Jedro

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sporazum (o uskladitvi medsebojnih razmerij glede pravic delavcev), katerega sklenitelj je bil tudi sindikat in iz katerega izhaja, da se delavci odpovedujejo pravici zahtevati razliko med odpravnino po sporazumu in odpravnino, ki jo določa zakon. Delavec ni pooblastil sindikata, da bi se v njegovem imenu odpovedal razliki v odpravnini, niti se delavec tej pravici ni odpovedal sam, zato je do razlike v odpravnini upravičen v skladu z določbo 2. odst. 36f. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se 2. tč. izreka izpodbijane sodbe (odločitev o stroških postopka) delno spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati sorazmerni del stroškov postopka v znesku 108.321,00 (namesto 92.292,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23.1.2003 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

V preostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 13.420,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2004 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožniku razliko v odpravnini kot trajno presežnemu delavcu v znesku 476.025,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2002 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo in da mu plača sorazmerni del stroškov postopka v znesku 92.292,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2003 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka. Tožnik se pritožuje le zoper odločitev o pravdnih stroških in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da popravi 2. tč. sodbe tako, da znesek 92.292,00 SIT nadomesti z zneskom 108.715,00 SIT in da naloži toženi stranki povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo njegov uspeh v pravdi, saj ni upoštevalo, da je uspel tudi z zneskom 172.834,00 SIT po sodni poravnavi. Glede na 79 % uspeh in po pobotanju s stroški tožene stranke bi bil tožnik upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v znesku 108.715,00 SIT.

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je dolžna tožena stranka izplačati tožniku odpravnino kot presežnemu delavcu tudi za delovno dobo, ki jo je tožnik izpolnil pri predhodnem delodajalcu Ž. d.o.o.. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kateri materialnopravni predpis je oprlo svojo odločitev, zato se uporaba materialnega prava ne da preizkusiti. Nesporno je, da je bil tožnik v Ž. opredeljen kot trajno presežni delavec in da bi bil po poteku odpovednega roka od Ž. d.o.o. upravičen prejeti odpravnino kot presežni delavec. Ž. d.o.o. je želela v okviru socialnega programa, ki je vseboval tudi program presežnih delavcev, čimbolj omiliti posledice, ki bi zadele presežne delavce. K programu pa je pristopilo tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je bilo pripravljeno sofinancirati zaposlitev presežnih delavcev. Eno od proizvodnih enot Ž. d.o.o. je odkupila U. d.o.o., sedaj tožena stranka. Pogoj za ta odkup je bil, da zaposli tudi določeno število delavcev. Med njimi je bil tudi tožnik. Na podlagi sporazuma s sindikati dne 10.4.1995 je tožnik poleg redne nove zaposlitve za nedoločen čas sprejel tudi del odpravnine, imenovane "odhodnina", soglašal pa je tudi, da ne bo zahteval razlike do odpravnine za čas delovne dobe pri Ž. d.o.o.. 7.4.1995 je namreč podpisal s toženo stranko sporazum o pogojih razporeditve delavca pri drugem delodajalcu. Tožnik se je zahtevku do odpravnine pri Ž. d.o.o. odpovedal. Ker je Ž. d.o.o. tožniku zagotovila drugo zaposlitev, tožena stranka pa ni pravni naslednik Ž. d.o.o., tožniku odpravnina ne pripada. Sodišče prve stopnje je pri vštevanju odhodnine v odpravnino upoštevalo le nominalno vrednost plačane odhodnine, ne pa njeno revalorizirano vrednost. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je (razen v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških) na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik upravičen do izplačila odpravnine tudi ob upoštevanju delovne dobe, ki jo je pridobil v podjetju Ž. d.o.o. Celje. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je imel prehod tožnika od podjetja Ž. d.o.o. k toženi stranki, ki se je v času prehoda imenovala U. d.o.o., značilnosti prevzema delavcev, kot ga opredeljuje 15. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja oz. 11. čl. v spornem obdobju veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93 in nadalj.).

