pravico in (7) da je v zemljiški knjigi izvršilno sodišče dne 5. 5. 2004 zaznamovalo sklep o izvršbi v korist tožene stranke.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna. Tožnika sta namreč na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico šele z vpisom v zemljiško knjigo v letu 2007, torej v času, ko je tožena stranka na teh nepremičninah že imela hipoteko. Glede na to, da je tožena stranka z zakoncema K. že v letu 1996 sklenila pogodbo o ustanovitvi hipoteke na spornih nepremičninah, torej še preden so bile nepremičnine prodane tožnikoma, pa prav tako ni mogoče zaključiti, da bi bila tožena stranka v slabi veri, torej da je vedela, da prodajalca nista lastnika stvari in da ne moreta obremeniti spornih nepremičnin s hipoteko. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in na njuno prizadevanje za vknjižbo lastninske pravice na spornih nepremičninah po sklenitvi pogodbe z zakoncema K.. Tožnika bi se lahko na načelo zaupanja glede obstoja toženkine hipoteke sklicevala le v primeru, če bi bila zakonca K. vpisana v zemljiški knjigi (ter ob odsotnosti ostalih okoliščin, ki bi lahko vzbujale utemeljen dvom, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu stanju). V konkretni zadevi pa je bilo ugotovljeno, da sta v času njunega nakupa zakonca K. razpolagala samo s pogodbo o nakupu spornih nepremičnin, kar pa še ne omogoča zaključka, da nepremičnine niso obremenjene s pravicami tretjih oseb.

10. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, sta tožnika torej kupila s hipoteko obremenjeno nepremičnino, zato imata v konkretni zadevi položaj hipotekarnih dolžnikov(1), katerih lastninska pravica na predmetu izvršbe ne preprečuje izvršbe. Hipotekarni upnik ima namreč kljub spremembi lastnika obremenjene nepremičnine pravico zahtevati poplačilo svoje terjatve iz vrednosti s hipoteko obremenjene nepremičnine. Bistvo hipoteke je ravno v tem, da obstaja kljub kasnejši odsvojitvi nepremičnine (načelo absolutnosti - 5. člen Stvarnopravnega zakonika, prej prvi odstavek 63. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). V zvezi s tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da hipotekarni dolžnik niti ne more učinkovito varovati svojega položaja z ugovorom tretjega v izločitveni pravdi, saj je ta namenjena le varovanju položaja tretjih oseb, ki imajo na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Hipotekarni dolžnik lahko učinkovito zavaruje svoj položaj le v izvršilnem postopku, in sicer z uveljavljanjem materialnopravnih ugovorov, ki se nanašajo na hipoteko ali zavarovano terjatev.(2)

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, poročilo stranki, materialne stroške in sodno takso ter znašajo skupaj 1.302,78 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).

Op. št. (1): Oseba, ki ni hkrati dolžnik zavarovane terjatve, ima položaj hipotekarnega dolžnika, če zastavi svojo nepremičnino za tuj dolg ali pa kupi nepremičnino, obremenjeno s hipoteko.

Op. št. (2): Več o procesnih pravicah, ki gredo hipotekarnemu dolžniku oziroma tretji osebi, v odločbi US RS Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010.