Jedro

Sodna praksa je v večini primerov res taka, da so otroci ob razvezi zakonske zveze dodeljeni materi. Vendar to ni pravilo, ampak vsakokrat posebej posledica presoje, da bodo otroci zaradi vseh okoliščin v varstvu in vzgoji pri materi bolje preskrbljeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, skupna mladoletna otroka zaupalo v varstvo, vzgojo in preživljanje očetu, materi pa naložilo plačevanje preživnine v višini 18.000,00 SIT za starejšo hčerko in 12.000,00 SIT za mlajšo hčerko. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo po svoji pooblaščenki, tej pa je bil priložen dopis tožnice same, na njeno izrecno željo. V reviziji pooblaščenka zatrjuje, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo glede sprejete odločitve o zaupanju v varstvo, vzgojo in preživljanje mladoletnih hčerk pravdnih strank. Trdi, da je mati biološko povezana z otroki, da v danem primeru ni moč oceniti tožničine osebnosti kot osebnosti, ki bi bila v škodo otrok, in je zato ocena sodišča o tem, da mati ni privilegirana pri vprašanju, komu dodeliti otroke, zmotno. Opozarja, da je sodna praksa praviloma taka, da se otroci dodelijo materi, če njena osebnost ni taka, da bi bila v škodo otrok, kar v danem primeru ni. Bistvenega pomena pri odločitvi pa je izražen in nerazčiščen sum spolne zlorabe, ki sicer ni potrjen niti s strani izvedenca niti predlagane priče. Ta bi terjal pritegnitev Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v postopek, saj gre za izjemno pomembno odločitev. Dejstvo je, da je sodišče z dodelitvijo hčerk očetu v bistvu ti dodelilo njunima starima staršema, ki dejansko skrbita za obe deklici. Na drugi strani imata deklici urejeno, ljubečo mater, s katero imata le občasne stike, kar ni primerno, tudi zaradi tega, ker deklici prihajata v obdobje pubertete in bosta mater še posebej potrebovali.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, ZPP), je tožena stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma mora revizijsko sodišče pojasniti, da sme glede na določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. To pomeni, da revizijsko sodišče ni smelo upoštevati in tudi ne odgovoriti na vsebino dopisa tožnice same, se je pa sicer seznanilo z njim. Enako velja za dopis toženca, ki je priložen k odgovoru na revizijo, vloženem sicer po njegovem pooblaščencu.

Prvo in temeljno pravilo, ki ga je dolžno sodišče spoštovati pri odločanju o tem, komu naj mladoletne otroke zaupa v varstvo in vzgojo, je: kje bo bolje poskrbljeno za koristi otrok (drugi odstavek 78. člena Zakona o zakonski zvezi z družinskih razmerjih, ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, p.b.). Sodišči prve in druge stopnje sta dosledno spoštovali to določilo. V ta namen je sodišče prve stopnje tudi zelo skrbno preverilo vse okoliščine, ki so ali bi utegnile vplivati na zdravo in varno življenjsko okolje hčerk pravnih strank. Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, revizijsko sodišče pa je na te ugotovitve vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

V postopku je bilo tako ugotovljeno, da sta hčerki na očeta izredno navezani, prav tako na njegove starše. S tem seveda ni rečeno, da na mater nista. Bivalno okolje pri očetu je bistveno primernejše, predvsem pa deklicama domače, saj je vseskozi njun dom. Finančne zmožnosti staršev so povsem primerljive, oče ima prednost le zaradi urejenih stanovanjskih razmer in samo dopoldanskega delovnega časa. Vsakodnevna skrb za razvoj, šolanje, šolski uspeh v celoti, izvenšolske dejavnosti ipd. je celo bolj izražena pri očetu. Res sta deklici še majhni, vendar v razgovoru pri izvedencu nobena ni pokazala poudarjene navezanosti na mamo, na očeta pa. Izražena je bila še navezanost na stare starše po očetovi strani, ne pa tudi po materini.

Te ugotovljene okoliščine niso vzbudile nobenega pomisleka v materino osebnost in njeno primernost za vzgojo in varstvo otrok. Čeprav ni mogoče mimo dokaj presenetljivega ravnanja matere, s katerim si je prizadevala prepričati sodišče o očetovi neprimernosti, da bi mu bili hčerki zaupani v varstvo in vzgojo. Istočasno ni mogoče mimo ravnanja staršev glede tega, koliko eden in drugi prispevata (ali ne) k omogočanju rednih stikov med hčerkama in roditeljem, ki ne živi s hčerkama, kar je razvidno iz podatkov spisa, posebej izpovedi pravdnih strank. Predlog za pritegnitev novih izvedencev v postopek je ocenilo že sodišče druge stopnje in ga zavrnilo z argumenti, ki so v skladu z zahtevami pravilne uporabe materialnega prava o odločitvi glede zaupanja v varstvo in vzgojo otrok.

Sodna praksa je v večini primerov res taka, da so otroci ob razvezi zakonske zveze dodeljeni materi. Vendar to ni pravilo, ampak vsakokrat posebej posledica presoje, da bodo otroci zaradi vseh okoliščin v varstvu in vzgoji pri materi bolje preskrbljeni.

Specifična biološka povezanost otroka z materjo je praviloma vezana na najzgodnejše obdobje otrokovega življenja (ko je otrok še dojenček). Kasneje prevladujejo elementi čustvene in socialne povezanosti v družini, na katere vplivajo značajske in druge osebnostne lastnosti družinskih članov, v najzgodnejši otrokovi dobi predvsem matere in očeta, poleg njih pa objektivne življenjske okoliščine družine. Vse to vpliva na izoblikovanje in vsebino povezanosti otroka z materjo in očetom, tudi na njegovo čustveno navezanost na enega in drugega. Odločitev sodišča ob razvezi, da otroka zaupa v vzgojo in varstvo enemu izmed staršev, ne pomeni presoje, da drugi ni osebnostno primeren za vzgojo in varstvo otrok. Odločilno je in mora biti, kje imajo otroci boljše možnosti za zdrav razvoj in dozorevanje v odraslo osebo. Ker je življenje dinamično, se spreminjajo okoliščine tudi v zvezi s tem, kje je bolje poskrbljeno za varstvo in vzgojo otrok. Zato je tudi predvidena zakonska možnost spremembe odločbe o varstvu in vzgoji otrok (četrti odstavek 421. člena ZZP). Vendar morajo za utemeljenost take zahteve obstajati tehtni razlogi, ki zaradi koristi otroka narekujejo drugačno odločitev.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).