Jedro

Sodni red v četrtem odstavku 285. člena določa, da se v primeru, če obdolženec vloži nasprotno tožbo, ta vpiše na novo ter se zadeva lahko obravnava skupaj s prvo tožbo po določilih procesnih zakonov. To pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje ob prejemu nasprotne tožbe zasebnega tožilca dolžno le-to najprej vpisati pod novo opravilno številko. Plačana sodna taksa ob vložitvi zasebne tožbe je procesna predpostavka za nadaljnje obravnavanje. Ker ta ni bila plačana, je ravnalo sodišče prve stopnje pravilno, ker jo je zavrglo še pred združitvijo z zadevo, v kateri je zasebni tožilec po nasprotni tožbi obdolženi.

Izrek

Pritožba zasebnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

Pritožnik je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 52. člena KZ-1 zavrglo zasebno tožbo R.D. z dne 7. septembra 2015, dopolnjeno dne 2. novembra 2015 zoper obdolžena L.N. in L.D., da naj bi storila kaznivo dejanje opravljanja po 161. členu KZ-1. Zoper sklep je zasebni tožilec vložil pritožbo, kot navaja, se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da naj pritožbeno sodišče vzame neplačane sodne takse kot njegovo nestrinjanje s procesno odločitvijo temeljnega sodišča, dodaja pa še, da je naslovno sodišče o teh istih zadevah že pravnomočno odločilo in o isti stvari ne more oziroma sme dvakrat odločati. Nasprotno zasebno tožbo je vložil v kazenski zadevi I K 10609/2014 skladno z drugim odstavkom 52. člena ZKP in četrtega odstavka 158. člena KZ 23. februarja 2015 dopolnjeno 28. septembra 2015 in pričakoval, da bo sodišče opravilo svoj del obveznosti do ODT po uradni dolžnosti. Sodišče je nasprotno tožbo najprej ločilo v nepovezano zadevo I K 42089/2015 in nato sprejelo sklep o zavržbi vseh njegovih obtožnih predlogov 30.10.2015 (sodbo o glavni stvari pa 12. novembra 2015), sledil je poziv za plačilo sodne takse 9. novembra 2015. Sodišče je vedelo, da zaradi nenadne bolezni (7. maja 2015 je preživel operacijo na srcu) in stvari v zvezi s pravdanjem v teh okoliščinah niso mogle biti njegova prednostna preokupacija. V kazenski zadevi I K 1609/2014 kjer je bil obdolženec, mu ni bilo dano na sodišču uveljavljati pravice do nasprotne tožbe po četrtem odstavku 158. člena KZ, četudi je bila napovedana že na pripravljalnem naroku, zato je vrednostna sodba, da je podlež, človek dvomljivih družbenih lastnosti, ostala zapisana v ovadbi njegovih dolžnikov. Izločitve nasprotne obtožbe iz „predmetnega spisa“ in njen vpis pod novo opravilno številko – v nov – v poseben ali ločen in nepovezan sodni proces – je namerna, zgrešena in nezakonita. Podobno je tudi z vnaprej plačano sodno takso. S tem v zvezi še dodaja, da je novelo zakona spregledal. Meni še, da bi jo glede na okoliščine sodišče lahko vključilo v izrek sodbe o stroških pravdanja in jo naložilo pravdnikom v plačilo ali povračilo, ne pa da ga je prikrajšalo za njegove osebnostne in temeljne človekove pravice. Uveljavlja pravico do obravnave nasprotne tožbe v enotnem (celovitem) sojenju v pritožbi zoper sodbo naslovenga sodišča o glavni stvari. Uveljavlja tudi pravico do povračila sodnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, da glede na določbo drugega odstavka 52. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v primeru, ko tožilec vloži zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve in obdolženec do konca glavne obravnave tudi po preteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP vloži tožbo zoper tožilca, ki je razžalitev vrnil (nasprotno tožbo), izda eno samo sodbo. Vendar v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni napravilo nobene napake. Sodni red namreč v četrtem odstavku 285. člena določa, da se v primeru, če obdolženec vloži nasprotno tožbo, ta vpiše na novo ter se zadeva lahko obravnava skupaj s prvo tožbo po določilih procesnih zakonov. To pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje ob prejemu nasprotne tožbe zasebnega tožilca dolžno le-to najprej vpisati pod novo opravilno številko. Po določbi tretjega odstavka 52. člena ZKP mora biti ob vložitvi zasebne tožbe plačana sodna taksa najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Če v roku iz navedenega odstavka sodna taksa za zasebno tožbo ni plačana in niso izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, na podlagi četrtega odstavka 92. člena ZKP, sodišče zasebno tožbo zavrže. Plačana sodna taksa ob vložitvi zasebne tožbe je torej procesna predpostavka za nadaljnje obravnavanje. Ker ta ni bila plačana, je ravnalo sodišče prve stopnje pravilno, ker jo je zavrglo še pred združitvijo z zadevo, v kateri je zasebni tožilec po nasprotni tožbi obdolženi. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zasebnega tožilca R.D. kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso v znesku 30,00 EUR (tarifna številka 74013 Zakona o sodnih taksah – ZST-1), ki jo mora plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo takse določilo sodišče prve stopnje.