Jedro

Značilnost občasnih terjatev je njihova samostojnost in določenost oziroma določljivost po višini, zato ne gre za občasne terjatve, če se te nanašajo na dele neke celote.

Pogodbeno kazen zaradi zamude v izpolnitvi je mogoče uveljavljati samo: 1) ko je dolžnik pogodbeno obveznost (z zamudo) izpolnil ali 2) ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek.

Pogodbena kazen zaradi zamude ni objektivna posledica dolžnikove zamude (kot so to npr. zamudne obresti), zato mora upnik nemudoma po sprejemu izpolnitve dolžniku sporočiti, da si pridržuje pravico do uveljavljanja pogodbene kazni, sicer to pravico izgubi (peti odstavek 251. člen OZ). Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni v času od zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti in vse do njene izpolnitve. Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev.

Predmet tožbenega zahtevka je ena terjatev in ne seštevek dvanajstih samostojnih terjatev. Ker vtoževana terjatev nima narave občasne terjatve, zanjo ne velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ, temveč splošni petletni zastaralni rok, ki do vložitve tožbe še ni potekel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 54.264,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.895,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da dogovorjena pogodbena kazen ne predstavlja občasne terjatve, zato je sodišče nepravilno uporabilo triletni zastaralni rok, določen v 347. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Zastaralni rok za občasne terjatve temelji na predpostavki, da ima upnik pravico iz enega pravnega naslova zahtevati vedno nove izpolnitve, toda v časovnih presledkih. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj je pogodbena kazen časovno omejena na eno leto in na določen odstotek skupnega izplačila. Tudi sicer bi moralo sodišče upoštevati, da je predmet spora državna pomoč in da ima Pogodba o sofinanciranju naravo upravne pogodbe. Zaradi tega bi moralo skladno z načelom primarnosti prava Evropske unije prezreti določbe nacionalne zakonodaje in upoštevati desetletni zastaralni rok, ki izhaja iz Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (v nadaljevanju Uredba 659/1999).

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja naslednje dejansko stanje: - tožeča stranka je 21. 12. 2007 v Uradnem listu RS, št. 118/2007 objavila Javni razpis „Mladi raziskovalci iz gospodarstva - generacija 2007“; - tožena stranka je na razpisu uspela in tožeča stranka ji je s sklepom št. 314-5-1-22/2008/5 z dne 25. 3. 2008 odobrila sofinanciranje programa raziskovalnega dela mladega raziskovalca A. A. v višini 186.484,98 EUR; - 8. 5. 2008 sta stranki sklenili Pogodbo št. P-MR-07/223 o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva (v nadaljevanju Pogodba o sofinanciranju); - rok za uspešno izvedbo programa (uspešen zagovor doktorske naloge pred komisijo oziroma pridobitev naslova doktor znanosti) je bil v pogodbi določen za 31. 7. 2012, na prošnjo tožene stranke pa je bil z Aneksom št. 2 podaljšan do 31. 1. 2013; - 5. 6. 2014 je A. A. uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo in pridobil znanstveni naslov doktor znanosti; - istega dne je o tem obvestil tožečo stranko; - 11. 6. 2014 je tožeča stranka na toženo stranko naslovila Zahtevek za vračilo dela izplačanih sredstev, v katerem je zaradi več kot enoletne prekoračitve roka za izpolnitev obveznosti zahtevala vračilo 30 % izplačanih sredstev; - 26. 5. 2017 je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo.

6. Tožeča stranka od tožene stranke vtožuje plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi pogodbene obveznosti. Svoj zahtevek opira na 33. člen Pogodbe o sofinanciranju, v katerem sta se pravdni stranki dogovorili, da je v primeru, da namen in cilj programa nista dosežena v pogodbenem roku oz. v roku podaljšanem za 6 mesecev brez zagotovila finančnih sredstev s strani agencije oz. v roku, podaljšanem za čas mirovanja pogodbenih obveznosti, izvajalec dolžan vrniti za vsak prekoračen mesec v prvih treh mesecih po 1 % za mesec izplačanih sredstev, v drugih treh mesecih po 2 % za mesec izplačanih sredstev, v tretjih treh mesecih po 3 % za mesec izplačanih sredstev in v četrtih treh mesecih po 4 % za mesec izplačanih sredstev. Če cilj programa dela še vedno ni dosežen, lahko agencija odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vrnitev preostalih 70 % izplačanih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nakazila do dneva vračila, na vsa izplačana sredstva.

7. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na stališču, da je treba za vtoževano terjatev uporabiti triletni zastaralni rok, ki je v prvem odstavku 347. člena OZ določen za zastaranje občasnih terjatev.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravo Evropske unije ne ureja zastaranja tovrstnih terjatev in je zato treba o ugovoru zastaranja odločiti na podlagi določb nacionalne zakonodaje. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da za obravnavani zahtevek ni mogoče uporabiti desetletnega zastaralnega roka iz člena 15 Uredbe 659/1999, saj se ta nanaša na zahtevek Komisije zoper državo članico in ga ni mogoče niti neposredno niti posredno niti po analogiji uporabiti za zahtevek nacionalnih organov zoper prejemnike sredstev.1 Nadalje pojasnjuje, da tožeča stranka ni trdila, da je pri dodelitvi in uporabi sredstev prišlo do nepravilnosti v smislu člena 1(2) Uredbe Sveta (ES, EURATOM) 2988/15 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, zato niso uporabna niti pravila o zastaranju, ki so določena v členu 3 te Uredbe.

9. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ima med strankama dogovorjena pogodbena kazen zaradi zamude naravo občasne terjatve.

10. Občasne terjatve so tiste, ki dospevajo letno ali v krajših časovnih presledkih, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot so terjatve obresti, ali pa za takšne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja (prvi odstavek 347. člena OZ). Značilnost občasnih terjatev je njihova samostojnost in določenost oziroma določljivost po višini, zato ne gre za občasne terjatve, če se te nanašajo na dele neke celote. Slednje smiselno izhaja iz drugega odstavka 347. člena OZ, ki izključuje uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka za obročna odplačila ali druge delne izpolnitve.2

11. Namen pogodbene kazni zaradi zamude je v siljenju dolžnika k pravočasni izpolnitvi obveznosti. Ob dospelosti obveznosti dolžnika ima upnik upravičenje, da terja tako izpolnitev obveznosti kot tudi pogodbeno kazen (četrti odstavek 251. člena OZ). Zakon upniku ne daje podlage, da bi lahko v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo uveljavljal zgolj pogodbeno kazen, ne da bi kumulativno uveljavljal tudi izpolnitveni zahtevek. Pogodbeno kazen zaradi zamude v izpolnitvi je tako mogoče uveljavljati samo: 1) ko je dolžnik pogodbeno obveznost (z zamudo) izpolnil ali 2) ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek.3

12. Pogodbena kazen zaradi zamude ni objektivna posledica dolžnikove zamude (kot so to npr. zamudne obresti), zato mora upnik nemudoma po sprejemu izpolnitve dolžniku sporočiti, da si pridržuje pravico do uveljavljanja pogodbene kazni, sicer to pravico izgubi (peti odstavek 251. člen OZ). Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni v času od zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti in vse do njene izpolnitve. Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev.4

13. Stranki sta pogodbeno kazen določili na način, da mora tožena stranka za vsak mesec zamude tožeči stranki plačati določen odstotek prejetih sredstev, pri čemer ta odstotek s trajanjem zamude narašča. Pogodbena kazen je časovno omejena na eno leto zamude in zneskovno na 30 % prejetih sredstev.

14. Kot izhaja iz zgoraj navedenih pravnih izhodišč je pogodbena kazen zaradi zamude vezana na izpolnitev. Tožeča stranka tožene stranke ni bila dolžna za vsak mesec zamude sproti obveščati, da bo uveljavljala pogodbeno kazen za ta mesec, temveč se je imela glede uveljavitve pogodbene kazni čas odločiti vse do sprejema izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka pred izpolnitvijo tudi ni imela samostojnega zahtevka za plačilo (do tedaj zapadlega dela) pogodbene kazni, temveč bi morala takšen zahtevek nujno kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom, od uspeha slednjega pa bi bila odvisna tudi usoda zahtevka za plačilo pogodbene kazni. Vse navedeno kaže na enotnost in celovitost dogovorjene pogodbene kazni in zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka iz tega naslova več samostojnih, med sabo neodvisnih mesečnih terjatev.5 Tožeča stranka ima na podlagi 33. člena Pogodbe o sofinanciranju eno terjatev, njena višina pa je odvisna od števila prekoračenih mesecev. Tudi če bi plačilo zahtevala pred potekom enega leta, bi šlo le za del terjatve iz naslova pogodbene kazni in ne za eno ali več samostojnih terjatev.

