Jedro

Začasna ureditev stanja se glede na določbo 2. odstavka 68. člena ZUS lahko nanaša le na sporno pravno razmerje, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Vračilo že plačanih zamudnih obresti, ki ga v obravnavani zadevi uveljavlja tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot predlog za začasno ureditev stanja, se ne nanaša na sporno pravno razmerje.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V upravnem sporu, ki se je začel na podlagi 2. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS), je upravno sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS. Tožba je bila vložena v zvezi s pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada K. z dne 10.2.2004, s katero je bilo zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od dobička pravnih oseb za leta 1998, 2001 in 2002, davka na dodano vrednost za čas od novembra 2001 do decembra 2002 ter davka od osebnih prejemkov in prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1.1.2002 do 31.1.2003, naloženo plačilo davčnih obveznosti in pripadajočih zamudnih obresti.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru iz predložene dokumentacije izhaja, da je tožeča stranka vse davčne obveznosti že plačala. Kot škodljive posledice, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe in ki naj bi se z izdajo začasne odredbe odvrnile, tožnik navaja že izvedeno plačilo 32.229.000,18 SIT, obresti in zatrjevani najem posojila in plačevanje obresti zanj. Po presoji sodišča prve stopnje začasna ureditev stanja na način, kot ga predlaga tožeča stranka, glede na v tem postopku obravnavano pravno razmerje, ni primerna. Predlog tožeče stranke, da se z začasno odredbo odloči, da se ji vrnejo (preveč) plačane zamudne obresti z obrestmi, se delno ne le pokriva z v tožbi uveljavljanim zahtevkom, temveč ga celo presega. Izdaja začasne odredbe sodišča, kot jo zahteva tožeča stranka, ne bi začasno uredila stanja v zvezi s spornim pravnim razmerjem, temveč bi delno odpravila učinke prvostopenjske odločbe, saj je bila tožba vložena zaradi molka tožene stranke kot pritožbenega organa. Zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe, lahko uveljavlja v samostojnem postopku pred za to pristojnim organom prve stopnje. Tožeča stranka nastanka hujših škodljivih posledic, ki naj se odvrnejo, v predlogu le zatrjuje, z ničemer pa jih ne izkazuje. Kljub temu, da tožeča stranka z navedbo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004, verjetno izkazuje utemeljenost tožbe v delu glede obračunanih in plačanih zamudnih obresti pred izvršitvijo odločbe, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pritožbi ugodi tako, da izda predlagano začasno odredbo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka po sodni odmeri z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje do plačila. Navaja, da je davčni dolg po izpodbijani odločbi v celoti plačala. Zaradi blokade računa in visokih zakonitih zamudnih obresti je najela posojilo in je dne 19.4.2004 v celoti poravnala davčni dolg. Zaradi plačila davka na dodano vrednost je davčni organ s sklepom z dne 14.4.2004 postopek prisilne izterjave ustavil, istega dne pa tudi s sklepom ... ustavil postopek prisilne izterjave zaradi vloge o začasnem odlogu plačila. Zadnji sklep je prejela 19.4.2004, ko je bil davčni dolg že v celoti poplačan. Njena škoda je nedvomno izkazana, saj je oškodovana za 32.229.000,18 SIT zaradi napačne uporabe Zakona o davčnem postopku (ZDavP), za katerega je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004 ugotovilo, da obračunavanje zamudnih obresti pred izvršljivostjo odločbe o odmeri davka ni v skladu z načelom pravne varnosti iz 2. člena ustave. Tožeča stranka ne razpolaga s svojim denarjem, za posojilo, katerega je najela zaradi plačila davčnega dolga, pa plačuje visoke obresti, kar zagotovo pomeni protipravno škodo, nezakonito dejanje pa še traja. Zahtevek za izdajo začasne odredbe ne presega tožbenega zahtevka. V dopolnitvi tožbe tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti izpodbijane odločbe v obrestnem delu in odpravo posledic ničnega upravnega akta. Odprava posledic ničnega akta pa v pravnem in dejanskem stanu pomeni vrnitev neutemeljeno plačanih obresti in bi sodišče v skladu z 62. členom ZUS moralo odločiti, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito stanje, oziroma bi moralo izdati začasno odredbo, s katero bi toženi stranki naložilo vračilo zneska 32.229.000,18 SIT. Tožeči stranki je kršena ustavna pravica do zasebne lastnine, saj s prisilno izterjanim zneskom ne more razpolagati, nezakonit poseg v ustavno pravico pa predstavlja hujšo škodljivo posledico. V skladu z 62. členom ZUS ima sodišče vsa zakonska pooblastila, da po uradni dolžnosti izda začasno odredbo, s katero odloči o prepovedi nadaljevanja in o ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, če nezakonito stanje še traja. Pravno nevzdržno in nedopustno je, da bi morali davčni zavezanci, katerim je davčni organ obračunal zamudne obresti za par let nazaj pred izdajo odločbe in so jih plačali, čakati na vrnitev do pravnomočnosti sodbe po vloženi tožbi, kar lahko traja 5 in več let. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

K 1. točki izreka: V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo po 2. odstavku 26. člena ZUS zaradi molka tožene stranke v zvezi s pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje o plačilu davčnih obveznosti. Po vložitvi tožbe pa je vložila predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004, na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS. Po tej določbi ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice.

Začasna ureditev stanja se glede na določbo 2. odstavka 69. člena ZUS lahko nanaša le na sporno pravno razmerje, ki je predmet presoje v upravnem sporu, kar je v obravnavani zadevi presoja zakonitosti izpodbijane odločbe davčnega organa. Vračilo že plačanih zamudnih obresti, ki ga v obravnavani zadevi uveljavlja tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot predlog za začasno ureditev stanja, pa se ne nanaša na sporno pravno razmerje. O vračilu davčnih obveznosti bo mogoče odločati šele po odločitvi o glavni stvari, torej po presoji zakonitosti izpodbijane odločbe davčnega organa. Sodišče prve stopnje pa bo pri odločanju moralo upoštevati odločbo ustavnega sodišča, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004, na katero se sklicuje tožeča stranka. Ker pa vračilo zamudnih obresti ne more biti predmet predlagane začasne odredbe, tudi pavšalno zatrjevane in neizkazane škodljive posledice ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

Ker je bil v obravnavani zadevi sprožen upravni spor zaradi odločanja o zakonitosti akta državnega organa po 2. odstavku 1. člena ZUS in ne po 3. odstavku 1. člena ZUS, niso izpolnjeni pogoji za odločanje o začasni odredbi po 62. členu ZUS, kot to zmotno meni tožeča stranka. Po 3. odstavku 1. člena ZUS odloča namreč sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posameznih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je bilo sodno varstvo tožeči stranki v skladu z ZDavP zagotovljeno v pritožbenem postopku zoper odločbo prvostopenjskega organa in v upravnem sporu zoper odločbo tožene stranke oziroma v primeru molka organa druge stopnje po 2. odstavku 26. člena ZUS. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar pa je bilo v obravnavanem primeru podano.