Jedro

Vprašanja v zvezi z okoliščinami, ki potrjujejo obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, mora sodišče šele ugotoviti, saj je presoja, ali dejanskemu opisu kaznivega dejanja ustreza pravna kvalifikacija, kot jo je podal državni tožilec v predlogu za odreditev pripora in jo je sodišče sprejelo, prepuščena sodišču v nadaljnjih fazah postopka.

Okoliščine, ki se nanašajo na težo kaznivega dejanja ter okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne dajejo prepričljive podlage za sklep o osebnih lastnostih obdolženca, ki bi kazale na možnost ponovitve kaznivega dejanja, ponovitvene nevarnosti pa ne more utemeljiti niti ravnanje obsojenca po storitvi kaznivega dejanja, ko naj ne bi storil ničesar, da bi bratu, ki je očitno potreboval pomoč, pomagal. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da obdolženec prebiva sam, osebe, s katerimi ima stike, pa niso izpostavile takšnih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Šele dodatne okoliščine bi v povezavi z obstoječimi lahko bile podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti, pa iz izpodbijanih sklepov ne izhajajo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je zoper obdolženega A. A. s sklepom z dne 23. 10. 2021 odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v katerega je vštela pridržanje od 22. 10. 2021 od 2.18 ure. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 26. 10. 2021 pritožbo in predlog obdolženčevega zagovornika za nadomestitev pripora s hišnim priporom kot neutemeljena zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik iz razloga iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi, podredno pa sklepa spremeni in zoper obdolženca odredi hišni pripor.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da ta ni utemeljena. Navaja, da se bodo okoliščine pomembne za presojo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ali kaznivo dejanje uboja na mah po 117. členu KZ-1, razčistile med kazenskima postopkom, sicer pa zaključek, da je v tej fazi postopka s stopnjo utemeljenega suma izkazana storitev kaznivega dejanja uboja, izhaja tudi iz obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice, ki se je oprla zlasti na izjavo obducenta Martina Mervice. V zvezi s ponovitveno nevarnostjo se je preiskovalna sodnica do prejšnjega obdolženčevega življenja opredelila s tem, ko je izpostavila predvsem način izvršitve kaznivega dejanja ter obdolženčevo obnašanje po storitvi kaznivega dejanja, ki je tudi po mnenju zunajobravnavnega senata osebna lastnost takšne narave, da kaže na verjetnost ponavljanja kaznivih dejanj v tolikšni meri, da je pripor potreben za preprečitev nevarnosti. Meni, da je ocena preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, da ponovitvene nevarnosti ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom, povsem razumna in prepričljivo obrazložena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da sta bila obdolženec in njegov brat ob dogodku v hiši sama, priče, ki so dobro poznale razmere, pa so povedale, da se je brat B. B. vdajal pitju alkohola, brezdelju ter je s svojimi dejanji, predvsem s kajenjem v svoji sobi, stalno provociral obdolženca, ki je bil v strahu, da bo brat zažgal hišo, saj je kadil tudi v postelji. Obdolžencu je tudi grozil, da bo vse zažgal. Čeprav je obdolženec bratu takšno početje večkrat prepovedal, pa se ta na prepovedi ni oziral in je še naprej s svojimi dejanji namerno močno dražil obdolženca in ga s tem spravil v afektno stanje, v katerem se ni mogel več obvladovati. Trdi, da to potrjuje tudi izjava sestre C. C., da ji je obdolženec rekel, da se mu je zaradi tega zmešalo, ter obdolženčeva izjava, da se od trenutka, ko je zavohal tobak, ne spomni ničesar več, do trenutka, ko je pred hišo zagledal kol. Obdolženec je takrat poklical sestro C. C. in ji povedal, kaj se je zgodilo. Izpostavlja, da naj bi se dejanje zgodilo okoli 23.30 ure, obdolženec pa je sestro poklical ob 23.38 uri, torej takoj po dogodku, kar nasprotuje zaključku preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, da je obdolženec poškodovanega brata pustil brez pomoči in kar naj bi potrjevalo, da je imel namen vzeti mu življenje. Trdi, da preiskovalna sodnica in senat teh navedb, ki so odločilne glede presoje, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje uboja ali kaznivo dejanje uboja na mah, nista ocenila oziroma nanje nista odgovorila.

6. V fazi odločanja o odreditvi pripora sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP.1 Pri presoji, ali je podan utemeljen sum, izhaja iz podatkov spisa ter se pri tem omeji na ugotavljanje, ali iz zbranih dokazov izhajajo okoliščine in dejstva, ki s kar največjo stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Preiskovalna sodnica je v točki 4 obrazložitve sklepa določno navedla zbrane podatke in dokaze, v točkah 5 do 7 obrazložitve sklepa pa razloge, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sklepala o obstoju utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja. Temu je zunajobravnavni senat v celoti pritrdil v točki 5 obrazložitve sklepa ter tudi ustrezno navedel, da bo sodišče glede zagovornikovih navedb, da gre najverjetneje za kaznivo dejanje uboja na mah, razčistilo tekom kazenskega postopka. Vprašanja v zvezi z okoliščinami, ki potrjujejo obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, mora tako sodišče šele ugotoviti,2 saj je presoja, ali dejanskemu opisu kaznivega dejanja ustreza pravna kvalifikacija, kot jo je podal državni tožilec v predlogu za odreditev pripora in jo je sodišče sprejelo, prepuščena sodišču v nadaljnjih fazah postopka.

7. Zagovornik v zahtevi po vsebini enako kršitev uveljavlja v zvezi z navedbami, da je v izpodbijanih sklepih povsem izostalo ovrednotenje prejšnjega obdolženčevega življenja. Obdolženec še ni bil kaznovan, je skrben in delaven človek, ki skrbi za kmetijo, hišo in poslopja, C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. pa so ga ocenile kot delovnega, miroljubnega, nenapadalnega in dobrega človeka. Nasprotno so navedeni povedali za pokojnega D. D., ki je bil brez zaposlitve, povržen pitju alkohola, ni skrbel za higieno, pogosto je provociral in žalil, bil konfliktna oseba, v postelji je kadil in celo grozil, da bo vse zažgal ter obdolžencu grozil, da ga bo ubil. Obdolženec je zaradi tega slabo spal, se umikal bratu, ki ga je provociral in se celo zapiral v svojo sobo, da je imel mir pred bratom. Kot izhaja iz zbranega gradiva, je tudi pred dogodkom D. D. ponovno izzival obdolženca in kadil v sobi. Zatrjuje, da ob upoštevanju navedenega prav gotovo ni realne nevarnosti, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil. Meni, da ob odsotnosti ovrednotenja obdolženčevega prejšnjega življenja in ravnanj pokojnega brata, stališče preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, da je pri presoji ponovitvene nevarnosti zadostna že nižja stopnja verjetnosti, ne vzdrži resne sodne presoje, saj je sodna praksa že zavzela jasno stališče, da mora sodišče pri odločanju o priporu iz razloga ponovitvene nevarnosti ugotoviti take konkretne okoliščine, iz katerih je možno potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da res obstaja realna nevarnost, da bo osumljenec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. V izpodbijanem sklepu pa razlogi, ki jih je navedlo sodišče, okoliščine storitve in teža kaznivega dejanja, take realne nevarnosti ne utemeljujejo. Osebne lastnosti obdolženca, njegovo dosedanje življenje in delo, nekaznovanost ter odmevnost zadeve, pa utemeljujejo zaključek, da pri obdolžencu ni podana tolikšna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ki bi utemeljevala poseg v osebno svobodo. Sklicuje se na (ustavno)sodno prakso.

