Jedro

Za razliko od ničnosti lahko nezakonitost odločbe, s katero je bila kršena katera od pravic delavca, uveljavlja samo on, v predpisanem postopku in v rokih določenih z zakonom. Zakon torej ne določa ničnosti nezakonite odločitve delodajalca, saj bi jo v takem primeru lahko uveljavljal vsakdo, kar bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli delovnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo regresa za letni dopust tožnika v letu 1994 v znesku 44.759,60 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1994 dalje do dneva plačila. Zavrnilo pa je kot neutemeljene tožnikove zahtevke na ugotovitev, da je njegovo delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do uvedbe stečajnega postopka dne 26.7.1994, zato mu je tožena stranka dolžna izdati ustrezen sklep. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela (6. točka 1. odstavka 100. člena ZDR) na podlagi sklepa v.d. direktorice tožene stranke z dne 11.4.1994, ki je postal pravnomočen 28.4.1994. Zato ga disciplinska komisija s svojim kasnejšim sklepom z dne 24.5.1994 ni mogla in smela razveljaviti. Ker je tožniku dokončno prenehalo delovno razmerje dne 30.3.1994, ni podana, po presoji sodišča, pravna podlaga za njegovo denarno terjatev iz naslova plačila osebnega dohodka po tem datumu. Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo potnih stroškov, dnevnic in kilometrine za službena potovanja za leti 1993 in 1994 v znesku 449.628,20 SIT s pripadki. Ugotovilo je, da je uveljavljeni zahtevek brez dokazne podlage, saj niti tožena stranka niti tožnik ne razpolagata s potnimi nalogi za sporno obdobje.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank tako, da je odločitev o zahtevku tožnika za povračilo potnih stroškov razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Delno je spremenilo izrek v 1. točki prve sodbe s tem, da je dodalo besedilo "pod pogoji prisilne poravnave, višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 1994 pa se zavrne". V ostalem je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje v njenem zavrnilnem delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, in je zato upravičen do pravic iz delovnega razmerja za čas od 1.4.1994 do uvedbe stečajnega postopka dne 26.7.1994, je tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. V obrazložitvi revizije izpodbija presojo sodišča, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo, saj ni prejel sklepa, ki ga je izdala v.d. direktorica tožene stranke 11.4.1994 in ga zato tudi ni mogel izpodbijati s pritožbo. Dne 11.5.1994 mu je bila vročena samo delovna knjižica z vpisanim datumom prenehanja delovnega razmerja z dnem 30.3.1994. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bi moralo sodišče od tožene stranke zahtevati izvirnike dokumentacije, saj je verodostojnost fotokopij poizvednice in izpisa iz knjige odposlane pošte dvomljiva, ker so vpisi popravljeni oziroma niso natančni. N. J., ki je izdala izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja, je bila za direktorico družbe imenovana šele 28.6.1994, sklep pa je izdala dne 11.4.1994, ko sploh ni imela še nobenih pooblastil za odločanje in tudi ne pristojnosti za zastopanje družbe navzven. Zato je sklep z dne 11.4.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožniku ničen, pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne. Analogno je treba uporabiti 110. člen ZOR - sklep nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom in morali, saj ga je izdala oseba brez vsakršnih pooblastil. Zato predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se sodbi sodišča druge in prve stopnje v izpodbijanem delu spremenita tako, da se v celoti ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

V postopku po 375. členu ZPP je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Materialno pravo v obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (378. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (370. člen). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev obeh sodišč, da je bil tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 11.4.1994 vročen dne 13.4.1994 (B 19) in da je bila pristojna za njegovo izdajo v.d. direktorica. Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določbe 3. odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Delavec ima po določbi 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih delodajalec sprejme o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih (prvi odstavek) in sicer v roku 15 dni od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice (drugi odstavek). Če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve ugovora, ima delavec po 1. odstavku 83. člena ZTPDR pravico zahtevati varstvo svojih pravic pred pristojnim sodiščem.

Z navedenimi določili je urejen inštitut izpodbojnosti odločbe, ki posega v delavčeve pravice. Zato je sklicevanje revizije na ničnost tožniku izdanega sklepa brez zakonite podlage. Za razliko od ničnosti lahko nezakonitost odločbe, s katero je bila kršena katera od pravic delavca, uveljavlja samo on, po predpisanem postopku in v rokih določenih z zakonom. Zakon torej ne določa ničnosti nezakonite odločitve delodajalca, saj bi jo v takem primeru lahko uveljavljal vsakdo. Če bi se priznavala tretjim osebam, ki nimajo pravnega interesa, da kadarkoli (saj uveljavljanje ničnosti ni časovno omejeno) uveljavijo pravico izpodbojnosti, bi šlo za poseganje v relativno razmerje, kar bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli delovnega prava. Ker je izpodbojnost določena zaradi varstva samih pogodbenih strank iz delovnega razmerja, je odvisno od volje delavca, v katerega interesu je v ZTPDR določena izpodbojnost, ali bo to pravico v rokih, ki so v zakonu določeni, uveljavil. Z iztekom roka iz 2. odstavka 80. člena ZTPDR postane sklep, ki ga delavec ne izpodbija, dokončen, izvršljiv in pravnomočen. To pa pomeni njegovo neizpodbojnost, ki ima za posledico, da sklep pravno učinkuje kot pravilen in zakonit. Z nastankom pravnomočnosti, ki je absolutne narave, namreč odpade možnost presoje njegove pravilnosti in zakonitosti.

V obravnavanem primeru to pomeni, da je tožniku, ki sklepu v.d. direktorice z dne 11.4.1994 ni ugovarjal, delovno razmerje z dnem 30.3.1994 prenehalo zakonito. Zato po tem datumu ni upravičen do pravic iz delovnega razmerja, uveljavljenih s tožbo. Njegov tožbeni zahtevek je bil tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno zavrnjen kot neutemeljen.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo.