Jedro

Pri določitvi dolžine odpovednega roka pri redni odpovedi PZ iz poslovnega razloga se upošteva tudi delovna doba, ki jo ima delavec pri prejšnjih delodajalcih, tudi če ti niso pravni predniki delodajalca, če je šlo za prevzem k drugemu delodajalcu po prejšnjih delovnopravnih predpisih (15. člen ZTPDR, 15. člen SKPGd/97), na podlagi katerih je delavec pridobil pravico, da se delovna doba pri prejšnjem delodajalcu pri uveljavljanju pravic iz DR upošteva kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Drugačno stališče bi pomenilo poseg v že pridobljeno pravico delavca, za kar v veljavni delovnopravni zakonodaji ni pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. I. odst. izreka izpodbijane sodbe tožniku zaradi pripoznave tožene stranke prisodilo tožniku vtoževani znesek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2002 in 2003. V 2. tč. I. odst. izreka izpodbijane sodbe je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odpravnino v znesku

1.250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2003 do plačila, v 3. tč. I. odst. izreka izpodbijane sodbe je toženi stranki naložilo, da izplača tožniku znesek 146.332,00 SIT iz naslova jubilejne nagrade z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.6.2003 dalje do plačila, v 4. tč. I. odst. izreka izpodbijane sodbe pa je naložilo toženi stranki, da tožniku izplača odškodnino zaradi premalo odobrenega odpovednega roka v znesku

460.871,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2003 do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več (to je znesek 4.282,00 SIT iz naslova jubilejne nagrade ter obresti od vtoževane odpravnine in odškodnine za obdobje od

1.9.2003 do 17.10.2003), je zavrnilo (II. odst. izreka). V III.

odst. izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 195.778,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2004 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo, v IV. odst. izreka pa je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen s stroškovno posledico ali da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da iz sporazuma o prevzemu delavcev z dne

5.12.2001 in sklepa o razporeditvi z dne 13.12.2001 ne izhaja, da se delovna doba tožnika upošteva, kot da ni spremenil zaposlitve.

Ker je sodišče kljub temu štelo, da se delovna doba tožniku upošteva, kot da ni spremenil zaposlitve pri toženi stranki, je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Če v sporazumu med delodajalcema, na podlagi katerega je delavec prevzet na delo k drugemu delodajalcu, ni izrecno navedeno, da se delovna doba delavcu kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve, delavcu taka pravica ni zagotovljena. Če delavec zoper sklep o razporeditvi k drugemu delodajalcu, ki takšne določbe ne vsebuje, ni vložil pravnega sredstva, je takšen sklep postal pravnomočen in izvršljiv, zato ne more več uveljavljati zahtevkov iz tega naslova. Iz določb kolektivnih pogodb nikakor ne izhaja, da ima delavec ob prerazporeditvi k drugemu delodajalcu pravico, da se mu pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja šteje, kot da do spremembe zaposlitve ni prišlo. To je le pogoj, pod katerim sme delodajalec razporediti delavca. Če tega pogoja ne izpolni, ima delavec pravico do pravnega varstva, ki pa jo lahko izkoristi ali ne. Tožnik je vedel, da mu v sklepu o razporeditvi ni zagotovljeno, da se mu bo pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja štelo, kot da ni prišlo do spremembe zaposlitve. To pomeni, da je bil tožnik razporejen v toženo stranko brez zgoraj navedenega izpolnjenega pogoja, zato sedaj ne more več uveljavljati pravic iz tega naslova, ker pravnih sredstev zoper takšno razporeditev ni uveljavljal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu (1. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ni storilo, kot tudi ni storilo preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je potrebno pri odločitvi o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine, jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe in odškodnine za premalo odobren odpovedni rok upoštevati delovno dobo, ki jo je tožnik dopolnil tako pri toženi stranki kot tudi pri prejšnjih delodajalcih, torej pri družbi N.in pri družbi A.. Na podlagi dokaznega postopka je namreč sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prehod tožnika od družbe N. v družbo A. in prehod tožnika od družbe A. k toženi stranki potrebno opredeliti kot prevzem tožnika k drugemu delodajalcu, kot so ga v spornem obdobju določali 15. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS), 15. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) oz. 17. čl. Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (panožna kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 10/98 in nadalj.). Tako je iz sklepa z dne 11.4.2001 (A 1), ki ga je izdala družba N.. in pogodbe o zaposlitvi (A 2), ki sta jo 1.5.2001 sklenila tožnik in družba A., jasno razvidno, da je bil tožnik od družbe Novotehna v družbo A. prevzet na podlagi določb 15. čl. ZTPDR, 15. čl. SKPgd oz. 17. čl. panožne kolektivne pogodbe. Tožnik in družba A. sta se v 1. tč. pogodbe o zaposlitvi dogovorila, da se tožniku s sklenitvijo delovnega razmerja delovna doba ne prekine in da se pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da do sprememb zaposlitve ni prišlo. V 1. tč. te pogodbe sta torej pogodbeni stranki povzeli vsebino določbe 3. alinee 1. odst. 15. čl. SKPgd oz. 3. alinee 1. odst. 17. čl. panožne kolektivne pogodbe. Navedena člena sta podrobno uredila pogoje za prevzem delavcev na delo k drugemu delodajalcu. Glede na to je potrebno zaključiti, da se delovna doba tožnika pri družbi N. in družbi A. kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da tožnik ni spremenil zaposlitve.

Enako pa je potrebno opredeliti tudi prehod tožnika od družbe A. k toženi stranki. Družba A. in tožena stranka sta namreč dne

5.12.2001 sklenili sporazum o prevzemu delavcev (B 3), sklicujoč se na določbo 15. čl. ZTPDR in 17. čl. panožne kolektivne pogodbe. Iz 1. čl. tega sporazuma je še razvidno, da je bila pri družbi A. ukinjena dejavnost servisiranja vozil v PE K.. Ker je s to dejavnostjo nadaljevala tožena stranka, se je zavezala prevzeti tudi poimensko navedene delavce (med njimi tudi tožnika) in jih razporediti na delovna mesta, ki ustrezajo stopnji njihove strokovne izobrazbe. V tem sporazumu je bilo še dogovorjeno, da delavci pri toženi stranki obdržijo status zaposlitve, kot so ga imeli pri družbi A. in da jim ob razporeditvi pripadajo pravice, ki izhajajo iz SKPgd in panožne kolektivne pogodbe. Na podlagi tega sporazuma je bil tožnik s sklepom družbe A. (A 3) razporejen k toženi stranki. Tudi ta sklep je bil izdan na podlagi 15. čl. ZTPDR in 17. čl. panožne kolektivne pogodbe, kar vse je ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Glede na navedeno je potrebno tudi prehod tožnika od družbe A. k toženi stranki opredeliti kot prevzem tožnika, kljub temu, da sicer v sklepu o razporeditvi (A 3) oz. v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožnikom in toženo stranko (A 4), to ni izrecno navedeno. Bistveno za ugotovitev, če je delavec prevzet na delo k drugemu delodajalcu, je, da so bili za ta prevzem izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata 15. čl. SKPD oz. 17. čl. panožne kolektivne pogodbe. V takšnem primeru so delavcu pripadale vse pravice, ki sta jih v zvezi s prevzemom dajali SKPgd oz. panožna kolektivna pogodba, vključno z upoštevanjem delovne dobe, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Dejstvo, da niti družba A. niti tožena stranka te tožnikove pravice nista izrecno zapisali v sklepu o razporeditvi oz. v pogodbi o zaposlitvi (A 3, A 4), še ne pomeni, da tožniku ta pravica ne pripada. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je prav zaradi tega tožnikov zahtevek neutemeljen, izpodbijana sodba pa nezakonita. Z ozirom na to, da je bilo v 3. tč. izreka sklepa o razporeditvi (A 3) določeno, da ima tožnik pri drugem delodajalcu vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz SKPgd in panožne kolektivne pogodbe in ker v tem sklepu ni bilo odločeno, da tožnik ne bi bil upravičen do vštevanja delovne dobe pri prejšnjih delodajalcih, kot da ni spremenil zaposlitve, tožena stranka s pritožbo neutemeljeno zatrjuje, da tožnik do te pravice ni upravičen, ker zoper sklep o razporeditvi ni vložil pravnega sredstva.

Ker je bila torej tožniku pri toženi stranki 1.9.2003 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A 5), pri čemer pa tožena stranka pri določitvi odpravnine, dolžine odpovednega roka in pri jubilejni nagradi ni upoštevala tudi delovne dobe tožnika pri družbah N. in A., je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova odpravnine, odškodnine zaradi prekratkega odpovednega roka (Zakon o delovnih razmerjih, Ur.l. RS, št. 42/2002; čl. 109, čl. 92) utemeljeno ugodilo in mu prisodilo vtoževano odpravnino na podlagi 109. čl. ZDR oz.

odškodnino zaradi prekratkega odpovednega roka, do katerega je bil sicer tožnik upravičen na podlagi 92. čl. ZDR. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je sicer 5. odst. 92. čl. ZDR opredelil, da se v zvezi z določitvijo dolžine odpovednega roka v delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih. Kljub temu pa je potrebno pri upoštevanju delovne dobe tožnika kot osnove za izračun odpravnine in dolžine odpovednega roka (pa tudi jubilejne nagrade), upoštevati tudi delovno dobo pri tožnikovih prejšnjih delodajalcih, ki sicer niso bili pravni predniki tožene stranke. Tožnik je namreč na podlagi prejšnjih delovnopravnih predpisov pridobil pravico do upoštevanja delovne dobe pri prejšnjih delodajalcih, kot da ni spremenil zaposlitve, za poseg v to že pridobljeno pravico tožnika pa ni pravne podlage v veljavni delovnopravni zakonodaji.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik dopolnil 30 let delovne dobe 23.5.2003, ko je bil še v delovnem razmerju pri toženi stranki, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tudi jubilejno nagrado v višini in z zapadlostjo, kot jo je opredelil 52. čl. panožne kolektivne pogodbe.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.