Jedro

Za priznanje statusa brezposelne osebe ni pomembno le dejstvo (predhodnega) zavarovanja, saj se med brezposelne osebe ne vključijo osebe, ki si kljub prenehanju delovnega razmerja (in s tem zavarovanja na tej podlagi) zagotavljajo oziroma bodo zagotovile prihodke iz drugih naslovov in s tem kljub morda bistvenemu zmanjšanju dotedanjih prejemkov zadovoljiv gmotni položaj oziroma se med takšne osebe lahko vključijo tudi samozaposleni in lastniki družb, ki ne dosegajo določenega premoženjskega cenzusa.

Glede na namen ZZZPB, da se kot brezposelne osebe lahko šteje le tiste lastnike, ki v koledarskem letu pred nastankom brezposelnosti ne dosežejo dobička v določeni višini, (to pa glede na predvideni cenzus predpostavlja njihovo slabo gmotno stanje), je ta dobiček lahko le kategorija bilančnega dobička.

Iz besedila 2. alineje prvega odstavka 16. člena ZZZPB sicer izhaja, da se pojem dobička nanaša na dobiček družbe in ne dobiček posameznih solastnikov, vendar bi bila takšna interpretacija v nasprotju z namenom zakona. V evidenco brezposelnih se namreč vpisuje fizične osebe, pri čemer je potrebno upoštevati njihov premoženjski položaj.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 29.3.2004 in 9.7.2004 in naložilo toženi stranki, da vpiše tožnico v evidenco brezposelnih oseb od 6.3.2004 dalje in ji o tem izda potrdilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške predsodnega in sodnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnica ustanoviteljica družbe G. d.o.o. z vložkom 964.833,00 SIT, kar glede na celotni ustanovitveni delež družbe v višini 5.000.000,00 SIT predstavlja 19,30 %. Tožnica je bila obenem zaposlena v družbi M. d.o.o., v kateri ji je dne 5.3.2004 prenehalo delovno razmerje, dne 16.3.2004 pa se je prijavila za vpis v evidenco brezposelnih oseb pri toženi stranki. Ta je njeno zahtevo zavrnila, ker je ugotovila, da je v letu 2003 znašal dobiček gospodarske družbe, katere solastnica je tožnica, 12.175.000,00 SIT. Tako je njen delež dobička znašal 2.349.775,00 SIT, kar presega višino zajamčenega nadomestila plače za leto 2003 (v znesku 492.256,00 SIT). Sodišče je presodilo, da v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati določbe 2. alineje prvega odstavka 16. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj.), temveč le 1. alinejo te določbe, po kateri se za brezposelno osebo šteje oseba, ki ni v delovnem razmerju. Presodilo je tudi, da tožena stranka nepravilno razlaga pojem dobička, kot ga določa 2. alineja prvega odstavka 16. člena ZZZPB, saj v tem primeru ni mogoče upoštevati bilančnega dobička, temveč čisti dobiček. Ker je družba G. d.o.o. v poslovnem letu 2003 poslovala z izgubo v višini 721.000,00 SIT, ima tožnica status brezposelne osebe tudi v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 16. člena ZZZPB.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bila tožnica res solastnica gospodarske družbe, vendar je bila ves čas zavarovana na drugi podlagi, to je na podlagi 14. člena ZZZPB in to pri drugi pravni osebi - ne pri gospodarski družbi, katere solastnica je. Odločilno je, na kateri podlagi je bila oseba zavarovana pred nastopom zavarovalnega primera, to je brezposelnosti. Ker je izpolnjevala pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 16. člena ZZZPB in ostale pogoje iz 16. člena ZZZPB, bi jo morala tožena stranka vpisati v evidenco brezposelnih oseb od 6.3.2004 dalje in ji o tem izdati ustrezno potrdilo. Sodišče druge stopnje je tudi izrecno presodilo, da je odveč razlogovanje sodišča prve stopnje in tožene stranke o tem, ali je tožnica kot solastnica v preteklem koledarskem letu ustvarila dobiček, in kateri pojem dobička je potrebno upoštevati.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se dobiček ugotavlja pri vseh lastnikih ali solastnikih gospodarskih družb, ki niso zavarovani na drugi podlagi. Da bi se lahko prijavili v evidenco brezposelnih oseb, morajo torej lastniki ali solastniki izgubiti zavarovalne podlage, ohranijo pa lahko le lastništvo oziroma solastništvo in morebitno zavarovanje na tej pravni podlagi. Kljub temu bodo v evidenco brezposelnih oseb vpisani le, če dobiček, ki ga dosega njihova gospodarska družba, ne presega zakonsko predpisanega cenzusa. Ob prijavi je potrebno ugotoviti, da lastniki oziroma solastniki v trenutku prijave (na dan ugotavljanja pogojev za vpis v evidenco) in ne pred prijavo, kot izhaja iz sodb sodišč druge in prve stopnje, niso zavarovani na drugi podlagi. Prenehanje delovnega razmerja pri lastnikih gospodarskih družb še ne zadošča za pridobitev statusa brezposelne osebe, saj morajo biti poleg tega izpolnjeni tudi drugi pogoji - eden od njih je tudi višina dobička. Cilj 16. člena ZZZPB je, da se med brezposelne osebe ne vključuje oseb, ki si socialno varnost lahko zagotovijo same s pridobivanjem dohodkov iz naslova lastništva gospodarskih družb, samozaposlitve, opravljanja kmetijske dejavnosti, itd.. Ker sta sodišči druge in prve stopnje presodili, da je dobiček gospodarske družbe, katere solastnica je tožnica, nepomemben za njeno uvrstitev v evidenco brezposelnih oseb, sta zmotno uporabila materialno pravo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki na revizijo nista odgovorili.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker revident ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe o tem ni preizkusilo.

16. člen ZZZPB določa, da se za brezposelno osebo po tem zakonu šteje oseba, ki ni v delovnem razmerju (1. alineja prvega odstavka), samozaposlena oseba, katere dobiček iz dejavnosti, ki je ugotovljen brez upoštevanja znižanj in davčnih olajšav v skladu s predpisi o dohodnini in povečan za obračunane obvezne prispevke za socialno varnost, ni presegel zneska zajamčenega nadomestila plače, in lastnik ali solastnik gospodarskih družb, ki ni zavarovan na drugi podlagi in v katerih dobiček, zmanjšan za plačane prispevke za obvezno socialno zavarovanje v zadnjem koledarskem letu pred nastankom brezposelnosti, ni presegal zneska zajamčenega nadomestila plače (2. alineja), itd.. Dodatni pogoji za brezposelno osebo so tudi, da je ta zmožna za delo, prijavljena pri zavodu, na razpolago za zaposlitev in je aktivni iskalec zaposlitve. Izjemo določa zakon v drugem odstavku istega člena, saj se ne glede na določbo prvega odstavka za brezposelno osebo šteje tudi oseba, ki je bila do nastanka brezposelnosti v delovnem razmerju in hkrati samozaposlena, če njen dobiček iz dejavnosti, ki je ugotovljen brez upoštevanja znižanj in davčnih olajšav v skladu s predpisi o dohodnini in z upoštevanjem obračunanih obveznih prispevkov, ni presegal zneska zajamčenega nadomestila plače v zadnjem koledarskem letu pred nastankom brezposelnosti. Za tolmačenje teh določb je pomemben tudi 32. člen ZZZPB, po katerem zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila, če se med drugim ugotovi, da samozaposlena oseba ali lastnik oziroma solastnik gospodarskih družb v času uživanja denarnega nadomestila dosega dobiček iz dejavnosti in druge obdavčljive dohodke, ki dosegajo najmanj višino zajamčenega nadomestila plače. Podobno kot zakon tudi Pravilnik o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc s področja zaposlovanja (Ur. l. RS, št. 85/2002) v 16. členu določa, da v evidenco brezposelnih oseb ne more biti vpisana oseba, ki je (med drugim) v delovnem razmerju (1. alineja), lastnik ali solastnik gospodarskih družb, ki ni zavarovan na drugi podlagi in v katerih dobiček, zmanjšan za plačane prispevke za obvezno socialno zavarovanje, v zadnjem koledarskem letu pred nastankom brezposelnosti presega znesek zajamčenega nadomestila plače (10. alineja), ali med drugim samozaposlena oseba, ki je bila hkrati v delovnem razmerju, če je njen dobiček iz dejavnosti, ki je ugotovljen brez upoštevanj znižanj in davčnih olajšav v skladu s predpisi o dohodnini in z upoštevanjem obračunanih obveznih prispevkov, presegal znesek zajamčenega nadomestila plače v zadnjem koledarskem letu pred nastankom brezposelnosti (9. alineja). V evidenco brezposelnih oseb se v skladu z 16.a členom ZZZPB med drugim tudi ne vpisuje osebe, ki je zaradi poteka ali prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi prejela ali bo prejela odškodnino oziroma odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja oziroma prekinitve pogodbe o zaposlitvi – za toliko mesecev, kolikor mesečnih plač odškodnine oziroma odpravnine je prejela (glej tudi 13. alinejo 16. člena navedenega pravilnika), ali zaradi konkurenčne prepovedi po pogodbi o zaposlitvi prejema ali bo prejela nadomestilo – za toliko mesecev, kolikor je (bo) prejemala nadomestilo zaradi konkurenčne prepovedi (glej tudi 14. alinejo 16. člena navedenega pravilnika).

