Jedro

Tožeča stranka je bila dolžnica tožene stranke, sodišče prve stopnje pa se je, da bi se prepričalo o "namenu" pravdnih strank, s pomočjo izvedenca prepričalo, da je šlo pri nakupu tožene stranke za potrošni material, ki ga je tožeča stranka prodajala v okviru svoje dejavnosti (maloprodaja) in ki ga je tožena stranka uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti. Navedenega pritožba ne izpodbija.

Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se nasprotna terjatev (tožeče stranke) ni vzpostavila "zgolj zaradi" možnosti izvedbe pobota in zaradi insolventnosti tožeče stranke, ki svoje obveznosti ni mogla izpolniti. Tudi po oceni višjega sodišča je tožena stranka uspela dokazati, da je nakup opravila zato, ker je kupljeno blago potrebovala za opravljanje svoje dejavnosti, ob upoštevanju prej opisanih okoliščin medsebojnega poslovanja pravdnih strank pa je tudi po oceni višjega sodišča tožena stranka uspela izpodbiti domnevo obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: 1. da se v razmerju med tožnikom in tožencem razveljavi sklenitev in izvršitev pobota (kompenzacije) št. 2017/1476 v znesku 9.720,53 EUR, dogovorjenega med pravdnima strankama dne 8. 12. 2017, na podlagi katerega je tožnik pobotal svoje obveznosti do toženca po računu 1207/17 z dnem zapadlosti 30. 8. 2017 v znesku 4.919,04 EUR, računu 1303/2017 z dnem zapadlosti 12. 9. 2017 v znesku 4.919,04 EUR in računu 1302/2017 z dnem zapadlosti 12. 9. 2017 v znesku 1.639,68 EUR, s čimer je toženec prejel izpolnitev teh svojih terjatev po tožnikovi dobavnici-računu: 10021RA 0000096-0071978 z dne 6. 11. 2017 v znesku 9.720,53 EUR; 2. V razmerju med tožnikom in tožencem se razveljavi učinek prodajne pogodbe, na podlagi katere je bila izvedena prodaja blaga, ki ga je tožnik zaračunal tožencu po dobavnici-računu 10021RA 0000096-0071978 z dne 6. 11. 2017 v znesku 9.720,53 EUR; Toženec je dolžan vrniti tožniku predmete, ki jih je prejel na podlagi izpodbijane prodajne pogodbe, v primeru, da vračilo v naravi ni več mogoče, pa je dolžan v roku 15 dni plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodbe, vendar najmanj 9.720,53 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila; 3. Tožniku je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je namerno prezrlo pravo vsebino spora in celotno sodbo poenostavilo na pomen pobota, ki pa je v tej zadevi le stranski učinek, ki sam po sebi ni povzročil nobenega premika premoženja od tožnika k tožencu. Bistvena in odločilna je prodaja in izročitev premičnih stvari: to pravno dejanje je povzročilo zmanjšanje tožnikovega premoženja in to tožnik izpodbija. Pobot je bil le drugi del transakcije po tem, ko je bil opravljen prvi del: prodaja premičnih stvari zato, da je toženec prišel do poplačila svoje terjatve. Nasprotuje sklicevanju sodišča prve stopnje na določbo prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP, saj je to določbo mogoče uporabiti le, če pravno dejanje (v tem primeru nadomestna izpolnitev), na podlagi katerega je stečajnemu dolžniku nastala nasprotna terjatev do upnika, ni bilo izvedeno v obdobju izpodbojnosti (269. člen ZFPPIPP). Če pa je bilo in sta izpolnjena tudi nadaljnja pogoja za izpodbijanje (objektivni in subjektivni, 271. in 272. člen ZFPPIPPP), je tako pravno dejanje izpodbojno in na njegovi podlagi nastala terjatev stečajnega dolžnika ne more veljati za pobotano s terjatvijo upnika po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP.

6. Pobot je način prenehanja obveznosti (311. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Kot je poudaril že pritožnik, pobot terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotnih terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika ob začetku stečajnega postopka predvideva že ZFPPIPP in nastane na podlagi zakona (prim. 261. člen ZFPPIPP in nasl.). Njegov namen je odpravljanje dvakratnega izpolnjevanja predmeta iste vrste. Pobot tudi v stečaju narekujejo razlogi praktičnosti in zato velja, da če se terjatve dotlej niso pobotale (pa bi se mogle), veljajo v stečajnem postopku za pobotane. Zaradi navedenega pobot ne zmanjšuje stečajne mase in zato načeloma ne predstavlja izpodbojnega pravnega dejanja, saj predstavlja le način prenehanja že prej nastalih vzajemnih obveznosti. Pri pobotu tako ni podan objektivni element izpodbojnosti, četudi so upniki v tem primeru v celoti poplačani.

7. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je pravno dejanje pobota izpodbojno le skupaj z drugimi pravnimi dejanji v situacijah, kadar pobot predstavlja le drugi oziroma zaključni del transakcije, za vsemi dejanji skupaj pa se skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi. Za takšno situacijo gre, kadar stečajni dolžnik kot prodajalec sklene npr. prodajno pogodbo z upnikom, ki že ima terjatev nasproti stečajnemu dolžniku z namenom, da se pobotata prejšnja terjatev upnika in na podlagi prodajne pogodbe nastala terjatev stečajnega dolžnika. Izjava o kompenzaciji v takšnem primeru predstavlja izpodbojno pravno dejanje, katerega posledica je bil negativen vpliv na premoženje stečajnega dolžnika.

8. Tožeča stranka izpodbija pravno dejanje kompenzacije in sklenitve prodajne pogodbe, s katero je tožeča stranka toženi prodala blago. Trdi, da je izvedena kompenzacija prikrivala nadomestno izpolnitev tako, da je tožeča stranka toženi stranki namesto plačila izročila blago.

9. ZFPPIPP v 1. točki prvega odstavka 271. člena določa, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, če je bila njegova posledica zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, tako da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Tožeča stranka se je sklicevala na izpodbojno domnevo, ki pravi, da če upnik ne dokaže drugače, velja, da je ta pogoj izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe v korist upnika, ki je svojo izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

10. Tožena stranka je trdila, da se z izpodbijanim dejanjem premoženje stečajnega dolžnika ni zmanjšalo, saj pobot ne zmanjšuje stečajne mase.

11. Če bi bilo ugotovljeno, da je pri izpodbijanem pravnem dejanju stečajnega dolžnika v resnici šlo za nadomestno izpolnitev, bi bil objektivni element izpodbojnosti v tem, da bi tožena stranka pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko prejela 100 % poplačilo svoje terjatve, kar je več, kot bi prejela v primeru sorazmernega poplačila iz stečajne mase (neenakomerno poplačilo upnikov).

12. Nima prav pritožba, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali obstoji subjektivni pogoj izpodbojnosti. Tožeča stranka je subjektivni element izpodbojnosti (med drugim) temeljila na domnevi, da je tožena stranka v trenutku oprave izpodbijanih dejanj vedela za insolventnost tožeče stranke, saj so bila dejanja opravljena v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP). V takšnem primeru je toženec dolžan trditi in dokazati, da takrat, ko je bilo dejanje opravljeno, ni vedel oziroma ni mogel vedeti za dolžnikovo insolventnost. 13. Tožena stranka je tekom postopka utemeljeno opozarjala, da tožeča stranka ni zatrjevala insolventnosti tožeče stranke in ni navedla, kdaj (pred začetkom stečajnega postopka) je tožeča stranka postala insolventna. Dokazovala je, da v času, ko so bila ta dejanja opravljena, ni vedela za insolventnost tožeče stranke. Pojasnila je, da je tožeča stranka ves čas medsebojnega sodelovanja z zamudo izpolnjevala svoje obveznosti in da se zato v času pred začetkom stečajnega postopka v zvezi s tem ni nič spremenilo. Ker dolg pa ni bil visok, mu tožena stranka (še) ni posvečala posebne pozornosti.

14. Tožena stranka je s trditvijo, da je z izpodbijano pogodbo stvari kupila za uporabo v svoji dejavnosti in da je šlo je za običajen pravni posel, izpodbijala obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti.