Iz listinskih dokazov, na katere je svojo odločitev oprlo prvostopenjsko sodišče, je razvidno, da je bil tožnik od 24.4.1978 do 31.3.1995 zaposlen pri Ž. d.o.o., da se je s 1.4.1995 zaposlil v podjetju U. d.o.o. (kot se je v tistem času imenovala tožena stranka) in da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z 31.1.2002 z dokončnim sklepom kot trajno presežnemu delavcu (zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta) v postopku prisilne poravnave , ki je bila izvedena nad toženo stranko (A 2, A 3). Tožnik je bil sicer s sklepom skupščine Ž. d.o.o. z dne 30.3.1995 opredeljen kot trajno presežni delavec, kar izhaja iz sporazuma o pogojih razporeditve delavca k drugemu delodajalcu, sklenjenega med tožnikom in U. d.o.o. z dne 7.4.1995 (A 16). S tem sporazumom se je podjetje U. d.o.o. zavezalo, da se tožniku s sprejemom v delovno razmerje ne bo zmanjšal obseg pravic, ki se nanašajo na delovno razmerje, delovni čas, delovno mesto in plačo v sedanjem podjetju in da bo tožniku izplačalo del sredstev, ki jih je podjetje U. d.o.o. prejelo iz naslova sofinanciranja zaposlitve presežnih delavcev, tožnik pa se je obvezal, da bo s podjetjem Ž. d.o.o. sklenil sporazum o skrajšanju odpovednega roka zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu in da bo delo pri drugem delodajalcu nastopil s 1.4.1995. Ob upoštevanju navedenega in ker tožena stranka v dosedanjem postopku ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bila s tožnikovo sklenitvijo delovnega razmerja pri toženi stranki pretrgana njegova delovnopravna kontinuiteta pri Ž. d.o.o. in toženi stranki oz. njenem pravnem predniku (npr. da je prišlo do sklenitve delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi sklepa o potrebi po sklenitvi delovnega razmerja, da je bil tožnik izbran s sklepom pristojnega organa in da je na podlagi tako izvedenega postopka sklenil delovno razmerje pri toženi stranki) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obstajala kontinuiteta delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in podjetju Ž. d.o.o.. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je tožena stranka v pritožbi navajala, da je od Ž. d.o.o. odkupila proizvodno enoto, pod pogojem, da je zaposlila določeno število delavcev (med njimi tudi tožnika), kar potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju delovnopravne kontinuitete tožnika pri toženi stranki in podjetju Ž. d.o.o..

Iz 3. tč. sporazuma o uskladitvi medsebojnih razmerij glede pravic delavcev, ki bodo postali trajno presežni delavci, z dne 10.4.1995 (B 7) katerega sklenitelji so bili Ž. d.o.o., sindikat, 7 družb z omejeno odgovornostjo (med katerimi je bila tudi U. d.o.o.) in dva samostojna podjetnika, je sicer razvidno, da se delavci, ki bodo v nove družbe razporejeni za nedoločen čas (med katerimi je bil tudi tožnik), odpovedujejo pravici zahtevati razliko med pripadajočo odhodnino (ki je tem delavcem pripadala po 2. čl. sporazuma) in odpravnino, kot jo določa zakon. Ker pa v spisu ni podatkov o tem, da bi tožnik pooblastil sindikat, da bi se v njegovem imenu odpovedal pravici do razlike v odpravnini in ker tožena stranka ni predložila dokazov o tem, da bi se tožnik tej pravici odpovedal sam, je do nje upravičen v skladu z določbo 2. odst. 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93, ki je bil v veljavi v spornem obdobju). V zvezi s tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sporazum o pogojih razporeditve delavca z dne 7.4.1995 (A 16, B 13), saj se tožnik v tem sporazumu pravici do izplačila celotne odpravnine, kot jo določa 2. odst. 36.f čl. ZDR, ni odpovedal. S citiranim sporazumom se je, kot je bilo že ugotovljeno, tožnik le zavezal, da bo s podjetjem Ž. d.o.o. sklenil sporazum o skrajšanju odpovednega roka zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu in da bo pri drugem delodajalcu nastopil delo 1.4.1995. Ker je bil ob upoštevanju navedenega tožnik upravičen do izplačila odpravnine glede na triindvajset let delovne dobe, zmanjšane za znesek, ki ga je pri toženi stranki prejel kot odhodnino in znesek, ki ga je prejel za obdobje dela od 1.4.1995 do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo preostali del pripadajoče odpravnine v višini 476.025,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2002, ko je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Po 14. odst. 17. čl. v spornem obdobju veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) morajo biti presežnim delavcem odpravnine izplačane namreč najkasneje do izteka odpovednega roka. Pri določitvi višine prisojenega zneska odpravnine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi sodno poravnavo, sklenjeno med tožnikom in toženo stranko dne 9.12.2002 v zadevi opr. št. Pd 85/2002, s katero se je tožena stranka zavezala izplačati tožniku razliko v odpravnini v višini 47.029,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2002 do dneva izplačila. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri prisoji razlike odpravnine upoštevati revalorizirano vrednost izplačanega dela odpravnine, predstavlja pritožbeno novoto, katere pritožbeno sodišče z ozirom na določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ni upoštevalo.