Iz teh določb je mogoče sklepati o namenu zakonske in podzakonske ureditve - da za priznanje statusa brezposelne osebe ni pomembno le dejstvo (predhodnega) zavarovanja, saj se med brezposelne osebe ne vključijo osebe, ki si kljub prenehanju delovnega razmerja (in s tem zavarovanja na tej podlagi) zagotavljajo oziroma bodo zagotovile prihodke iz drugih naslovov in s tem kljub morda bistvenemu zmanjšanju dotedanjih prejemkov zadovoljiv gmotni položaj oziroma se med takšne osebe lahko vključijo tudi samozaposleni in lastniki družb, ki ne dosegajo določenega premoženjskega cenzusa. Zato za odločitev ni bistveno že in le to, da je bila tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja pri drugi pravni osebi zavarovana za primer brezposelnosti kot delavka v delovnem razmerju (na podlagi 14. člena ZZZPB), temveč - glede na to, da je bila ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb tudi solastnica družbe z omejeno odgovornostjo in bi si prihodke lahko zagotovila tudi z tega naslova - kakšen je bil tudi sicer njen položaj ob prijavi.

Tožnica ob prijavi v zavarovanje ni bila zavarovana na neki drugi podlagi. Zato bi bilo za priznanje statusa brezposelne osebe (in vodenje v evidenci teh oseb) potrebno upoštevati tudi 2. alinejo prvega odstavka 16. člena ZZZPB in po tej določbi presoditi o tem, ali izpolnjuje pogoje za brezposelno osebo. Ta presoja je najprej odvisna od ugotovitve o dobičku gospodarske družbe, (katere solastnica je tožnica). Pri tem je treba odgovoriti na vprašanje, ali se upošteva bilančni ali čisti dobiček. ZZZPB je v tem primeru pomanjkljiv, saj ne opredeli enega ali drugega pojma, sicer pa je nekoliko nejasen tudi pojem „lastnika oz. solastnika gospodarske družbe.“ Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo poimenovanje kategorij bilančnega in čistega dobička uvedeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah (ZGD-F, Ur. l. RS, št. 45/2001). Čisti dobiček predstavlja poslovni izid poslovnega leta (po plačilu davkov – 21. točka 62.2 člena ZGD-F), bilančni dobiček pa je vsota čistega dobička, ki se izkaže po seštevku prenesenega dobička in odvajanj v bilančni dohodek oziroma iz njega (26. točka 62.6. člena ZGD-F). Za razliko od prejšnje ureditve (nedosledne uporabe razporeditve čistega dobička, uporabe dobička in razdelitve dobička – 68., pri delniški družbi 228. in 282. člena ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93) se o uporabi čistega dobička odloča že ob samem sestavljanju letnega poročila, zato o tem odloča praviloma tisti, ki ga sestavlja in sprejema, torej (v delniški družbi) praviloma uprava ali nadzorni svet, o uporabi bilančnega dobička pa vedno odloča skupščina. Tudi v tem segmentu gre za konceptualno spremembo prisojnosti za sprejemanje letnega poročila in odločanju o uporabi dobička (274a, 282, 282a. člen ZGD-F). Sestavine bilančnega dobička po šestem odstavku 62. člena ZGD-F so čisti poslovni izid poslovnega leta, skupaj s prenesenim čistim dobičkom/preneseno čisto izgubo, skupaj z zmanjšanjem (sprostitev) rezerv iz dobička ločeno po njihovih vrstah, od tega pa se odšteje povečanje rezerv iz dobička po sklepu uprave (zakonskih rezerv, rezerv za lastne deleže in statutarnih rezerv) ter povečanje dobička po odločitvi uprave in nadzornega sveta (drugih rezerv). Bilančni dobiček torej ni posebna kategorija lastnega kapitala, temveč odraža višino prostega kapitala družbe po koncu poslovnega leta, ki ga je dovoljeno uporabiti.

