Jedro

V primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena ZObr ni mogoče uporabiti delovnopravnih določil iz ZDR in ZJU o redni in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno z določili o roku za odpoved. Gre za drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je urejen v področnem zakonu in ki ga dopuščata tako 3. točka prvega odstavka 154. člena ZJU kot tudi sedma alinea 75. člena ZDR. Njegova posebnost se kaže zlasti v tem, da zakonodajalec ni predvidel in določil roka, v katerem mora delodajalec zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 88. člena ZObr izdati akt o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo ugotovitveni odločbi tožene stranke z dne 19. 7. 2006 in 12. 9. 2006 ter odločilo, da je tožeči stranki z dnem 19. 7. 2006 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da je še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki. Slednji je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delovno mesto, ki ustreza doseženi stopnji strokovne izobrazbe in ji za čas od 20. 7. 2006 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji obračunati in izplačati plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zneska neto mesečne plače od 19. dne v mescu do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje (pravilno: pogodba o zaposlitvi) ni bilo odpovedano v subjektivnem roku iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožena stranka je dne 18. 4. 2006 izvedela, da tožeča stranka nima ustrezne strokovne izobrazbe za podčastnika, odpoved pa je podala šele 19. 7. 2006. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je prenehanje delovnega razmerja v konkretnem primeru posebej urejeno v specialnem predpisu (šesti odstavek 88. člena Zakona o obrambi, ZObr - Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji), zato se določbe ZDR in Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno z roki za odpoved, ne morejo uporabiti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je kršilo načelo neposrednosti, saj je spremenilo prvostopenjsko sodbo, ne da bi izvedlo dokazni postopek. Tožeča stranka ima od vsega začetka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ne za določen čas, kot je to zmotno ugotovilo pritožbeno sodišče. Izpolnjuje vse pogoje za zaposlitev na drugem, manj odgovornem delovnem mestu (vojaka). Zmotno je stališče, da je ZObr specialni predpis, ki glede odpovednih rokov ničesar ne določa. V skladu s sedmim odstavkom 100. a člena ZObr bi se v tem delovnem sporu morali upoštevati roki, ki jih določa delovnopravna zakonodaja, prvi odstavek 88. člena ZObr pa tudi izrecno napotuje na smiselno uporabo ZJU. V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR bi delodajalec moral podati odpoved v 30 dneh od seznanitve z razlogi zanjo. Tožena stranka ni preverila, ali je odpovedni razlog resen in utemeljen ter ali onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, niti ni preverila, ali je bilo tožečo stranko mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma jo dokvalificirati za delo (88. člen ZDR). Javni uslužbenec obdrži pravico do razporeditve na delovno mesto, za katero je predpisana ena stopnja višje izobrazbe, kot jo dejansko ima (200. člen ZJU). Tožena stranka sploh ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ampak je le ugotovila prenehanje delovnega razmerja, zato je kršen prvi odstavek 94. člena ZObr. Tožena stranka ni omogočila tožeči stranki, da bi v razumnem roku izpolnila pogoje za delovno mesto (162. člen ZJU). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizija pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (načelo neposrednosti), ker je spremenilo prvostopenjsko sodbo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Vsebinsko torej uveljavlja kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom in 1. točko 358. člena tega zakona. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče druge stopnje, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje. V obravnavani zadevi pa je pritožbeno sodišče spremembo prvostopenjske sodbe utemeljeno oprlo na določilo 4. točke 358. člena ZPP, v skladu s katerim mora pritožbeno sodišče s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer za sprejem takšne odločitve drugostopenjskemu sodišču ni potrebno opraviti glavne obravnave. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni spremenilo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, temveč je na njegovi podlagi napravilo le drugačno materialnopravno presojo glede roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje napačno ugotovilo, da ima tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, predstavlja uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za očitek, da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s tem, da tožena stranka priznava tožeči dokončano šolo za častnike.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, mora med drugim izpolnjevati tudi pogoj ustrezne izobrazbe, ki je za podčastnika srednja ali višja šola (druga alinea tretjega odstavka in peti odstavek 88. člena ZObr). Tožena stranka je dne 18. 4. 2006 izvedela, da ji je tožeča stranka predložila ponarejeno spričevalo o srednješolski izobrazbi in da ne izpolnjuje pogojev ustrezne strokovne izobrazbe za opravljanje del podčastnika. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče pri svojem odločanju vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZObr delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. S sklicevanjem na to določilo je tožena stranka dne 19. 7. 2006 izdala tožeči stranki odločbo o prenehanju delovnega razmerja.

11. Revizija neutemeljeno očita, da je tožena stranka kršila prvi odstavek 94. člena ZObr, ker tožeči stranki ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, temveč je z odločbo zgolj ugotovila prenehanje delovnega razmerja. V skladu s prvo alineo citiranega člena lahko ministrstvo pripadniku stalne sestave enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta preneha izpolnjevati posebne pogoje iz 88. člena ZObr (med te se uvršča tudi ustrezna izobrazba). Izpodbijana odločba tožene stranke resda ni izrecno poimenovana kot odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je zgolj iz tega razloga ni mogoče šteti za nezakonito. Tožena stranka je namreč pri njeni izdaji upoštevala šesti odstavek 88. člena ZObr, ki predpisuje postopanje za primer, ko delavec ne izpolnjuje pogojev za poklicno delo, in kot posledico izrecno zahteva izdajo "akta o prenehanju delovnega razmerja". Poleg tega, ne glede na uporabljeno terminologijo, tako šesti odstavek 88. člena ZObr kot tudi prva alinea prvega odstavka 94. člena tega zakona zasledujeta isti cilj: prenehanje opravljanja vojaške službe zaradi neizpolnjevanja z zakonom predpisanega pogoja ustrezne strokovne izobrazbe, kar pa je tudi vsebina tožeči stranki izdanih izpodbijanih odločb. 12. V šestem odstavku 88. člena ZObr ni določen postopek, ki bi ga moral delodajalec upoštevati pred izdajo akta o prenehanju delovnega razmerja (v obravnavani zadevi je sporen obstoj roka za izdajo tega akta), zato je pri presoji zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke potrebno upoštevati tudi določilo prvega odstavka 88. člena ZObr, v skladu s katerim za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače (na podlagi prvega odstavka 5. člena ZJU za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače). Glede načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca je v prvem odstavku 154. člena ZJU določeno, da le-ta preneha veljati na načine, ki jih določa zakon o delovnih razmerjih, po samem zakonu pa tudi na drug način, če tako določa ta zakon oziroma področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organih (3. točka citiranega člena). V 75. členu ZDR sta med drugim kot način prenehanja pogodbe o zaposlitvi določeni redna in izredna odpoved (četrta alinea), dovoljeni pa so tudi drugi primeri prenehanja, ki jih določa zakon (sedma alinea). V skladu z določilom tretjega odstavka 154. člena ZJU se za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca uporablja zakon o delovnih razmerjih, če ZJU ne določa drugače. 13. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi tožena stranka morala na podlagi petega odstavka 88. člena ZDR tožeči stranki odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od seznanitve z razlogi za odpoved, torej upoštevati subjektivni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem revizija niti ne pojasni, kateremu od rednih odpovednih razlogov iz 88. člena ZDR naj bi ustrezalo določilo šestega odstavka 88. člena ZObr: poslovnemu, krivdnemu ali razlogu nesposobnosti. Ugotovitev, da tožeča stranka za poklicno opravljanje vojaške službe podčastnika ne izpolnjuje predpisanega pogoja ustrezne izobrazbe, bi lahko v vsebinskem smislu ustrezala kvečjemu razlogu nesposobnosti, ki je na podlagi določila druge alinee prvega odstavka 88. člena ZDR med drugim podan tudi, če delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni, zaradi česar ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Kljub temu prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke ni mogoče šteti za odpoved iz razloga nesposobnosti po ZDR (kar bi terjalo spoštovanje 30-dnevnega roka za odpoved iz petega odstavka 88. člena ZDR). Glede na zgoraj citirani določili prvega odstavka 88. člena ZObr in prvega odstavka 5. člena ZJU je namreč potrebno upoštevati 159. člen ZJU, ki v zvezi z redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti določa, da se glede definicije nesposobnosti ne uporabljajo določbe zakona o delovnih razmerjih, temveč določbe tega zakona, t. j. ZJU. Ker je v drugem odstavku 159. člena ZJU določeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje uradniško oziroma strokovno-tehnično delovno mesto le v primeru, če ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, mu zaradi neizpolnjevanja predpisanih pogojev za opravljanje dela (neustrezne izobrazbe) sploh ni mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Poleg tega je v šestem odstavku 88. člena ZObr določeno prenehanje delovnega razmerja z dnem dokončnosti akta, torej brez odpovednega roka, ki je sicer predpisan kot pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 80. člena in 91. člen ZDR).

14. V skladu s 162. členom ZJU, ki ureja dodatna razloga za redno odpoved, lahko predstojnik redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če javni uslužbenec ne izpolnjuje več pogojev za delovno mesto (prvi odstavek). Na podlagi citiranega določila se lahko pogoji za opravljanje dela na delovnem mestu spremenijo samo na podlagi zakona; delodajalec je dolžan javnemu uslužbencu omogočiti, da jih v določenem roku izpolni, sicer mu odpove pogodbo o zaposlitvi z možnostjo odpravnine. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe ne dajejo podlage za uporabo tega določila, za kar se sicer zavzema revizija. Prenehanje delovnega razmerja tožeče stranke namreč ni posledica tega, da bi se v zakonu spremenili pogoji za opravljanje njenega dela, temveč ugotovitve, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe, ki je bil predpisan že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za podčastnika.

