Jedro

Sodba ima v ugotovljenem dejanskem stanju zadostno podlago za zaključek, da tožena stranka glede vtoževane najemnine za nadomestno vozilo ni bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko, ker je ravnala v imenu in za račun leasingodajalca kot oškodovanca in lastnika poškodovanega vozila. V sodbi zavzeto stališče, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke za zahtevano plačilo uporabe nadomestnega vozila za en dan v višini 54,00 EUR, je zato pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 62238/2011 z dne 12. 5. 2011 v I. in III. točki izreka in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 54,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za stroške izvršilnega postopka. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti stroške postopka v znesku 40,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Pritožba kot bistveno izpostavlja, da je Zavarovalnica B., namesto da bi plačala račun za en dan najema nadomestnega vozila tožeči stranki, navedeni znesek nakazala družbi A., d.o.o. Slednja je plačilo zadržala z obrazložitvijo, da gre za dolg tožene stranke. Sodba ne upošteva odločilnega dejstva, ki ga tožena stranka ni prerekala, da je bil dolgovan znesek nakazan družbi A., d.o.o. V dokaz je tožeča stranka predlagala dopisa 25. 1. 2011 in 11. 2. 2011 in zaslišanje priče A. A., ki je informacije o razlogih za neplačilo računa pridobila ustno. Družba A. namreč zaradi varstva osebnih podatkov ni posredovala listinske dokumentacije. Skladno s trditvenim in dokaznim bremenom bi tožena stranka, ki je bila že ob opominih seznanjena z razlogi neplačila računa, morala predložiti dokaze, da ni imela dolga do družbe A., d.o.o. Ker kljub navedbam in dokazom tožeče stranke sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj je družba A., d.o.o., zadržala plačilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Postopanje sodišča, ki je nekritično sledilo toženčevim navedbam, je v nasprotju s pravico do sodnega varstva, pomeni pa tudi kršitev enakega varstva pritožnikovih pravic. Tožeča stranka je tožencu na podlagi pogodbe o najemu vozila 15. 10. 2010 predala nadomestno vozilo. Tožena stranka je poškodovano vozilo, ki ga je pripeljala v popravilo, uporabljala na podlagi sklenjene pogodbe z družbo A., d.o.o., in ni pomembno, na kakšni podlagi je tožena stranka delovala. Zavezanka za plačilo najema nadomestnega vozila je bila Zavarovalnica B., ki je račun poravnala. Plačilo je bilo izvedeno v korist tožene stranke, ker je bilo upoštevano kot plačilo njegovega dolga družbe A., d.o.o., zato je podana pasivna legitimacija tožene stranke. Tožeča stranka je zaslišanje priče A. A. predlagala pravočasno, v zvezi z okoliščinami neplačila računa, in ne o vsebini poravnave med Zavarovalnico B. in družbo A. d.o.o., kot to navaja sodba. Toženec je šele v pripravljalni vlogi 28. 5. 2014 zatrjeval, da ima do družbe A. d.o.o. poravnane vse obveznosti, zato predlagano zaslišanje priče v drugi pripravljalni vlogi tožeče stranke ni prepozno. Z zavrnitvijo zaslišanja te priče je bila kršena pravica tožeče stranke do izjave. Tožeča stranka je ponudila zadostne trditve, zato zaslišanje priče ne predstavlja tako imenovanega informativnega dokaza, kot zmotno zaključi sodba.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. V sporu majhne vrednosti (predmetna zadeva) je po izrecni določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dopustno sodbo izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje so neupoštevne in nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

5. Sodba ugotavlja vsa odločilna dejstva in ima o njih prepričljive in jasne razloge. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba nekritično sledi navedbam toženca, saj, kot pravilno obrazloži že sodba (12., 13. točka obrazložitve) predložene dokazne listine potrjujejo navedbe tožene stranke. Ni kršena pravica tožene stranke do sodnega varstva, podana pa tudi ni kršitev pravice do enakega varstva pravic. Tožeča stranka, ki je obveznost toženčevega plačila računa za najem nadomestnega vozila gradila na trditvi, da je družba A., d.o.o., ki ji je zavarovalnica plačala račun tožeče stranke, plačilo zadržala, ker ima tožena stranka do družbe dolg, bi v skladu z dokaznim in trditvenim bremenom tožeči stranki nalagalo tudi predložitev dokazov. V drugi pripravljali vlogi tožeče stranke predlagan dokaz z zaslišanjem priče A. A. je zato, kot pravilno ugotavlja že sodba, prepozen. Opustitev izvedbe tega dokaza zato že iz tega razloga ne predstavlja kršitve pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot uveljavlja pritožba.

6. Sodba zavzame stališče, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke za zahtevano plačilo uporabe nadomestnega vozila za en dan v višini 54,00 EUR.

7. Zavzeto stališče temelji na ugotovitvah (pritožba jih ne more več uspešno izpodbiti),1) da je tožena stranka kot leasingojemalec uporabljala vozilo X, ki je bilo poškodovano v škodnem dogodku,2) da je leasingodajalec (družba A., d.o.o.) imel za poškodovano vozilo sklenjeno kasko zavarovanje, na podlagi katerega je zavarovalnica odobrila popravilo poškodovanega vozila3) da je tožena stranka poškodovano vozilo pripeljala v popravilo k tožeči stranki,4) da je tožeča stranka na podlagi zapisnika Zavarovalnice B. o ogledu poškodovanega vozila (priloga A6), delovnega naloga z dne 15. 11. 2010 in pogodbe o najemu nadomestnega vozila z dne 15. 11. 2010, toženi stranki izročila v uporabo nadomestno vozilo Y,5) da je tožeča stranka izdala račun za en dan najema nadomestnega vozila v znesku 54,00 EUR in ga poslala v plačilo Zavarovalnici B. d.d., ki ji računa ni plačala,6) da tožena stranka ni prejela niti računa za popravilo poškodovanega vozila niti računa za najem nadomestnega vozila, z morebitno poravnavo med zavarovalnico in leasingodajalcem ni bila seznanjena, do leasingodajalca ni imela dolga.

8. V navedenih ugotovitvah ima sodba zadostno podlago za zaključek, da tožena stranka glede vtoževane najemnine za nadomestno vozilo ni bila v razmerju s tožečo stranko, ker je ravnala v imenu in za račun leasingodajalca kot oškodovanca in lastnika poškodovanega vozila. Ključni dokaz, ki potrjuje pravilnost zavzetega stališča sodbe, je zapisnik o ogledu poškodovanega vozila Zavarovalnice B. z dne 29. 10. 2010, ki je podlaga tako za popravilo tega vozila kot tudi izdajo nadomestnega vozila. Pritrditi je sodbi, da razmerje med tretjimi, to je zavarovalnico, družbo A., d.o.o. in toženo stranko, ni odločilno. Ni odločilnega pomena, kot je zmotno prepričana tožeča stranka, zakaj je družba A., d.o.o., ki ji je Zavarovalnica B. plačala račun, plačilo zadržala. Ob vedenju tožeče stranke, da je lastnik vozila leasingodajalec, ne more tožeča stranka prevaliti plačila računa na toženca.

9. Po navedenem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti niso podane kršitve procesnega in materialnega prava, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožena stranka za odgovor na pritožbo ni priglasila pritožbenih stroškov. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.