17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 439/2002 z dne 11. 5. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1291/2000 z dne 6. 2. 2002 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti (sedaj Ministrstvo za gospodarstvo), s katero je to ministrstvo odpravilo odločbo upravnega organa prve stopnje o denacionalizaciji podržavljenega premoženja v vrednosti 39.193 USD in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. Izpodbijana odločitev se nanaša na denacionalizacijo premičnin podjetja, ki je bilo podržavljeno C. C., stricu pritožničinega očeta.

2.Pritožnica navaja, da je bil njen oče eden izmed oporočnih dedičev bivšega lastnika podržavljenega podjetja. Ne strinja se s stališčem, da zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila sestra drugega oporočnega dediča in nečakinja B. B., ki je svojega moža C. C. preživela, ni bila vložena tudi v njeno korist. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 11/01 in OdlUS X, 1). Upravnemu sodišču očita, da je izpodbijano odločitev sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, da ji ni bil vročen odgovor tožene stranke in da tožene stranke ni zastopal zakoniti zastopnik. Odločitev naj bi bila pristranska, ker ni bil upoštevan ne njen tožbeni zahtevek ne njene navedbe. Izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala razlogov o zavrnitvi njenih tožbenih ugovorov glede upravičenosti do vrnitve premoženja po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen). Zato naj bi ji bile kršene pravice iz 14. in 22. člena Ustave. Ker naj bi bilo s tako odločitvijo onemogočeno odločanje o denacionalizaciji, naj bi bila kršena tudi pravica iz 33. člena Ustave in iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču očita tudi, da o njeni pritožbi ni odločilo v razumnem roku.

B.

3.Pritožničine navedbe v ustavni pritožbi, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavne pritožbe ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-138/99. Že Upravno sodišče je pojasnilo, zakaj se odločitev o razveljavitvi 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 – ZDen-B) ne nanaša na njen pravni položaj. Prav tako je že Upravno sodišče odgovorilo na pritožničine očitke v zvezi s kršitvami pravil postopka, ki se nanašajo na pristojnost upravnih organov in na udeležbo Državnega pravobranilstva. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je Upravno sodišče svojo odločitev obrazložilo z razlogi, s katerimi se tudi sâmo strinja. Dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč ter da sta sodišči njene tožbene in pritožbene ugovore zavrnili, pa še ne pomeni, da je odločitev sodišča pristranska in da sodišči nista upoštevali njenih tožbenih in pritožbenih navedb. Zgolj to, da odločitev sodišča ni takšna, s kakršno bi se pritožnica strinjala, pa ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela neenakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave), pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave in 6. člena EKČP.

4.Pritožnica kršitev 22. člena Ustave utemeljuje tudi z dejstvom, da Upravno sodišče ni izvedlo predlagane glavne obravnave. Ustavno sodišče je glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu že zavzelo stališče, da iz 22. člena Ustave ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Vendar zgolj "gola" zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004, Uradni list RS, št. 139/04). V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je pritožničino grajo, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, zavrnilo, ker nespornih dejstev ni treba dokazovati, pritožnica pa odločilnega dejstva za rešitev upravnega spora (tj. da Č. Č. ne bi mogla dedovati premoženja, za katerega je prvotno vložila zahtevo za denacionalizacijo) ni prerekala. Zato pritožnica kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne more utemeljiti zgolj z očitkom, da Upravno sodišče kljub njeni zahtevi glavne obravnave ni izvedlo.

5.Pritožnica pa ni izkazala, da bi v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča uveljavljala očitek, da ji odgovor tožene stranke ni bil vročen. Zato v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so ji bila na razpolago, ni izkoristila. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Zato pritožnica te domnevne kršitve v ustavni pritožbi ne more uveljavljati.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pritožbenem postopku v upravnem sporu. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan