Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožnik ne more uveljavljati pravice do dovolitve zadrževanja iz razloga, ker niso izpolnjeni pogoji za odstranitev, torej pogoji iz 69. člena ZTuj-2. Prvostopenjski organ je prejel predlog za zadrževanje dne 11. 3. 2013, takrat pa še ni potekel rok za prostovoljno zapustitev države. Tožnik torej ni v postopku odstranitve iz države in zato ne more uveljavljati pravice oziroma pravne koristi iz 73. člena ZTuj-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnika o dovolitvi zadrževanja po 73. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik pisno zaprosil za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji, v predlogu za zadrževanje pa je navedel, da mu je Policijska postaja Ljubljana Vič izdala odločbo, na podlagi katere mora v roku 30 dni od njene dokončnosti zapustiti Slovenijo. Odločba je postala dokončna sredi februarja 2013. Tožnik v vlogi prosi za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje v Republiki Sloveniji, ker razlogi, na podlagi katerih mu je bilo zadrževanje že dovoljeno, niso prenehali in bi bilo tožnikovo življenje z vrnitvijo v njegovo državo ogroženo oziroma bi bil lahko izpostavljen mučenju in nečloveškemu ter poniževalnemu ravnanju. Pri tem se tožnik sklicuje na 72. člen ZTuj-2. Zadrževanje po ZTuj-2 pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Zaradi ugotovitve, ali je tožnik v postopku odstranitve iz države, je prvostopenjski organ preizkusil vlogo in vpogledal v evidenco izdanih odločb o vrnitvi. Pri tem je ugotovil, da je Policijska postaja Ljubljana Vič tožniku vročila odločbo o vrnitvi z rokom prostovoljne vrnitve 30 dni od dneva dokončnosti. Odločba je postala dokončna 22. 2. 2013, izvršljiva pa bo 24. 3. 2013. Če obstajajo objektivne okoliščine, zaradi katerih se tujec ne more prostovoljno vrniti v določenem roku, lahko policija v skladu z 67. členom ZTuj-2 na prošnjo tujca, ki jo mora vložiti pred potekom roka za prostovoljno vrnitev, ob upoštevanju okoliščin posameznega primera, rok za prostovoljno vrnitev z odločbo podaljša. ZTuj-2 taksativno našteva, kdaj lahko policija tujca odstrani. Policija iz države tujca odstrani, če države ni zapustil v roku, določenem za prostovoljno vrnitev, tujca, ki mu ni bil podaljšan rok za prostovoljno vrnitev na podlagi četrtega odstavka 67. člena ZTuj-2, tujca, ki mu je bila določena prepoved vstopa, ali tujca, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države. Tožnik ni v postopku odstranitve iz države in torej ne uveljavlja pravice oziroma pravne koristi iz 73. člena ZTuj-2. Ker torej ni izpolnjen osnovni pogoj za dovolitev zadrževanja po ZTuj-2, je prvostopenjski organ njegovo vlogo zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi uvodoma povzema potek dosedanjih postopkov in navaja, da razlog za zavrženje tožnikovega predloga za zadrževanje ni znan. Če je organ vlogo zavrgel, bi morali biti za to podani formalni razlogi (nepopolna vloga itd.), zato je verjetno naslovni organ vlogo zavrnil po vsebini, kar pa ni pravilno. Razen tega prvostopenjski organ tožnika ni zaslišal. Tožnik je vložil predlog za zadrževanje v času, ko je bil v postopku odstranitve, torej je bil zakonski pogoj, da mora biti tožnik v postopku odstranitve, izpolnjen. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je postala odločba, s katero je prvostopenjski organ ugotovil, da mora tožnik zapustiti Slovenijo, dokončna dne 22. 2. 2013. Torej so zakonsko določeni pogoji za dovolitev zadrževanja podani. V svojem predlogu je tožnik navedel objektivne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo matično državo. Če bi tožnika vrnili na Kosovo, bi bil kot Rom izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, podrejeno pa, naj ga odpravi in tožniku dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji za obdobje šestih mesecev. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Tožnik je zahteval tudi izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločitve o tožbi, vendar je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom opr. št. I U 900/2013-8 z dne 5. 6. 2013 zavrnilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ta določa, da se vloga preizkusi in s sklepom zavrže, če tožnik v vlogi ne uveljavlja kašnih svojih pravic ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Odločitev je utemeljil s tem, da tožnik ni v postopku odstranitve iz države in torej ne uveljavlja pravice oziroma pravne koristi iz 73. člena ZTuj-2. Ker niso izpolnjeni osnovni pogoji za dovolitev zadrževanja, je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo zavrgel. Tožniku je bila res izdana odločba o vrnitvi, ki je postala dokončna, vendar je od dne dokončnosti 22. 2. 2013 začel teči 30 dnevni rok, v katerem je moral tožnik zapustiti državo prostovoljno. Ta rok pa v času vložitve vloge dne 11. 3. 2013 še ni potekel. Prvostopenjski organ je obrazložil, da tožnik ni v postopku odstranitve iz države in ne more uveljavljati pravice oziroma pravne koristi iz 73. člena ZTuj-2. Policija lahko postopek odstranitve začne šele, če so izpolnjeni pogoji iz 69. člena ZTuj-2. Šele po poteku roka, ki je bil dan tožniku, da sam prostovoljno zapusti državo, lahko policija začne postopek odstranitve. Ker v navedenem primeru ni bil izpolnjen pogoj, da se mora tožnika odstraniti iz države, na podlagi 73. člena ZTuj-2 tožnik ni mogel podati prošnje za dovolitev zadrževanja. Ker tožnik ni bil v postopku odstranitve, mu pravica do vložitve prošnje za dovolitev zadrževanja v materialnem pravu očitno ni pripadala, zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Druga točka prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Skladno s prvim odstavkom 73. člena ZTuj-2 pripada pravica do dovolitve zadrževanja samo tistim tujcem, ki se jih mora odstraniti. Tisti tujci pa, ki ne izpolnjujejo pogojev za odstranitev, take pravice ali pravne koristi ne morejo uveljavljati. Iz prvega odstavka 73. člena ZTuj-2 namreč izhaja, da zadrževanje po tem zakonu pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. 73. ZTuj-2 je potrebno razlagati v povezavi z 69. členom Ztuj-2, ta pa določa, kdaj so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca. Skladno s prvim odstavkom 69. člena ZTuj-2 se namreč iz države lahko odstrani le tistega tujca, ki države ni zapustil v roku, določenem za prostovoljno vrnitev, tujca, ki mu ni bil podaljšan rok za prostovoljno vrnitev na podlagi četrtega odstavka 67. člena tega zakona, tujca, ki mu je bila določena prepoved vstopa, in tujca, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države. Nadalje drugi odstavek 69. člena ZTuj-2 določa, da se tujca iz države lahko odstrani samo, če je odločba o vrnitvi, na podlagi katere je dolžan zapustiti državo, izvršljiva. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ne more uveljavljati pravice do dovolitve zadrževanja iz razloga, ker niso izpolnjeni pogoji za odstranitev, torej pogoji iz 69. člena ZTuj-2. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega organa. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ni v postopku odstranitve iz države in torej ne more uveljavljati pravice oziroma pravne koristi iz 73. člena ZTuj-2. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da razlog za zavrženje tožnikovega predloga za zadrževanje ni znan. Tako iz prvostopenjskega kot tudi iz drugostopenjskega akta je razvidno, zakaj je bil tožnikov predlog zavržen, saj je bilo pojasnjeno, da tožnik ni v postopku odstranitve iz države in ne more uveljavljati pravice oziroma pravne koristi iz 73. člena ZTuj-2. Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbeno trditvijo, da je prvostopenjski organ vlogo verjetno zavrnil po vsebini in da niso bili podani formalni razlogi za zavrženje. Vloge se ne zavrže le iz razloga, ki ga tožnik primeroma navaja v tožbi, ampak tudi iz drugih razlogov. Prvostopenjski organ je tako vlogo zavrgel na podlagi 129. člena ZUP, ki določa tudi druge razloge, zaradi katerih se vloga zavrže, v konkretnem primeru je šlo za razlog iz 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Nadalje je v tožbi navedeno, da prvostopenjski organ tožnika ni zaslišal. S tem v zvezi sodišče meni, da glede na to, da je bila tožnikova vloga zavržena, ker niso bile podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožnikove vloge, zaslišanje stranke ni potrebno. Zaslišanje stranke bi bilo potrebno, če bi prvostopenjski organ vlogo obravnaval po vsebini. Prav tako se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožnik vložil predlog za zadrževanje v času, ko je bil v postopku odstranitve. Kot je razvidno iz upravnega spisa, je prvostopenjski organ prejel predlog za zadrževanje dne 11. 3. 2013, takrat pa še ni potekel rok za prostovoljno zapustitev države, torej glede na določilo 69. člena Ztuj-2 pogoji za odstranitev še niso bili podani. Odločba je res postala dokončna dne 22. 2. 2013, vendar pa je 30-dnevni rok za prostovoljno vrnitev začel teči šele od tega datuma dalje. Tožbene navedbe o tem, da so podane objektivne okoliščine, zaradi katerih se tožnik ne more vrniti v svojo matično državo, pa v tem postopku niso relevantne, saj je bila tožnikova prošnja za dovolitev zadrževanja zavržena, ker je upravni organ ni obravnaval po vsebini. Te okoliščine bi moral prvostopenjski organ upoštevati v primeru, če bi tožnikovo vlogo obravnaval po vsebini, torej če bi tožnik podal prošnjo za dovolitev zadrževanja, ko bi bili že izpolnjeni pogoji za odstranitev.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.