Jedro

Predlagateljica je pogodbo sklenila pod pritiskom, pritiske so pomenili pogosti obiski predstavnika oblasti in prigovarjanje, da naj vendarle nepremičnine proda, nepremičnine so bile dejansko odvzete že pred pogodbo, prišlo je do groženj, da bodo nepremičnine nacionalizirane. Zemljišče so zorali in se kasneje z lastniki pogovarjali, in če se kdo ni strinjal, je "pa šlo bolj na silo oz. bolj na vroče".

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se nepremičnine parc.št. 168 travnik, parc.št. 176 njiva in parc.št. 177 gozd, vse vpisane v vl.št... k.o..., vrnejo v last in posest predlagateljici. Zavezanka za vrnitev nepremičnin je po sklepu sodišča prve stopnje Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa po uradni dolžnosti opravljen ustrezen zemljiškoknjižni vpis. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo "Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov" in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog predlagateljice, podrejeno pa, da oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V reviziji trdi, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 5. člena ZDen, ker je bil pravni posel sklenjen za plačilo davčnih obveznosti na podlagi Uredbe o dopolnitvi Uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih prihodkov. Ta predpis pa ni predviden v 3. členu ZDen in zato denacionalizacija ni dopustna. Trdi še, da tudi, če bi bila denacionalizacija po 5. členu ZDen sicer dovoljena, niso izpolnjeni pogoji, ki jih ta člen predvideva. Predlagateljica je prodala zemljišče brez grožnje, prisile ali zvijače. Te okoliščine bi moralo sodišče presojati po 60. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, česar pa ni storilo.

Predlagateljici ni grozila nobena nevarnost za kakšno življenjsko pomembno dobrino in zato ni nobene podlage za vrnitev nepremičnin.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP in 37. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizijo vložilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je v reviziji v uvodu navedlo, da je prva nasprotna udeleženka "Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov", na koncu revizije pa kot vlagatelja navedlo samo "Republika Slovenija". Revizijsko sodišče se je zato najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je revizijo vložila upravičena oseba (primerjaj 389. in 392. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93 - 23/96, v nadaljevanju ZSKZ) je sklad zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji (1. odstavek 20. člena). Zato gre v prvi vrsti za napačno poimenovanje tega denacionalizacijskega zavezanca. Toda revizijsko sodišče je izhajalo iz načela, da zgolj nepreciznost v imenovanju nasprotnega udeleženca v tem postopku na dovoljenost revizije ne more vplivati.

Drugo vprašanje, ki se je zastavilo pri presoji dovoljenosti revizije, je dejstvo, da je na koncu revizije naveden kot vlagatelj samo "Republika Slovenija". Tudi ta označba, po mnenju revizijskega sodišča, kljub zavajanju, na dovoljenost oz. na odločitev revizijskega sodišča ne more vplivati. Navedba imena udeleženca na koncu revizije brez ustreznega podpisa, pri čemer je podpis in pečat zastopnika, ki je revizijo vložil, v uvodu revizije, ni pravno pomembna.

Ostaja zato le še vprašanje, ali je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije lahko zakoniti zastopnik Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotavlja, da je v noveli Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98, v nadaljevanju ZDen) deloma ponovljena, deloma pa dopolnjena določba iz ZSKZ. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je (še nadalje) zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč (novi 1. odstavek 27. člena). Za odločanje na revizijski stopnji pa je pomembna sprememba 4. odstavka 60. člena, ki postane 5. odstavek in se glasi: "Če se zahtevek glasi na premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije, zastopa interese zavezane stranke Državno pravobranilstvo Republike Slovenije". Novela je začela veljati 3.10.1998. Od tedaj dalje zato Državno pravobranilstvo v denacionalizacijskih postopkih zastopa tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. To pooblastilo mu daje zakon in sicer že navedena novela ZDen.

Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila do odločanja na revizijski stopnji sanirana napaka v zastopanju, ki je še obstajala v času vložitve revizije dne 24.4.1998. Sanirala jo je novela ZDen in zaradi tega kršitev, na katero mora paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), ne obstaja več. Zato je revizijsko sodišče revizijo obravnavalo meritorno.

Po proučitvi zadeve je ugotovilo, da revizija ni utemeljena.

V 3. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I - 87/97 in 65/98) so res navedeni predpisi, na podlagi katerih je mogoče zahtevati denacionalizacijo. Uredba, ki je bila podlaga za sporno kupno pogodbo, v njem res ni navedena. Vendar to za odločitev ni pomembno. Prva nasprotna udeleženka si zmotno razlaga povezavo med 3. in 5. členom ZDen. Povezava med njima, pa tudi med njima in 4. členom ZDen je le v tem, da določa časovni okvir, v katerem so bili sprejeti predpisi, na podlagi katerih je prihajalo do krivičnih podržavljanj, ali pa so ti predpisi v času podržavljenja, čeprav je do njega prišlo na podlagi sicer pozneje sklenjenega pravnega posla, še veljali. Gre za čas do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (dne 7.4.1963).

Predlagateljica pa je sklenila pogodbo dne 28.1.1963. Zato ni pomembno, na podlagi kakšnega predpisa je predlagateljica sklenila kupoprodajno pogodbo. Pomembno je le, ali je bila ta pogodba sklenjena v okoliščinah, ki jih predvideva 5. člen ZDen. Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se je s tem strinjalo, ugotovilo, da je predlagateljica pogodbo sklenila pod pritiskom (po pogostih obiskih predstavnika oblasti in prigovarjanju, da naj vendarle nepremičnine proda, da so bile nepremičnine dejansko odvzete že pred pogodbo, da je prišlo do groženj, da bodo nepremičnine nacionalizirane itd.). Te okoliščine so del dejanske podlage, v katero revizijsko sodišče, zaradi prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP (v povezavi s 37. členom ZNP), ne sme več posegati. Sodišče druge stopnje je še posebej poudarilo, da je tudi iz izpovedi L. T. bilo razvidno, da je predlagateljica sklenila pogodbo pod pritiskom, saj je dejal, da so zemljišče zorali in se kasneje z lastniki pogovarjali, in če se kdo ni strinjal, je "pa šlo bolj na silo oz. bolj na vroče". Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da so bili pogoji iz 5. člena ZDen pravilno materialnopravno ovrednoteni.

Poleg tega je bilo med postopkom ugotovljeno, da znaša oz. da je znašala kupnina za navedene nepremičnine le 9% vrednosti teh nepremičnin, kar pomeni, da je šlo po merilih iz ZDen celo za neodplačno razpolaganje.

Revizija zaradi tega ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP zavrnilo kot neutemeljeno.