15. Sklicevanje sodišča prve stopnje in tožene stranke na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2432/2010 odločitve ne more spremeniti. Najprej zato, ker zadevi nista povsem primerljivi, saj v predhodni zadevi za razliko od obravnavane pogodbena kazen ni bila niti časovno niti zneskovno omejena, nadalje pa zato, ker ena odločba pritožbenega sodišča ne predstavlja enotne in ustaljene sodne prakse, pritožbeno sodišče pa iz zgoraj navedenih razlogov za pravilnejše šteje v tej odločbi zavzeto stališče. 16. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet tožbenega zahtevka ena terjatev in ne seštevek dvanajstih samostojnih terjatev. Ker vtoževana terjatev nima narave občasne terjatve, zanjo ne velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ, temveč splošni petletni zastaralni rok, ki do vložitve tožbe še ni potekel. 17. Zaradi napačnega stališča o zastaranju terjatve se sodišče prve stopnje z njenim obstojem ni ukvarjalo. Zmotna uporaba materialnega prava je tako imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo skupaj z izrekom o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je presodilo, da pomanjkljivosti sodbe ne more odpraviti samo. Višje sodišče namreč ne more in ne sme na drugi stopnji prvič in edinkrat v postopku obravnavati obsežnih sklopov dejstev, ki predstavljajo samostojne in zaključene pravne celote,6 saj bi bilo s tem prekomerno poseženo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in pravico do pritožbe.7 Pritožbeno sodišče ocenjuje, da s takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Niti po času vložitve tožbe niti po vsebini spora ne gre za primer, ki bi terjal, da sodišče druge stopnje prevzame funkcijo sodišča prve stopnje in meritorno odloči o tožbenem zahtevku. Poleg tega bo odprava ugotovljene pomanjkljivosti pred sodiščem prve stopnje hitrejša in bolj ekonomična, kot bi bila z razpisom pritožbene obravnave. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo dokaze z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič A. A. in B. B. in jih bo moralo zato le še oceniti, medtem ko bi moralo pritožbeno sodišče zaradi spoštovanja načela neposrednosti navedene dokaze izvesti ponovno.

18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti, ali je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati dogovorjeno pogodbeno kazen. Za vprašanja, ki niso urejena s pogodbo, bo moralo uporabiti določbe OZ, saj pogodbeni stranki njihove uporabe nista izključili. Ob presoji predpostavk iz 250. člena OZ bo moralo upoštevati, da je osnovni razlog zamude (mentorjeva nepričakovana huda bolezen in smrt) izven sfere tožene stranke in mladega raziskovalca, ter pretehtati, kakšne možnosti ukrepanja sta v nastali situaciji imela (upoštevajoč tudi naravo in prognozo mentorjeve bolezni ter njegov položaj na fakulteti) in ali bi lahko z njimi ne le teoretično, temveč tudi dejansko zagotovila pravočasno izpolnitev obveznosti.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK

20. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, v katerem delu se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 21. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

22. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Eesti Pagar AS, C-349/17 z dne 5. 3. 2019 (točka 109). 2 Primerjaj V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 465, 466 in odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 7/2019 z dne 12. 4. 2019. 3 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 137/2015 z dne 19. 5. 2017. 4 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 484/1995 z dne 12. 12. 1996, Višjega sodišča v Celju Cpg 234/2015 z dne 2. 12. 2015 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 328/2018 z dne 22. 5. 2018. 5 Samostojnost terjatve predpostavlja tudi možnost samostojnega razpolaganja. 6 Kot so npr. vzroki za zamudo pri izpolnitvi pogodbene obveznosti in odgovornost zanje (250. člen OZ), primernost višine pogodbene kazni (252. člen OZ). 7 Primerjaj J. Zobec, Ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji, Pravni letopis št. 1/2009, str. 35