Z ozirom na to, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožnik od Ž. d.o.o. prešel na delo k toženi stranki v zvezi s 15. čl. ZTPDR, se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da mu pravica do odpravnine ne pripada zato, ker naj bi mu bila ustrezno zaposlitev (pri toženi stranki) zagotovljena v programu razreševanja presežnih delavcev Ž. d.o.o.. Tožena stranka je to dejstvo prvič navajala šele v pritožbi, zato ga pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP). Tožena stranka sicer v dosedanjem postopku ni predložila niti socialnega programa niti programa razreševanja trajnih presežkov podjetja Ž. d.o.o., na katerega se sklicuje v pritožbi. Tožena stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na to, da se se tožnik pravici do odpravnine odpovedal s sporazumom o pogojih razporeditve delavca k drugemu delodajalcu (A 16, B 13). Navedeni sporazum odpovedi tožnika pravici do odpravnine namreč ne vsebuje.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju uspeha v pravdi upoštevati tudi sodno poravnavo, sklenjeno 9.12.2002, s katero se je tožena stranka zavezala plačati tožniku del odpravnine v višini 47.029,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2002, neto regres za letni dopust za leto 2002 v znesku 104.418,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.12.2002, davek v višini 21.387,00 SIT pa nakazati Davčnemu uradu Celje. Ob upoštevanju navedene sodne poravnave je tožnik uspel z ozirom na vtoževani znesek do 79 %, tožena stranka pa do 21 %. Z ozirom na odmerjene stroške tožnika (138.924,00 SIT) in tožene stranke (6.800,00 SIT) je glede na zgoraj ugotovljeni uspeh v pravdi tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 109.749,00 SIT, tožena stranka pa do zneska 1.428,00 SIT, po pobotu le-teh pa je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v znesku 108.321,00 SIT (in ne 108.715,00 SIT, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo, izpodbijani del sodbe (2. tč. izreka) delno spremenilo in naložilo toženi stranki, da povrne tožniku del njegovih pravdnih stroškov v znesku 108.321,00 SIT, v preostalem pa pritožbo tožnika, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel praktično v celoti, mu je dolžna tožena stranka povrniti potrebne pravdne stroške za sestavo pritožbe v višini 100 točk Odvetniške tarife (tar. št. 10/4 Odvetniške tarife; Ur. l. RS, št. 7/95 in nadalj.), 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV na opravljene storitve, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (110,00 SIT) znaša 13.420,00 SIT. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za sestavo predloga za popravo sodbe, saj je le tega upoštevalo kot pritožbo, niti stroškov za poročilo stranki, saj so le-ti vsebovani v nagradi za sestavo pritožbe. Pritožbeno sodišče tožniku tudi ni priznalo priglašenih stroškov za sodne takse, saj je bil tožnik v tem postopku oproščen plačila sodnih taks.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.