Jedro

Za zavrnitev tožnikove zahteve za izplačilo odobrenih sredstev po presoji sodišča ne zadoščajo ugotovitve v odločbi DURS, ki je svojo odločitev sprejela le upoštevajoč pravila, ki vežejo izdajatelja računa v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti. Tožena stranka bi se morala opredeliti tudi do tožnikovih trditev, da kot davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da sta bila računa, s katerima uveljavlja izplačilo, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja številka 33113-607/2009/27 z dne 16. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) zavrnila tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 5. 10. 2009. V obrazložitvi navaja, da so bila tožniku z odločbo z dne 5. 10. 2009 dodeljena nepovratna sredstva v višini do 80.040,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 122 Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2009, ki so bila razpisana z Javnim razpisom (Uradni list RS, št. 35/2009) za namen B-Naložbe v nakup nove mehanizacije in opreme za sečno in spravilo lesa. Po prejemu zahtevka, ki ga je tožnik skupaj z dokumentacijo, vložil dne 13. 5. 2010, je kot izhaja iz obrazložitve odločbe Agencija v skladu s 56. členom Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) preverila ali tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev.

V postopku preverjanja verodostojnosti zahtevka in prilog, ki ga je opravila po postopku administrativnih kontrol po določbah člena 26 Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 z dne 7. decembra 2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1689/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (Uradni list EU L 368, 23. 12. 2005 s spremembami (v nadaljevanju Uredba 1975/2006/ES), je Agencija zaprosila DURS, Davčni urad Postojna, da preveri verodostojnost računov št. 2009-106 z dne 16. 11. 2009 in št. 2009-110 z dne 27. 11. 2009, ki ju je izdal A. d.o.o. Po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru davka na dodano vrednost pri tožniku kot davčnemu zavezancu, je DURS izdal odločbo št. DT 0610-84/2010-11(1302-04) z dne 11. 3. 2011, ki jo je posredoval tudi Agenciji. Iz navedene odločbe pa izhaja, da je DURS ugotovil, da oba računa, ki ju je izdala družba A. nista v celoti verodostojni knjigovodski listini, ker je vrednost v računih bistveno višja od tržnih. Dejanske vrednosti pa zato, ker poslovanje podjetja B. d.o.o., od katerega je bilo dobavljeno blago po računih A. d.o.o., nima podlage v realnih poslih in ker ni bilo priloženih drugih listin, ni bilo mogoče ugotoviti. Na podlagi ugotovitve, da je družba A. d.o.o. sodelovala v verigi več udeležencev, katerih namen je neplačilo DDV, DURS ugotavlja, da je bil tudi tožniku omogočen nezakoniti odbitek vstopnega DDV. Tožnika je agencija zato pozvala naj obrazloži stanje glede dejstev navedenih v zapisniku DURS-a. Po povzemanju obrazložitve, ki jo je tožnik podal pisno dne 23. 3. 2011, Agencija ugotavlja, da njegove navedbe in dejstva niso relevantna, ker z njimi ne dokazuje verodostojnosti računov št. 2009-106 in 2009-110 izdajatelja A. d.o.o. Zato Agencija sprejema ugotovitev v odločbi DURS-a in šteje navedena računa kot neverodostojni listini. Ker se po določbi tretjega odstavka člena 5. Uredbe 1975/2006 ES plačilo ne opravi upravičencem, če se ugotovi, da so ustvarili lažne pogoje, potrebne za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore, in ker se po določbi drugega odstavka člena 31. Uredbe 1975/2006 ES v primeru ugotovitve, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, dejavnost izključi iz podpore EKSRP in se zahteva povračilo že plačanih zneskov, Agencija zaključuje, da tožnikovemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Ker je tožnikov zahtevek v nasprotju s predpisi, ga je v skladu z določbo četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, zavrnila.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je po tem, ko mu je tožena stranka dne 5. 10. 2009, na podlagi popolne vloge podane na Javni razpis za ukrep Povečanje vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2009 (ukrep 122) za pridobitev subvencije za investicije v gozdarsko opremo, izdala odločbo o pravici do sredstev za nakup gozdarske opreme v višini 80.040 EUR, nabavil vso opremo skladno z razpisnimi pogoji in odobrenimi predračuni, ki so bili sestavni del vloge. Zato je dne 13. 5. 2010 vložil zahtevek za izplačilo odobrenega zneska s priloženo dokumentacijo, ki je bila zahtevana v razpisnih pogojih. Ker izplačilo ni bilo opravljeno, mu je bilo po ustnih in pisnih zaprosilih, pojasnjeno, da poteka preverjanje verodostojnosti računov št. 2009-106 in 2009-110, ki mu jih izda dobavitelj gozdarske opreme, družba A. d.o.o. Verodostojnost računov je po navedbah tožnika preverjal DURS-DU Postojna, ki pa mu je z odločbo, čeprav je DDV po navedenih računih že plačal, dodatno odmeril DDV v višini 15.388,67 EUR in obresti v višini 228,70 EUR zaradi v odločbi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju DDV. Ker se z ugotovitvami davčnega organa ni strinjal, tožnik navaja, da je zoper njegovo odločbo vložil pritožbo, o kateri pa še ni bilo odločeno.

