Jedro

Na področje ugotavljanja dejanskega stanja sodi tudi ocena izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva.

Navedenih je dovolj podatkov, da bi tožena stranka lahko konkretno navedla, zakaj meni, da je bilo za tovrstno delo porabljeno manj časa, ter za svoje trditve tudi ponudila nasproten dokaz. Pri tem ne gre za t.i. negativno dejstvo, saj je predmet dokazovanja dejstvo, koliko časa je tožeča stranka dejansko delala na projektu in ne, da sploh ni delala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 69376/2010 z dne 22.5.2010 v 1. in 3. točki izreka ostane v celoti v veljavi.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, so pritožbeni razlogi omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodbe ni mogoče izpodbijati. Na področje ugotavljanja dejanskega stanja sodi tudi ocena izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva. Pritožbene navedbe, da ''Poročilo o delu'', ki ga je predložila tožeča stranka (priloga A18), ne predstavlja verodostojnega dokaza, saj gre za enostransko listino, predstavljajo grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje glede ugotovitve o obsegu opravljenega dela, zato jih kot take ni mogoče upoštevati.

7. V kolikor pritožba meri na to, da se tožena stranka ni mogla izjaviti o tem dokazu oziroma dokaz(ov)ati nasprotnega, kar bi predstavljalo relevantno procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je takšen pritožbeni očitek neutemeljen. V ''Poročilu o delu'' je natančno opisano, katera dela so bila opravljena v zvezi s pripravo vloge za prijavo na razpis, katere osebe so opravile posamezna opravila in koliko časa so za to porabile (skupaj 25 ur). Navedenih je torej dovolj podatkov, da bi tožena stranka lahko konkretno navedla, zakaj meni, da je bilo za tovrstno delo porabljeno manj časa, ter za svoje trditve tudi ponudila nasproten dokaz. Pri tem tudi ne gre za t.i. negativno dejstvo, ki ga po naravi stvari ni mogoče dokazati, kot to zmotno meni pritožba. Predmet dokazovanja je namreč dejstvo, koliko časa je tožeča stranka dejansko delala na projektu in ne, da sploh ni delala (več, kot je menila tožena stranka). Tožena stranka torej ni bila prikrajšana v svoji pravici do izjave in uveljavljena procesna kršitev ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožeči stranki priznalo nagrado za delno opravljeno delo po Pogodbi o izvedbi storitev št. 000, pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago predstavljajo določbe o mandatni pogodbi, in sicer 778. člen in drugi odstavek 779. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri je prevzemnik upravičen do običajnega oziroma pravičnega plačila v sorazmernem deležu. Višina nagrade oziroma urne postavke (50,00 EUR povečano za 20% DDV), kar za 25 ur dela znaša 1.500,00 EUR, za toženo stranko ni (bila) sporna, zato pritožbeno sodišče njene pravilnosti ni preizkušalo.

9. Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve s pritožbo nastalih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Strošek odgovora na pritožbo pa glede na njegovo vsebino ne predstavlja potrebnega izdatka (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato ga je tožena stranka dolžna kriti sama.