Jedro

Če se zahteva vpis lastninske pravice na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene obveznosti strank na podlagi pravnega posla, in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla (peti odstavek 149. člena ZZK-1). Pri odločanju o vpisu je pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena ZZK-1). Varstvo zaradi materialnopravne neveljavnosti vknjižbe je predvideno v pravdnem postopku z vložitvijo izbrisne tožbe (243. člen ZZK-1), ki omogoča tudi zaznambo v zemljiški knjigi (245. člen ZZK-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca in potrdilo sklep Dn 1 z dne 7.2.2017, s katerim je bil pri uvodoma navedeni nepremičnini na podlagi prodajne pogodbe z dne 27.12.2016 dovoljen vpis lastninske pravice na predlagateljico.

2. Zoper sklep se je pritožil nasprotni udeleženec. V pritožbi navaja, da vztraja pri ugovornih navedbah. Oseba I. J., v centralnem registru ne obstaja in tudi ni obstajala na dan vložitve ugovora oziroma sprejema izpodbijanega sklepa. Verjetno gre za tujko in bi moralo biti listini priloženo, kar določata 3. in 4. odstavek 36. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), česar pa sodišče po uradni dolžnosti ni upoštevalo. Zemljiškoknjižno dovolilo tudi zato ni popolno. Ker je zemljiška knjiga javna knjiga mora vsebovati verodostojne podatke, z nepopolnim zemljiškoknjižnim dovolilom pa jih ne, saj državljanstvo kupca v listini, ki naj bi potrdila obstoj zavezovalnega pravnega posla ni znano. Sodišče se sicer sklicuje na določila 36. člena ZZK-1, ni pa jih upoštevalo. Osebni dokumet kupke je bil lahko tudi ponarejen, v CRP RS ga ni nihče preverjal, uporabljena pa je bila tudi zgolj njegova kopija, ki jo je prodajalcu posredovala posredniška družba za namen overitve pogodbe pri notarju. Vpis se je torej dovolil na podlagi nejasne in nepopolne intabulacijske klavzule na dejansko neznano ali celo neobstoječo osebo, kar je v nasprotju z določili četrtega odstavka 149. člena ZZK-1. Gre lahko za fiktivno pogodbo z namenom oškodovanja nasprotnega udeleženca, saj ne bo nobenega zoper katerega bo lahko uveljavljal pravdne zahtevke. Sodišče je tako kršilo določbe pravdnega postopka, saj je odločbo oprlo na nedovoljeno razpolaganje predlagateljice ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejanso stanje. V nadaljevanju se pritožnik sklicuje na 92. in 86. člen Obligacijskega zakonika. Ničnost zavezovalnega posla glede na kavzalnost povzroči ničnost intabulacijske klavzule (dr. Nina Plavšak, dr. Renato Vrenčur, Pomen razpolagalnega upravičenja pri razpolaganju z lastninsko pravico na nepremičnini, Pravnik 9-10/2015, str. 595). Na ničnost intabulacijske klavzule je sodišče dolžno paziti po četrtem odstavku 149. člena ZZK-1. Pritožnik je opozoril na ničnost intabulacijske klavzule zaradi napak volje, mora pa jo upoštevati tudi sodišče. Tudi zato, ker notar od kupke ni prejel dokumenta, na katerem bi ugotovil njeno državljanstvo in istovetnost, temveč preko dobrovernega pritožnika le njegovo kopijo. Sedaj pa pritožnik ugotavlja, da ta oseba sploh ne obstaja v CRP RS. Dejanski kupec tako sploh ni izrazil volje in je zemljiškoknjižno dovolilo nično, saj mora biti za nastanek pravnega posla jasno izražena volja tako pridobitelja kot odsvojitelja. Kdo je torej listino, na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče dovolilo vpis, prevzel, ni jasno, kot tudi ne kdo je dejanski pridobitelj nepremičnine. Mogoče sploh ne obstaja in je bila pogodba uporabljena za pranje denarja ali pridobitev socialnih premoženjskih pravic osebi, ki dejansko nepremičnino uporablja in jo ima v posesti. Utemeljenost njegove domneve dokazuje tudi dejstvo, da je predlog za vpis napravila druga notarka kot je tista, ki je overila pogodbo.

3. Pritožba ni utemeljena

4. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ničnost zavezovalnega posla, se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. Če se zahteva vpis lastninske pravice na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene obveznosti strank na podlagi pravnega posla, in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla (peti odstavek 149. člena ZZK-1). Pri odločanju o vpisu je pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena ZZK-1). Pritožnica zato s sklicevanjem na razloge za ničnost zavezovalnega posla (prodajne pogodbe) ne more uspeti. Varstvo zaradi materialnopravne neveljavnosti vknjižbe je predvideno v pravdnem postopku z vložitvijo izbrisne tožbe (243. člen ZZK-1), ki omogoča tudi zaznambo v zemljiški knjigi (245. člen ZZK-1).

5. Pritožbene navedbe, da predlagateljica ni vpisana v CRP in da gre verjetno za tujko, da je bil njen osebni dokument lahko ponarejen, da je posredniška agencija prodajalcu izročila le kopijo osebnega dokumenta, so nedovoljena pritožbene novote (drugi odstavek 160. člena ZZK-1). Tudi sicer je državljanstvo kupke in njen EMŠO preveril notar, kar izhaja iz potrdila o overitvi podpisa na prodajni pogodbi, ki je podlaga predmetnemu vpisu.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1 ter 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka tretjega odstavka 161. člena ZZK-1).