15. Revizijski očitek, da na uporabo petega odstavka 88. člena ZDR in 30-dnevni rok za odpoved napotuje 100. a člen ZObr, je zmoten. Citirani člen ZObr je postopkovne narave in ureja način uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja (organi pristojni za odločanje, vrste pravnih sredstev in roki za njihovo vložitev), medtem ko je določilo ZDR o roku za odpoved pogodbe o zaposlitvi materialne narave. Poleg tega sedmi odstavek 100. a člena ZObr, na katerega revizija izrecno opozarja, določa, da se za določanje drugih rokov smiselno uporabljajo predpisi, ki določajo postopek pred delovnimi sodišči, takšen predpis pa je Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in ne ZDR.

16. Iz določila šestega odstavka 88. člena ZObr ne izhaja niti to, da se prenehanje delovnega razmerja na njegovi podlagi šteje za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (kar je razumljivo glede na to, da je bilo citirano določilo v zakon vneseno s spremembo ZObr, Ur. l. RS, št. 47/2002 in je pričelo veljati 13. 6. 2002, kar je še pred pričetkom veljavnosti ZDR in ZJU, ki sta uzakonila institut izredne odpovedi). Do takšnega zaključka pa ni mogoče priti niti ob uporabi drugih delovnopravnih določil. Ker ZJU pravil o izredni odpovedi ne vsebuje, se glede tega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZJU v celoti uporabljajo določila ZDR. Pogodbeni stranki lahko pogodbo o zaposlitvi izredno odpovesta le v primerih oziroma iz razlogov, ki jih določa zakon (drugi odstavek 80. člena, tretji odstavek 81. člena in prvi odstavek 110. člena ZDR), pri čemer so razlogi na strani delavca, zaradi katerih mu delodajalec lahko poda izredno odpoved, taksativno našteti v prvem odstavku 111. člena ZDR. Med temi razlogi ni navedeno tudi neizpolnjevanje (splošnih ali posebnih) pogojev, določenih z zakonom za poklicno delo (na obrambnem področju), kar predstavlja razlog za prenehanje delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena ZObr.

17. Glede na zgoraj obrazloženo, kljub obstoju napotilnih norm iz prvega odstavka 88. člena ZObr in prvega odstavka 5. člena ZJU, v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena ZObr ni mogoče uporabiti delovnopravnih določil iz ZDR in ZJU o redni in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno z določili o roku za odpoved. Gre za drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je urejen v področnem zakonu in ki ga dopuščata tako 3. točka prvega odstavka 154. člena ZJU kot tudi sedma alinea 75. člena ZDR. Njegova posebnost se kaže zlasti v tem, da zakonodajalec ni predvidel in določil roka, v katerem mora delodajalec zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 88. člena ZObr izdati akt o prenehanju delovnega razmerja. Toženi stranki, ki je dne 18. 4. 2006 izvedela, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev ustrezne strokovne izobrazbe za opravljanje del podčastnika, akt o prenehanju delovnega razmerja pa je izdala dne 19. 7. 2006, revizija zato neutemeljeno očita kršitev roka za izdajo tega akta.

18. Revizija neutemeljeno očita, da tožena stranka ni upoštevala drugega in tretjega odstavka 88. člena ZDR. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, akta o prenehanju delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena ZObr ni mogoče šteti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato toženi stranki pri njegovi izdaji tudi ni bilo potrebno upoštevati določila 88. člena ZDR, ki ureja postopek redne odpovedi.

19. Zatrjevanje revizije, da tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za zaposlitev na drugem, manj odgovornem delovnem mestu (vojaka, za katerega se zahteva srednja poklicna šola), ni uspešno. V obravnavani zadevi je bilo predmet presoje vprašanje, ali ima tožeča stranka ustrezno izobrazbo za tisto delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (t. j. za dolžnost podčastnika). Kot sankcija za neizpolnjevanje pogoja ustrezne izobrazbe je v šestem odstavku 88. člena ZObr predpisano prenehanje delovnega razmerja, in sicer brez pravice do razporeditve delavca na drugo, manj zahtevno delovno mesto, za katero morebiti izpolnjuje pogoj ustrezne izobrazbe.

20. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 200. člen ZJU, ki v prvem odstavku določa, da javni uslužbenci, ki so bili v skladu s prvim odstavkom 9. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o skupnih osnovah in kriterijih za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 56/1998; v nadaljevanju: uredba) razporejeni na delovno mesto, za katero je predpisana ena stopnja višje izobrazbe, kot jo imajo, obdržijo ob dnevu začetka uporabe ZJU razporeditev na delovno mesto. Prvi odstavek 9. člena uredbe se nanaša le na tiste delavce, ki so bili na dan uveljavitve te uredbe (8. 8. 1998) razporejeni na delovno mesto, za katerega ne izpolnjujejo predpisanega pogoja glede stopnje izobrazbe. Tožeče stranke med te delavce ni mogoče uvrstiti, saj je pogodbo o zaposlitvi za podčastnika, za katerega ni izpolnjevala pogoja izobrazbe, sklenila šele dne 24. 9. 2001 (za čas od 1. 9. 2001 dalje).

21. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje utemeljeno spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke, reintegracijski zahtevek na ustrezno delovno mesto in reparacijski zahtevek.

22. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.