15. Tožeča stranka je bila dolžnica tožene stranke, sodišče prve stopnje pa se je, da bi se prepričalo o "namenu" pravdnih strank, s pomočjo izvedenca prepričalo, da je šlo pri nakupu tožene stranke za potrošni material, ki ga je tožeča stranka prodajala v okviru svoje dejavnosti (maloprodaja) in ki ga je tožena stranka uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti. Navedenega pritožba ne izpodbija.

16. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se nasprotna terjatev (tožeče stranke) ni vzpostavila "zgolj zaradi" možnosti izvedbe pobota in zaradi insolventnosti tožeče stranke, ki svoje obveznosti ni mogla izpolniti. Tudi po oceni višjega sodišča je tožena stranka uspela dokazati, da je nakup opravila zato, ker je kupljeno blago potrebovala za opravljanje svoje dejavnosti, ob upoštevanju prej opisanih okoliščin medsebojnega poslovanja pravdnih strank pa je tudi po oceni višjega sodišča tožena stranka uspela izpodbiti domnevo obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti.

17. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bila prodajna pogodba sklenjena zato, da bi s pobotanjem dolžnikove terjatve iz kupnine prišlo do poplačila prej nastale terjatve tožene stranke, iz njenih trditev pa nato izhaja, da do pobotanja pred začetkom stečajnega postopka sploh ni prišlo.

18. Res je, kot trdi pritožba, da nadomestna izpolnitev ni v pobotu, temveč v dobavi blaga (prvi odstavek 283. člena OZ, ki določa, da obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje). Vendar je pri odločanju v tem sporu potrebno upoštevati, da je tožeča stranka v 1. točki tožbenega zahtevka zahtevala, da se "razveljavi sklenitev in izvršitev pobota (kompenzacije), dogovorjenega med pravdnima strankama dne 8. 12. 2017, na podlagi katerega je tožnik pobotal svoje obveznosti do toženca v znesku 9.720,53 EUR, s čimer je toženec prejel izpolnitev svojih terjatev v isti višini". Navedeno kompenzacijo je tožeča stranka sama predlagala toženi stranki (8. 12. 2017) po začetku stečajnega postopka. Ne glede na to pritožnik kasneje (šele v pritožbi) navaja, da sta pravdni stranki kupnino pobotali s kompenzacijo z dne 6. 11. 2017 (pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko). Ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, te trditve višje sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pri tem višje sodišče še dodaja, da je na "nenavadnost" v opisanem delu tožbenega zahtevka in ustreznih tožbenih trditev že ves čas postopka na prvi stopnji opozarjala tožena stranka, isto pa je na prvem naroku za glavno obravnavo storilo tudi sodišče prve stopnje, pritožnica pa na to ni reagirala in ni ustrezno prilagodila niti svojih trditev niti tožbenega zahtevka.

19. V obravnavanem primeru do pobota (zaključnega dejanja) med strankama v izpodbojnem obdobju (pred začetkom stečajnega obdobja) ni prišlo. Predlog za kompenzacijo (Priloga A4) je tožeča stranka namreč podala toženi šele, ko je bil nad njo že začet stečajni postopek. Glede na to seveda ne moremo govoriti o pobotu, ki bi bil dogovorjen med pravdnima strankama v izpodbojnem obdobju (gre za obdobje, ki traja od začetka zadnjih 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka, 269. člen ZFPPIPP). (Že) to po oceni višjega sodišča kaže na to, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

20. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da celotno dejanje nadomestne izpolnitve (kot ga zatrjuje in izpodbija tožeča stranka: prodajna pogodba - sklenjena v izpodbojnem obdobju in kompenzacija - izjava je bila dana po začetku stečajnega postopka) ni bilo storjeno v obdobju izpodbojnosti.

21. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da ni šlo za izrecen dogovor za nadomestno izpolnitev, ki bi nato pripeljala do pobota, saj je toženec kupil blago, ki ga je potreboval v okviru svoje dejavnosti (normalno poslovanje pravdnih strank), pobot pa je predlagal toženec v času, ko je nad njim že tekel stečajni postopek.

22. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).