Jedro

Če je premoženje pridobljeno na podlagi pravnomočne sodne odločbe, potem ni mogoče trditi, da je pridobljeno nemoralno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je predlagala, da se ugotovi, da je darilna pogodba z dne 4.11.2003, sklenjena med drugo toženo stranko kot darovalcem in prvo toženo stranko, nična. Prvo tožena stranka naj bi bila dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero bi izrecno in brezpogojno dovoljevala, da se pri sporni nepremičnini, vknjiži lastninska pravica na drugo toženo stranko, sicer naj bi takšno listino nadomestila ta sodba. Toženi stranki naj bi kot solidarno zavezo bili dolžni povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik navaja, da sodišče zmotno ugotavlja, da sporazum o delitvi skupnega premoženja, ni bil realiziran. Dejansko je bil realiziran, saj sta si stranki sporazumno v naravi razdelili nepremičnine in tudi premične stvari. Nadalje pritožba očita sodišču prve stopnje, da je upoštevalo kot verodostojno zgolj izpovedb drugo toženca, ni pa sledilo izpovedi tožnika, predvsem v delu, ko navaja, da so se določila sporazuma glede razdelitve vseskozi upoštevala ter da je tudi drugo toženec uporabljal nepremičnino v obsegu določenem v sporazumu, leta 1993 pa so sporno nepremičnino pregradili po sporazumu. Sodišče ni obrazložilo, zakaj navedene izjave tožnika ni upoštevalo. Pritožba izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da drugo toženec ni bil nedobroveren pri sklepanju darilne pogodbe. Glede na njegovo izjavo, da je za sporazum izvedel oz. zanj ni vedel do leta 1993, ko mu ga je mama prvič omenila, je šteti, da je drugo toženec zanj nedvomno vedel od leta 1993. Sicer pa tudi iz okoliščine izhaja, da je zanj vedel že prej, saj ga je tožnik izvajal. Pritožba oporeka ugotovljeni dobrovernosti drugotoženca v času sklenitve darilne pogodbe. Drugotoženec je ob sklenitvi darilne pogodbe vedel za sporazum, to pa kaže na njegovo nedobrovernost. Toženec je torej vedel, da je bila zapuščinska obravnava v nasprotju s sklenjenim sporazumom. Če bi bil toženec moralen bi lahko predlagal dopolnilni sklep o dedovanju, saj je zvedel za nove okoliščine in dejstva glede obsega nepremičnin, ki so bile predmet dedovanja, pa je nasprotno to pomembno dejstvo zamolčal in nemoralno sklenil darilno pogodbo, samo z namenom tožnikov onemogočiti, da bi lahko formaliziral sklenjeni sporazum. Ugotovitev sodišča, da je drugo toženec izvedel za sporazum najkasneje po zapuščinski obravnavi leta 1995, torej je vedel zanj polnih osem let, tožnika glede tega sporazuma nikoli ni povprašal, vse to pa kaže na njegovo nedobrovernost in nemoralnost pri sklepanju darilne pogodbe. Ob sklenitvi darilne pogodbe je drugotoženec že vedel za terjatev tožnika, ki jo je le - ta pridobil od G., zato je sklenil darilno pogodbo, za katero sicer ni imel posebnega poslovnega namena, pa tudi smotra ne, ekonomsko ni pomenila nobenega efekta. Pritožba končno izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da drugotoženec ni imel namena oškodovati upnikov, saj bi lahko že po pravnomočnosti sodbe sklenil darilno pogodbo. Iz okoliščin primera namreč izhaja, da se je z upnikom dalj časa pogajal glede plačila ter zadevo zavlačeval, nakar je ugotovil, da je terjatev prodana in je sklenil darilno pogodbo. Nemoralnost in nedobrovernost drugotoženca je po mnenju pritožnika očitna in nedvomna. Toženec ni imel prav nikakršnega ekonomskega motiva za sklenitev darilne pogodbe, iz okoliščin primera pa je razviden namen drugo toženca, da ne pride do formalizacije sklenjenega sporazuma in do izvršbe na njegovih nepremičninah, kar mu je s sklenitvijo darilne pogodbe v celoti uspelo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali pa razveljavitev in vrnite zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), v 86/I čl. glede ničnosti določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V tej zadevi je drugotoženec pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, opr. št. D 783/94. Čl. 20 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal v času zapuščinskega postopka, je določal, da se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti in predstavlja izvedeni oziroma derivativni način pridobitve lastninske pravice. Dedovanje pomeni obliko univerzalnega pravnega nasledstva, ki pomeni prehod vseh lastninskih in drugih premoženjskih pravic z umrle fizične osebe na njene dediče. Na podlagi Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je sodišče izdalo sklep o dedovanju, ko je ugotovilo, katerim osebam gre pravica do dediščine (214. čl. ZD). Na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju je sodišče izvedlo vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, na podlagi tedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi in na podlagi Zakona o dedovanju (216. čl. ZD), v korist dediča, v tem postopku drugotoženca. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno očita, da je darilna pogodba nična iz razloga, ker nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom. Sporna nepremičnina, ki je predmet te darilne pogodbe, je premoženje, ki je bilo pridobljeno v skladu s tedaj veljavnimi pravnimi predpisi. Sodišče je skladno s predhodno navedenimi pravnimi predpisi, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, opravilo vknjižbo lastninske pravice v korist dediča, to je drugotoženca. V kolikor bi res šlo za očitane nepravilnosti, potem bi zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo vknjižbo lastninske pravice v korist drugotoženca na takšni pravni podlagi, kar pa se ni zgodilo, saj je bilo predlogu za vpis po uradni dolžnosti ugodeno. Iz enakih razlogov pa ni mogoče očitati kršitev moralnih načel, saj je bilo premoženje pridobljeno na podlagi zakonitega dedovanja ter posledično na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, postopek je bil izveden na podlagi pravnih predpisov. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotavljalo tudi, ali so podani pogoji za uporabo instituta izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, saj ni vezano na materialno pravno podlago, ki je bila uporabljena v postopku na prvi stopnji. Iz 255. čl. OZ izhaja, da vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik izkazal, da je v razmerju do drugotoženca upnik in ima zoper njega zapadlo terjatev. Terjatev do drugotoženca je bila pravnomočno ugotovljena v začetku leta 2000 in je bila s cesijo prenešena na tožnika, ki je sedaj upnik v izvršilnem postopku opr. št. In 2004/00195. Tožnik ni izkazal, da je bilo dejanje storjeno v škodo upnikov. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je drugotoženec postal lastnik sporne nepremičnine leta 1995, po osmih letih, to je leta 2003, je postala lastnica sporne nepremičnine prvotoženka, na podlagi darilne pogodbe. Takšna ugotovitev po zaključku sodišča prve stopnje, ki mu je v celoti sledilo tudi pritožbeno sodišče, ne potrjuje tožnikovih navajanj, da je drugotoženi sporne nepremičnine neodplačno odsvojil v izogib posegu na to premoženje v izvršilnem postopku. V kolikor bi drugotoženi odsvojil sporno nepremičnino z namenom oškodovanja upnikov, bi darilno pogodbo lahko sklenil že pred letom 2003. Prav tako pa je sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal osebne prezadolženosti drugotoženca, ni dokazal, da drugotoženec, ki je dolžnik v izvršilnem postopku, nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Četudi bi tožnik uspešno izkazal pogoje za uporabo navedenega instituta, pa sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljanju ZPP). Tožbeni zahtevek je v tej zadevi postavljen na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj pa mora vsebovati poseben tožbeni zahtevek, da je pravno dejanje brez učinka proti tožniku (260. čl. OZ), ki pa v tej zadevi ni postavljen, niti ni trditev v tej smeri. Torej tudi iz tega razloga in upoštevaje 2. čl. ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo postavljeni tožbeni zahtevek.

Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je zanj v zapuščinskem postopku vedelo ali ne. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni ugotovilo, da bi tožnik v tožbi ali tekom postopka trdil, da je dedič po pokojni T. T. V kolikor bi namreč tožnik izkazal, da je dedič v zapuščinskem postopku, bi bilo možno uporabiti 220. čl. ZD, ki določa učinke pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Takšen sklep veže samo stranke, ki so sodelovale v postopku, vendar le glede pravice do dedovanja ali do volila, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Ne glede na to, ali so stranke sodelovale v zapuščinskem postopku ali ne, pa smejo vlagati lastninske tožbe, ki po 92/III čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ne zastara. Pri tem pa stranke nimajo pravice posegati v pravnomočno sodno odločbo, ker pravnomočnega sklepa o dedovanju ne morejo izpodbijati niti udeleženci zapuščinskega postopka, niti tisti, ki se tega postopka niso udeležili. Potrebno je oblikovati tožbeni zahtevek po določbah zakona, ki ureja stvarnopravna razmerja. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je drugotoženec lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. Izpodbijanje pridobitve lastninske pravice na takšni pravni podlagi pa dopušča tudi 224. čl. ZD, ki določa, da v primeru, ko je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu, in so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, se zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi. V kolikor bi tožnik izkazal pogoje za obnovo postopka po ZPP, bi s tem lahko tudi obnovil zapuščinski postopek, česar pa tožnik v tem postopku ni storil. Pritožbeno sodišče na tem mestu poudarja, da je o sporni nepremičnini sodišče prve stopnje že pravnomočno razsodilo. Ugotovilo je, da je na podlagi pravnomočne zamudne sodbe z dne 3.12.2004, opr. št. P 222/2004, tožnik lastnik sporne nepremičnine in da je drugotoženi dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero se bo sporna nepremičnina odpisala iz obstoječega v nov vložek, pri njem pa se bo vknjižila lastninska pravica na ime tožnika. Tudi iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, pravilna. Na podlagi 243. čl. ZZK-1 lahko v primeru, če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče na podlagi tožbe te osebe (izbrisna tožba), ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (izbris izpodbijane vknjižbe). Torej bo potrebno ustrezno postopanje aktivno legitimiranih.

Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sporazum o delitvi skupnega premoženja ni bil realiziran in navaja, da je šlo za dejansko realizacijo, torej delitev v naravi, na podlagi navedenega sporazuma. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je kot nesporno dejstvo ugotovilo, da sporazum zemljiškoknjižno ni bil realiziran. Nadalje je ugotovilo, da ne vsebuje intabulacijske klavzule, ki je po 23. čl. SPZ pogoj za vknjižbo lastninske pravice. Glede na navedene ugotovitve, je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšen sporazum iz leta 1989, predstavlja le zavezovalni pravni posel, potreben pa je še razpolagalni pravni posel, to je izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Pravica zahtevati izstavitev takšnega zemljiškoknjižnega dovolila pa je na podlagi 379. čl. ZOR, zastarala v desetih letih. V tem delu je pritožba po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena, saj za pridobitev lastninske pravice na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja, ni pomembna dejanska realizacija sporazuma, ampak zemljiškoknjižna izvedba, saj se le na podlagi slednje pridobi lastninska pravica na nepremičnini.

Naslednja pritožbena navedba očita, da je sodišče prve stopnje kot verodostojno upoštevalo le izpoved drugotoženca. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako izjavo tožnika kot tudi vse ostale izvedene dokaze v tem postopku in v skladu z 8. čl. ZPP, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, ocenilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Takšno postopanje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Nadaljnja pritožbena navedba zatrjuje nedobrovernost drugotoženca pri sklepanju darilne pogodbe. Takšne trditve pa nimajo materialno pravne podlage, saj je bilo premoženje, ki je bilo predmet sporne darilne pogodbe, pridobljeno na zakonit način, to je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, na podlagi katerega je sodišče po uradni dolžnosti vpisalo lastninsko pravico na sporni nepremičnini v korist toženca. Dedič, ki je bil razglašen za dediča s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ne more biti nedobroveren. Skladno z že navedenim 220. čl. ZD pa se učinek pravnomočnega sklepa o dedovanju nanaša samo na dediče in imajo le – ti pravico do pritožbe zoper takšen sklep. Tožnik ni bil zajet s tem sklepom o dedovanju, torej ni bil dedič po pokojni zapustnici in zato takšnega sklepa ni mogel izpodbijati s pritožbo, ima pa zato druge ustrezne institute, s katerimi bi lahko izpodbijal navedeni sklep (izbrisna tožba).

V nadaljevanju pritožba zatrjuje, da je bila darilna pogodba sklenjena brez poslovnega namena in brez smotra ter nasprotuje ugotovitvi sodišča, da drugotoženec ni imel namena oškodovati upnike ter zatrjuje, da nima nobenega drugega premoženja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da darilna pogodba ni bila sklenjena z namenom oškodovanja upnikov, prav tako pa je ugotovilo, da tožnik ni dokazal prezadolženosti drugotoženca. Takšnim zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotoženec bil osem let lastnik spornih nepremičnin (od leta 1995), preden je prišlo do odsvojitve sporne nepremičnine na podlagi darilne pogodbe (leta 2003). Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila terjatev v izvršilnem postopku pravnomočno ugotovljena leta 2000. Glede na navedena časovna obdobja je po oceni pritožbenega sodišča očitno, da drugotoženec ni imel namena oškodovati upnikov, saj bi v nasprotnem primeru prav gotovo prej začel z ustreznimi postopki v tej smeri. Prav tako pa tožnik ni niti zatrjeval, niti dokazal, da tožnik nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Glede na navedeno so dokazni zaključki sodišča prve stopnje prepričljivi in pravilni, tožeča stranka pa s pritožbenimi navedbami ni uspela omajati pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353 čl. ZPP).

Pri tem ni zasledilo kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (350/II čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165/I čl. ZPP v zv. s 154/I čl. ZPP).