Glede na namen ZZZPB, da se kot brezposelne osebe lahko šteje le tiste lastnike, ki v koledarskem letu pred nastankom brezposelnosti ne dosežejo dobička v določni višini (to pa glede na predvideni cenzus predpostavlja njihovo slabo gmotno stanje), je ta dobiček lahko le kategorija bilančnega dobička. Prav o tem namreč odločajo družbeniki (čeprav je v času spora 429. člen ZGD za družbenike družbe z omejeno odgovornostjo neustrezno določal delitev čistega dobička – ta določba je bila v nasprotju s spremenjenim sedmim poglavjem ZGD-F, ki se je nanašal tudi na družbe z omejeno odgovornostjo in je bila kasneje tudi ustrezno spremenjena – glej 494. in 505. člen ZGD-1) in prav ta predstavlja znesek prostega kapitala, ne glede na to, če posamezna družba v tekočem letu ni ustvarila čistega dobička, prenesla pa je večji dobiček iz prejšnjih let in z njim še vedno ustvarila bilančni dobiček, ki je lahko predmet delitve. Velja tudi obratno – če družba v tekočem letu ustvari večji čisti dobiček, je tega dolžna najprej porabiti za kritje izgub iz preteklih let (1. odstavek 228.1. ZGD-F), torej po pokritju izgube ne bo mogla deliti čistega, temveč le bilančni dobiček. Seveda pa družba lahko razdeli tudi več kot čisti dobiček poslovnega leta, če se uporabijo še preneseni dobiček, kapitalske rezerve in rezerve iz dobička. Glede na navedeno bi bilo cenzus iz ZZZDR nepravilno vezati na pojem čistega dobička.

Vendar pa le podatki o bilančnem in čistem dobičku (ki v tej zadevi niso sporni) ne zadoščajo za presojo. Bilančni dobiček sam po sebi namreč še ne pomeni, da ga oseba, ki je imetnik poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo, tudi lahko pridobi ali z njim razpolaga. 2. alineje prvega odstavka 16. člena ZZZPB skratka ni mogoče razumeti tako, da za „solastnika“ gospodarske družbe zadošča že ugotovitev o ustvarjenem bilančnem dobičku družbe. Pomembno je namreč, kaj to osebno pomeni za posameznega solastnika in ali je na podlagi bilančnega dobička družbe on sam ustvaril ali bi lahko ustvaril dobiček, ki presega zakonski cenzus. Solastniki oziroma imetniki poslovnih deležev v posamezni družbi so v različnih položajih in glede na svoje deleže morda sploh nimajo vpliva na delitev dobička.

Iz besedila 2. alineje prvega odstavka 16. člena ZZZPB sicer izhaja, da se pojem dobička nanaša na dobiček družbe in ne dobiček posameznih solastnikov, vendar bi bila takšna interpretacija v nasprotju z namenom zakona (kot ga v reviziji razlaga tudi tožena stranka). V evidenco brezposelnih se namreč vpisuje fizične osebe, pri čemer je potrebno upoštevati njihov premoženjski položaj. Ta položaj ni neposredno odvisen le od dobička družbe, katere solastniki so. To izhaja tudi iz določbe 32. člena ZZZPB, ki glede prenehanja pravice do denarnega nadomestila pri lastniku ali solastniku gospodarske družbe (pravilno) govori o njegovem dobičku oz. dohodkih in ne dobičku družbe. Če zakon za primer prenehanja pravice do denarnega nadomestila določa kot merilo dobiček, ki ga doseže solastnik družbe (in ne družba), še toliko bolj to velja za vpis v evidenco brezposelnih oseb. Tudi v prvotnem besedilu ZZZPB (Ur. l. RS, št. 5/91) je bil status brezposelne osebe jasno vezan na dohodek lastnika ali solastnika podjetja (16. člen) in ne na dobiček gospodarske družbe. Do spremembe je prišlo leta 1998, po tem ko je v drugi obravnavi sprememb in dopolnitev zakona (ZZZPB-D) ob podobnem tekstu 16. člena zakona prišlo do amandmaja Vlade RS, ki pa je bil v tem primeru (kot izhaja iz obrazložitve) namenjen le temu, da se kriterij za uveljavitev statusa brezposelne osebe (!) veže na računovodske in davčne kategorije in ne, da se pojem dobička veže na gospodarske družbe. Zato je kasnejši zakonski tekst pomotoma presegel tudi razloge predvidenih sprememb, to pa zahteva njegovo pravilno tolmačenje – upošteva se dobiček solastnika (fizične osebe) in ne gospodarske družbe.

Glede na navedeno sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo in v posledici tega nista ugotovili vseh dejstev, ki so lahko pomembna za odločitev.

Revizijsko sodišče je zato v skladu z 2. odstavkom 380. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče ugotoviti tudi dejstva v zvezi z tem, kako in če sploh je družba z omejeno odgovornostjo, v kateri ima tožnica poslovni delež, delila bilančni dobiček v zadnjem koledarskem letu, kako je to vplivalo na položaj tožnice, katere delež v družbi je znašal nekoliko manj kot 20% (in torej ni mogla sama odločati o delitvi dobička).