V nadaljevanju navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo utemeljila na podlagi ugotovitev davčnega organa, čeprav jim je tožnik v davčnem postopku ugovarjal. V tožbi vztraja pri trditvi, da je DDV po obravnavanih računih pravilno obračunal in plačal in da mu je bil (čeprav sam ni poznal in preverjal dobaviteljevih dobaviteljev) neupravičeno obračunan DDV, ki naj ga ne bi plačal dobaviteljev dobavitelj. Toženi stranki tudi očita, da v javnem razpisu in v Zakonu o kmetijstvu, ni imela podlage zato, da je nadzor prepustila davčnemu inšpektorju. Zato se tožena stranka po mnenju tožnika neupravičeno sklicuje na nepravnomočne ugotovitve organa, ki za nadzor v tej zadevi ni pristojen.

Sodišču zato predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo opisuje postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in dodatno pojasnjuje razloge zaradi katerih je pri odločanju upoštevala ugotovitve davčnega organa. V zvezi s tožbenim očitkom pojasnjuje, da je v postopku preverjanja tožnikovega zahtevka delovala po postopku izvajanja administrativnih kontrol skladno z določbami člena 26 Uredbe 1975/2006/ES tako, da je izvedla preveritev podatkov v uradnih evidencah. Pri ugotavljanju resničnega dejanskega stanja je v skladu z določbami ZUP (8. in 34. člen) pri preverjanju verodostojnosti tožnikovega zahtevka in prilog zaprosila DURS, DU Postojna da preveri verodostojnost zahtevka priloženih računov izdajatelja A. d.o.o. Ob upoštevanju ugotovitev DURS, ki jih je Agencija povzela v ugotovitvenem postopku, je v skladu z že navedeno določbo Uredbe 1975/2006/ES in s četrtim odstavkom 56. člena ZKme-1, tožnikov zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami predpisov, zavrnila. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalnih vlogah se tožnik ne strinja s trditvijo tožene stranke podano v odgovoru na tožbo, da zaradi namena izdanih računov družbe A. d.o.o. (višanje vrednosti dobav in storitev) računov ni mogoče šteti za verodostojne. V zvezi s tem trdi, da vrednosti dobav ne odstopajo od primerljive ponudbe na trgu in da to v davčnem postopku s ponudbami drugih ponudnikov tudi dokazuje. Tožnik se namreč ne strinja z ugotovitvijo DURS, ki temelji na predpostavki, da je kot kupec vedel ali bi moral vedeti, da njegov dobavitelj posluje z dobavitelji, ki nimajo namena plačati davek. Ta predpostavka pa je po mnenju tožnika brez realne podlage. Ker na teh nepravilnih ugotovitvah temelji izpodbijana odločba, tožnik vztraja pri predlagani odpravi izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na navedbe tožnika odgovarja v pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2011, v kateri se ponovno sklicuje na predpise navedene v odgovoru na tožbo in povzema postopek in ugotovitve DURS, DU Postojna. V zvezi s trditvami tožnika o primerljivi vrednosti dobav pa tožena stranka povzema ugotovitve iz odločbe DURS, DU Postojna, iz katerih izhaja, da so cene po računih A. d.o.o. v primerjavi s tržnimi cenami bistveno višje. Navaja tudi, da je Agencija v svojem ugotovitvenem postopku zato tehtala dokaze in dejstva, ter je ugotovitve iz odločbe DURS, štela za dokazane. Zato vztraja pri navedbah in predlogu podanem v odgovoru na tožbo.

Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke podane v pripravljalni vlogi. Zanj ostaja sporna dokazanost in resničnost ugotovitev DURS v nepravnomočni odločbi. Zato meni, da Agencija na podlagi le-teh ne more zavrniti njegovega zahtevka. V nadaljevanju navaja določbe Zakona o davčnem postopku in dejstva zaradi katerih odločitev DURS-a ni pravilna. Med drugim zatrjuje, da si je inšpektorica Agencije podrobno ogledala vso opremo, vključno z ojačitvijo kabine in podvozja in ni imela pripomb. Zato je neutemeljena ugotovitev DURS-a, da je na računu naveden le splošen tekst, ki ne omogoča nadzora davčnemu organu in da zato ne predstavlja verodostojne listine. Po navajanju nepravilnosti, ki jih tožnik očita davčnemu organu, tožnik trdi, da je Agencija v predpisanem roku prejela vse dokaze o dobavi opreme in da je obstoj in ustreznost opreme osebno preverila na terenu inšpektorica Agencije. Zato meni, da so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za izplačilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali so bili izpolnjeni pogoji iz 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) za zavrnitev tožnikove zahteve za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33113-607/2009/7 z dne 5. 10. 2009. Po določbi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 organ zavrne zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev. Tudi Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba) v tretjem odstavku 86. člena določa, da za izplačilo sredstev vlagajo upravičenci zahtevke na Agencijo, ki sredstva izplača po opravljeni kontroli in nadzoru iz 114. člena Uredbe. V Javnem razpisu je v poglavju VII. Finančni pogoji dodeljevanja sredstev, v točki 8 določeno, da se sredstva izplačajo na podlagi zahtevka, ki mu mora upravičenec priložiti originalne račune z originalnimi dokazili o njihovem plačilu, ki se glasijo na njegovo ime. Po členu 5. odstavek 3 Uredbe 1975/2006 ES, ki je bila uporabljena pri odločanju v tej zadevi, pa se plačilo ne izplača upravičencem, za katere se ugotovi, da so ustvarili lažne pogoje, potrebne za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore. V primeru, da se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, se po drugem odstavku 31. člena Uredbe zadevna dejavnost izključi iz podpore Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSR) in se zahteva povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost. Iz določbe 21.1. SRS pa izhaja, da morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. V drugem odstavku 21.12. SRS je med drugim določeno tudi, da so knjigovodske listine verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakršnih koli dvomov, spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni očitek, da se Agencija ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi z verodostojnostjo računov družbe A. d.o.o. št. 2009-106 z dne 16. 11. 2009 in št. 2009-110 z dne 27. 11. 2009. Ni se opredelila do trditev, da sta oba računa verodostojna, saj je kmetijski inšpektor po zatrjevanju tožnika pri kontroli na kraju samem lahko ugotovil, da je tožnik nabavil stroje, za katere so mu bila na podlagi predračuna, dodeljena sredstva z odločbo z dne 5. 10. 2009. Po presoji sodišča je zato zmotno stališče tožene stranke, ki meni, da ugotovitve v odločbi DURS, na katere se sklicuje tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zadoščajo za zavrnitev tožnikove zahteve za izplačilo odobrenih sredstev. Davčni organ je svojo odločitev sprejel le upoštevajoč pravila, ki vežejo izdajatelja računa v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti, v konkretnem primeru sta bila namreč računa predložena DURS zaradi obračuna DDV. Pri presoji verodostojnosti računov pa se Agencija, ni opredelila do drugih spornih vprašanj. Tožnik namreč trdi, da kot davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da sta bila računa, s katerima uveljavlja izplačilo, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Tožena stranka bi se pri odločanju o pravici do izplačila že odobrenih sredstev tožniku morala opredeliti glede vprašanj o tem, ali so računi, ki jih je predložil tožnik popolni, ali blago navedeno v računih po vrsti in vrednosti ustreza blagu navedenem v predračunih, ali je tožnik to blago prevzel in ugotoviti ter obrazložiti indice, ki bi upravičeno kazali na to, da je tožnik za nepravilnosti ali goljufijo na področju dejavnosti izdajatelja računov vedel. Ker tega v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni storila, ostaja tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je sodišče v skladu z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Zadevo zato vrača toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), ki mora v skladu s četrtim odstavkom istega člena izdati nov upravni akt.