8. Za odreditev pripora mora biti podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibnost pripora za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi (20. člen Ustave Republike Slovenije). Priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter obdolženčeve osebne lastnosti, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. V skladu z obsežno sodno prakso morajo biti podane vsaj ena objektivna okoliščina in ena subjektivna okoliščina, ki morajo biti ugotovljene in določno obrazložene.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani sklep preiskovalne sodnice navedenih kriterijev v zvezi z obrazloženostjo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ne izpolnjuje. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno zatrjuje, da iz razlogov izpodbijanih sklepov ne izhaja takšna okoliščina subjektivne narave, ki bi pri obdolžencu kazala na obstoj ponovitvene nevarnosti. Preiskovalna sodnica je kot objektivno okoliščino izpostavila težo kaznivega dejanja, kot subjektivne okoliščine pa način storitve kaznivega dejanja, in sicer, da je bilo pretepanje intenzivno in je trajalo dalj časa, ter da je bil obdolženec ob prihodu sestre pred hišo in ni storil ničesar, da bi bratu, ki je očitno potreboval pomoč, pomagal. Pri tem se je sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 in navedla, da je v določenih primerih nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj dovolj zanesljivo izkazana že na podlagi specifičnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja in ni treba, da bi bile podane še dodatne subjektivne okoliščine oziroma okoliščine iz siceršnjega osumljenčevega življenja, saj v takšnih primerih zadostuje nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. Zaključek, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost, zaradi katere je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, je preiskovalna sodnica napravila le na podlagi objektivne okoliščine, in sicer načina storitve kaznivega dejanja. O ponovitveni nevarnosti pri obdolžencu je sklepala, ne da bi navedla in obrazložila kakšno pravno relevantno dejstvo, ki se nanaša na obdolženčeve osebne lastnosti (prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi) ali kakšne druge posebne okoliščine, ki bi kazale na nevarnost, da bi obdolženec kaznivo dejanje na prostosti ponovil. Zunajobravnavni senat pa je v izpodbijanem sklepu preiskovalni sodnici pritrdil, izpostavil način storitve kaznivega ter ponovil stališče preiskovalne sodnice, da zaradi očitanega kaznivega dejanja zoper človekovo življenje in telo, za odreditev pripora zadošča že nižja stopnja ponovitvene nevarnosti, saj je način izvršitve kaznivega dejanja in obdolženčevo obnašanje po njem taka konkretna okoliščina, iz katere izhaja obstoj verjetnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Vendar je takšno sklepanje, da bo obdolženec istovrstno kaznivo dejanje ponovil, zato izkustveno (povsem) neprepričljivo.

10. Okoliščine, ki morajo biti izkazane, da je ponovitvena nevarnost podana kot priporni razlog, morajo biti take narave, da kažejo na konkretno nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil. Izključno na podlagi načina izvršitve kaznivega dejanja je mogoče o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti sklepati samo v primerih, ko na to kaže visoka stopnja organiziranosti obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, njegova povezanost z drugimi osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo ali druge posebne okoliščine, ki omogočajo sklep o realni nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja. Zgolj dejstvo, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, ne pove ničesar ali dovolj o možnosti, da bo takšno istovrstno kaznivo dejanje tudi ponovil.3 Sklep o ponovitveni nevarnosti zato omogočajo šele okoliščine glede obdolženčeve osebnosti, njegovega življenjskega okolja, prejšnjega življenja in trenutne življenjske situacije, ki so takšne narave, da kažejo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi pa po presoji Vrhovnega sodišča takšne (posebne) okoliščine v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso ugotovljene. Okoliščine, ki se nanašajo na težo kaznivega dejanja ter okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne dajejo prepričljive podlage za sklep o osebnih lastnostih obdolženca, ki bi kazale na možnost ponovitve kaznivega dejanja, ponovitvene nevarnosti pa ne more utemeljiti niti ravnanje obsojenca po storitvi kaznivega dejanja, ko naj ne bi storil ničesar, da bi bratu, ki je očitno potreboval pomoč, pomagal. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da obdolženec prebiva sam, osebe, s katerimi ima stike, pa niso izpostavile takšnih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Šele dodatne okoliščine bi v povezavi z obstoječimi lahko bile podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti, pa iz izpodbijanih sklepov ne izhajajo.

11. Obdolženčeva ponovitvena nevarnost je v izpodbijanem sklepu opredeljena povsem splošno in ni neutemeljena s konkretnimi okoliščinami. Zgolj okoliščine, ki se nanašajo na težo očitanega kaznivega dejanja, način njegove izvršitve ter okoliščine, v katerih je bilo storjeno, ne dajejo prepričljive podlage za sklepanje o obdolženčevih osebnih lastnostih, ki bi kazale na resno nevarnost, da bo takšno ali podobno kaznivo dejanje ponovil. Obdolženec je imel težave le z bratom, s katerim sta celo živela v isti hiši. Zato okoliščine, na katere je preiskovalna sodnica oprla svoje zaključke o ponovitveni nevarnosti, po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavljajo tistih posebnih okoliščin, ki bi bile podlaga za sklepanje o obstoju dovolj visoke verjetnosti oziroma nevarnosti, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil. C.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijanih sklepov o odrediti pripora, ne dajejo podlage za zaključek, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, zato je glede na dejstvo, da je bi pripor zoper obdolženca že podaljšan, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijana sklepa razveljavilo. Glede na takšno odločitev, obstoja preostalih v zahtevi uveljavljanih kršitev Vrhovno sodišče ni presojalo.

1 Tako tudi sodbi XI Ips 42756/2010 z dne 8. 12. 2011 in XI Ips 11586/2015 z dne 24. 4. 2015. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 42108/2016 z dne 10. 11. 2016. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012.